Kultura / Žrtev številka nič

Stara ženska je bila. Vsaj zame, triindvajsetletnika. Vsaj sredi osemdesetih let. Vsaj na podeželju. Ko si je vaščanka nadela ruto in je na prostem ni več snela, je veljala za staro, naj je imela štirideset ali osemdeset let. Ona je imela na glavi ruto. V rokah pa vrečke ali cekarje. Včasih vrečke in cekarje. Preveč zanjo, krhko starko, do doma je imela od avtobusne postaje skoraj dva kilometra.

»Vam lahko pomagam?« sem jo vprašal. Vzgojen sem tako, da starejšim odstopim sedež v avtobusu, jim po potrebi pomagam prečkati cesto in jih razbremenim tovora, če vidim, da ga imajo veliko.

»O, hvala,« se je razveselila. V roke sem dobil črno vrečko in pleten cekar, oba polna. Česa, nisem pogledal. Povrhu sem imel še torbo, ki sem jo uporabljal v študentskih letih, ni mi bilo lahko nesti vsega kilometer daleč, spraševal sem se, kako zmore ona, ki je imela še vedno obe roki zaposleni z držanjem preostalih vrečk. Kilometer daleč? Mar ne dva? Ne, dva kilometra je imela ona, jaz sem imel enega. Ona je bila z Zgornje Bele, kjer je stala avtobusna postaja, namenjena na Spodnjo Belo, jaz na Srednjo, ki leži, neverjetno, na sredi med njima.

Ko sva prišla do točke ločitve, sem pokazal proti hiši na hribu.

»Tamle sem doma,« sem rekel in pokazal proti hiši na hribu levo od naju; lahko sem pokazal s prstom levice, kajti cekar sem že odložil na tla. Žal mi je bilo, da ji ne morem pomagati vse do doma, in sem ji to tudi povedal.

»Je že v redu,« se je nasmehnila, »dovolj si pomagal, malo sem si odpočila.« 

Pobrala je cekar in črno vrečko, njeni roki sta morali zadnji kilometer nositi celotno breme. A tako je bilo, doma sem bil tam, kjer sem bil, z avtobusne postaje greš pač domov. Pa še mamo sem že od daleč videl na balkonu, ukvarjala se je z rožami na oknih. Pozdravil sem jo z dvorišča in vprašala me je:

»Ti pa kar z mamo Metoda Trobca?« 

Pomagal sem mami Metoda Trobca? Nič posebnega nisem čutil ob tem spoznanju. Vedel sem, da v hiši, kjer so šest let prej aretirali jugoslovanskega serijskega morilca, še vedno živi njegova mama. Nič kriva njegovih strašnih zločinov. Vedel sem tudi, da dolguje denar odvetniku in da zato še vedno dela pri nekem obrtniku v Britofu ali tam nekje. Nisem pa vedel, kakšna je videti. Doslej. Zdaj sem vedel, da je videti točno tako kot starejša ženska, ki sem ji polovico poti od Zgornje do Spodnje Bele lajšal nošenje. Če bi vedel, kdo je njen sin, ne bi bilo nič drugače, pomagal bi ji, starši me niso zaman vzgajali.

Zanimivo se mi je vendarle zdelo. Nisem sicer spoznal slavne osebe, spoznal pa sem njeno, njegovo mamo.

V redu, kaj je za večerjo?

Naslednjič sva šla v nasprotno smer. Kot mlajši in hitrejši sem jo dohitel na poti od doma proti avtobusni postaji. Pozdravil sem jo in ona je pozdravila mene. Saj se že poznava, kajne? Samo po sebi umevno je bilo, da greva preostanek poti skupaj. Pogovarjala sva se o vremenu, o tem, kako se vse draži, o … O vsem, razen o njenem sinu. Ni ga omenila ona in nisem ga omenil jaz. Tabu tema.

To je bilo v drugem semestru tretjega letnika. Imel sem nereden urnik, nisva šla velikokrat na isti avtobus ali z njega. Če pa že sva, sva šla skupaj. Če je kaj nosila, sem se vedno ponudil, da nosim jaz, čeprav je šlo le za eno ubogo belo polivinilno vrečko. Izročila mi jo je, pustila mi je veselje, pustila mi je občutek, da sem koristen. Študentske počitnice trajajo štiri mesece, od začetka junija do konca septembra nisva niti enkrat naletela drug na drugega. Saj sem šel včasih na avtobus, toda poredko in ob urah, ki niso bile njene ure.

