Kultura / Kaj smo izgubili?

Avtomatizirane zavese zastrejo pogled na turobno, zadimljeno in razgreto zunanjost. Jutranje temperature so 44 stopinjCelzija, skozi okno pa le mrtva, posušena drevesa. Apokaliptična atmosfera, ki spominja na pokrajino po požaru. Iz spanca ljudi budi avtomatiziran glas, vabi jih nazaj na delo, delo, ki je osamljeno, brez stika s soljudmi ali naravo. To je prihodnost, ki jo slika Navadna hruška, kratki film priznanega slovenskega režiserja, scenarista, direktorja fotografije in letošnjega prejemnika nagrade Prešernovega sklada Gregorja Božiča. Rešitev, ki jo film sicer nakaže, pa ni tehnološka, temveč skoraj presenetljivo preprosta: vrnitev k tradiciji in skupnosti.

Film je bil osrednji del pilotne izvedbe festivala »Food and Tech Bites«, ki je 24. marca potekal v Slovenski kinoteki in na Fakulteti za družbene vede ter se posvetil razmisleku o prehranskih sistemih ter odnosu med hrano, tehnologijo in družbo. Organizatorji so izhajali iz ideje, da hrana ni le predmet potrošnje, temveč politično, družbeno in kulturno vprašanje. Kdo jo prideluje, pod kakšnimi pogoji, kakšen vpliv ima na okolje in kakšno družbo si skozi prehranske sisteme pravzaprav gradimo? V času, ko pred seboj vidimo le zapakirane izdelke, odtujene od njihovega izvora, takšen premislek postaja nujen.

Kako lahko danes sadje oziroma sadno drevje sploh še kaj pomeni? V svetu, kjer je hitrost primarna vrlina, kjer je neprestana produkcija kri v žilah družbe? Kje je v tem svetu mesto za sadno drevo, za hruško, ki prvič obrodi šele po desetih letih?

Rdeča nit filma, predavanj in razprav je bil romantičen pogled na sadje. Nekaj, kar je več kot le sadež, ki ga kupimo v diskontu, ker je pač v akciji. Sadež, ki nas ob prvem grižljaju vrne v otroštvo, sadež kot darilo, sadež s pravljičnimi razsežnostmi. Toda za to romantiko se skriva predvsem spomin na tradicijo. Navadna hruška išče rešitve za opustošen, hladen svet prav v tradiciji in kolektivnosti. Vendar kako lahko danes sadje oziroma sadno drevje sploh še kaj pomeni? V svetu, kjer je hitrost primarna vrlina, kjer je neprestana produkcija kri v žilah družbe? Kje je v tem svetu mesto za sadno drevo, za hruško, ki prvič obrodi šele po desetih letih?

Božič je v predavanju opozoril, da so bili sadeži v zgodovini razumljeni skoraj kot darilo bogov, privilegij. Danes pa postaja privilegij že sama možnost, da posadiš drevo in čakaš. Čakanje je v sodobni družbi postalo skoraj radikalno dejanje. Malce cinično se je Božič spraševal, kdo bo sadil drevesa, ko pa lahko jutri izbruhne nova vojna. To so vprašanja, ki so še toliko bolj ključna v luči podnebne krize. Klimatologinja Zala Znidaršič je na okrogli mizi opozorila, da se katastrofalni dogodki, kot so požari, pojavljajo vse pogosteje. Požari, kot so tisti na Krasu pred nekaj leti, ki so bili delno tudi povod za nastanek filma, kjer je v enem tednu izginil gozd, ki je stal stoletja. Takšni dogodki pokažejo, kako hitro lahko narava izgine in kako težko mlajše generacije razvijejo odnos do okolja, ki ga nikoli niso zares poznale.

Miha Curk, doktorski študent agronomije na Biotehniški fakulteti, sicer pa tudi kmetovalec, je izpostavil še eno dimenzijo hitrosti – produkcijo znanja. Znanost danes pogosto deluje po načelu »publish or perish«, skoraj religiozni zahtevi po neprestanem objavljanju. Stalna produkcija, kratki roki, omejeni proračuni ... V takšnih razmerah ni prostora za počasnost. Kako bomo v svetu, ki ne dopušča odlašanja, čakali desetletje, da drevo obrodi? Božič opozarja, da smo našli načine, kako drevesa spodbuditi k hitrejši rodnosti, a ta zato tudi prej odmrejo. Pospešena rast ima svojo ceno.

Vprašanje, ki se zato ponuja, je: ali ima tradicija v svetu, ki drvi, sploh še mesto? Ali ni, kot pravi Božič, prav čakanje na prvo hruško, na drevesu, ki lahko živi več desetletij, eno najbolj radikalnih dejanj današnjega časa? Sadno drevo postane simbol odpora, ne proti tehnologiji, temveč proti logiki, ki zahteva takojšnje rezultate.

Ali ima tradicija v svetu, ki drvi, sploh še mesto? Ali ni, kot pravi Božič, prav čakanje na prvo hruško, na drevesu, ki lahko živi več desetletij, eno najbolj radikalnih dejanj današnjega časa?

Kot so poudarili tudi organizatorji festivala, lahko dober dokumentarni film kompleksne in abstraktne teme ponovno naredi oprijemljive. Navadna hruška v nekaj minutah naslika grobo, hladno prihodnost, hkrati pa pokaže žarek upanja. Ta ni v futurističnih rešitvah novih tehnologij, temveč v modrostih starejših generacij, v kolektivizmu, a tudi simbiozi tradicije in novosti. V svetu, kjer se zdi prihodnost vse bolj fatalistična, kjer se raje pripravljamo na propad, film ponudi romantično rešitev. Morda prihodnosti ne bomo rešili le z novimi tehnologijami, temveč z obnovo odnosa do narave, časa in skupnosti. In morda se prav v čakanju na prvo hruško skriva odgovor na vprašanje, kaj smo izgubili.