Kokosy / Bend, ki je v slovenskem popu izdolbel svojo indie nišo

Štirje na videz preprosti mladeniči, rojeni ob prelomu tisočletja, ki ustvarjajo nalezljive indie pop rock hitiče o zlomljenih srcih, milficah, odraščanju in čustvenih cunamijih – še pred kratkim bi to bil zadovoljiv opis ljubljanskega kvarteta, ki je skozi eter Vala 202 nagovoril slovensko javnost. Vendar je bend, ki so ga na Gimnaziji Želimlje leta 2019 zasnovali Boris Kokalj (vokal, kitara), Martin Drobnič (bas), Anže Lajevec (sint) in Izidor Valič (bobni), trenutno v svoji drugi, prehodni fazi, ko simpatična, rahlo razštelana srednješolska zajebancija preraste v nekaj večjega. Ne nujno v glasbeno firmo, bolj v razširjeno ekipo, ki ve, da koncerti niso samo švicanje na odru, pač pa tudi logistika, dramaturgija, PR in komunikacija na družbenih omrežjih.

Prav tam so oblikovali svojo skupnost, pisan demografski kolaž, ki presega generacijo Z. Swift ima swiftije, Kokosy pa Koko familijo. Bila je interna fora, a ime se je prijelo in zdaj označuje vse, od dijakov in študentov, ki v prvih vrstah kričijo njihove refrene, kot je »ti si moja najljubša oblika ljudi«, do, kot pravijo sami, »sivih lisic in lisjakov«, ki so prišli preverit, zakaj njihovi otroci poslušajo te tipe – in potem ostanejo. Občasno so deležni komentarjev tipa »muska za rezat žile«. »Ampak,« kot v smehu pove Kokalj, »ljudje potem slišijo Srce ali pridejo na špil in ugotovijo, da imajo kapaciteto za to, da nas imajo radi.« Dobivajo tudi bolj presunljiva sporočila, recimo o tem, kako je njihova pesem nekoga rešila pred samomorilskimi mislimi. »Ko se zaveš, da tvoja glasba vpliva na pomembna obdobja v življenju ljudi, spoznaš, da je to glavna stvar,« pravi Kokalj. S svojo glasbo nagovarjajo široko paleto ušes. »Po izdaji pesmi Marija se nam je neka gospa zahvalila, da je končno en bend spregovoril tudi o bogu in božji materi. Z isto pesmijo pa se je poistovetilo tudi neko dekle, ki je kot lezbijka odraščalo v konservativnem krščanskem okolju, ki je ni sprejemalo,« pripoveduje Kokalj. Člani benda med sabo nikakor ne delijo vseh prepričanj. »V marsičem smo si različni, ampak najpomembnejše stvari, predvsem medsebojno spoštovanje, so nam skupne,« razloži Valič.

Dobro se zavedajo omejitev domačega trga – hitro lahko dosežeš neko prepoznavnost in zadeneš ob zid. Radijski prostor je majhen, založbe pa so pogosto neuporabne. Ali si »valovski bend« ali »RŠ bend« ali pa si aktiven le na spletu. Sami pravijo, da spadajo predvsem v prvo kategorijo. Na trenutke bi bili radi bolj ekstravagantni, toda Slovenija ne omogoča luksuza nišnosti. Če si želiš zagotoviti prepoznavnost, moraš nujno hoditi po robu komercialnosti. In prav to je ta kavelj 22 – da lahko navzven deluješ nepreračunljiv, moraš v ozadju delovati preračunljivo. Včasih imajo zato občutek, da izgubljajo tisto surovo nepredvidljivost iz prvenca Hude bejbe na dopustu (2019). Nekdo je na platformi X celo napisal, da Kokosy sploh niso več dobri, odkar so se naučili igrati. Toda nostalgija in stagnacija zanje nista opcija. Trenutno iščejo ravnovesje med spontanostjo in občutkom kontrole. In čeprav beseda profesionalizacija morda smrdi, brez načrtovanja danes preprosto ne moreš razprodati dveh večerov v ljubljanskem Kinu Šiška – prav tam bodo 7. in 8. aprila praznovali sedemletnico delovanja.

Jedro dvojnega koncerta bo tretja plošča Naravni pojavi (2025), kjer v osebne drame o odraščanju prvič vdira tudi zunanji svet. »Ko začneš govoriti o resnejših temah, si ne moreš več privoščiti polovičarstva. Vsaka beseda šteje,« pravi Kokalj. Pri snemanju albuma je vlogo katalizatorja odigral producent Gregor Bajc, ki je fante prisilil, da iz razpršenih impulzov iztisnejo nekaj bolj osredotočenega. Žanrsko so postali bolj avanturistični – fuzija indie rocka, sint popa in malo punka, a je njihova esenca ostala neskaljena. Niso bend rifov ali mačo nastopaštva, pač pa bend zgodb. »Želimo si delati špile, ki te vodijo na neko popotovanje in pomenijo ultimativni prostor transformacije,« pravi Valič. Rojstnodnevno slavje, in nasploh vse njihovo delovanje v letu 2026, bo zato osredotočeno na koncept pravljice. »Praznujemo pravljičnih sedem let obstoja. In ker smo se vedno predstavljali kot štiridimenzionalno bitje, delovali pa kot štirje posamezniki, bosta ta koncerta nekakšna simbolna združitev teh štirih dimenzij v eno štiridimenzionalno entiteto,« še doda Kokalj.