Vesel sem bil, ko sem jo znova srečal. Takrat sem že vedel, da je Marija, klical sem jo gospa Marija, tovarišica nekako ni šlo skupaj z njo. Res, vesel sem bil, ko sem znova naletel na to prijazno, vedro, zgovorno žensko; tako vesel, da sem ji tam nekje novembra pomagal nakupljeno nesti vse do doma. Njenega doma.

»Ni treba, ni treba,« je ponavljala, ko je zaznala, da na Srednji Beli nisem zavil levo, ampak sem šel naravnost, enako otovorjen, kot sem bil vso pot od avtobusne postaje do tja.

»Menda ne bom zdaj hodil nazaj,« sem se nasmehnil. Nasmehnila se mi je nazaj in sva šla. Na Spodnjo Belo. Hiša umazano zelene barve je stala sredi vasi, prav veliko sosed ni imela, vsega skupaj je bilo takrat tam šestnajst hiš. Pred vrati sva počakala, da jih je odklenila, nato sva vstopila.

»V kuhinjo,« je rekla in šel sem za njo po kratkem, temnem hodniku.

Notranjost hiše je bila skladna z zunanjostjo, stara, obrabljena, a uporabna za vsakodnevno življenje.

»Kar na tla daj,« me je pozvala Marija in tudi sama storila tako.

Ko sem se sklonil, sem se zazrl v fotografijo na stari kuhinjski omarici. Na njej je bil Metod, a neki drug Metod, kot sem ga poznal iz medijev, ta fotografija ni bila nikoli nikjer objavljena.

Njegova mama je zaznala, kaj gledam. Spogledala sva se. Nato je zajokala. Zelo zajokala. In začela govoriti.

»Ni bilo tako, kot mislijo ljudje. Ni bilo tako …« je ponavljala med hlipanjem.

Ob tuji žalosti zmrznem, tudi takrat sem. Nepremično sem stal in poslušal ni bilo tako, ni bilo tako …

Nenadoma je odšla iz kuhinje. Ni več govorila, samo odšla je. Kmalu se je vrnila z ne več čisto belim listom papirja v rokah. Zaznal sem, da je s kemičnim svinčnikom popisan na obeh straneh. Marija me je pogledala in rekla:

»Tega razen mene ni še nihče bral.«

Na lepem je bil papir v moji roki. Spustil sem pogled. Pisava ni bila najlepša, a je bila čitljiva. Razumel sem, da od mene pričakuje, da bom bral. In sem bral. Vsebino navajam po spominu, poskusil bom poustvariti slog, v katerem je bilo napisano. V katerem je bilo napisano tole: Draga mama

Veliko mislim nate pa saj ti veš, da mislim. Nekaj sem ti hotel povedat, ker se midva dobro pogovarjava. Ti veš, da ne znam lepo pisat ampak se bom pomatral, da boš razumela.

Tebi sem po resnici povedal kaj sem naredil. Vem, da ti je bilo težko poslušat ampak si se pomatrala, ker si me hotela razumet. Zato nisem čisto vse povedal, da se ne bi preveč matrala. Pa jaz sem se tudi matral in sem mislil, da bi povedal samo za tisto kaj sem naredil v Sloveniji. Ampak zdaj me skrbi, ker ne vem, če se bova še kdaj videla, da bom povedal kar nisem povedal. Bom pa napisal.

Ti veš, da sem bil v Nemčiji. Hudo je bilo na začetku potem sem se pa navadil. Pa všeč mi je bilo, ker me nobeden ni poznal, saj ti veš kako je bilo doma z mano. Dobro sem zaslužil in sem lepo šparal. Nisem hodil v gostilne. No včasih ob nedeljah, ker mi je bilo ob nedeljah dolgčas. Ob sobotah mi ni bilo dolgčas, ker sem delal nadure. Nemško sem se dobro učil in sem kmalu znal, da sem se normalno pogovarjal. Lahko sem se tudi z ženskami normalno pogovarjal in sem jih nekaj spoznal pa nisem hotel, da bi kaj ratalo, ker sem hotel, da grem domov in denar prinesem. Ampak potem sem spoznal Anke, ki ni bila taka kot tamlade. Dobro sva se razumela, čeprav je bila že več kot pedeset let stara jaz pa petindvajset. Rekla je, da je prav, da hočem domov ampak, da naj se ne matram preveč, ker sem mlad in mi bo žal, ko bom toliko kot ona star.

Ona je veliko doživela in je bila vdova, ki se je mlada poročila. Imela je otroke, ki so bili veliki in že na svoje. Pa je imela veliko časa in ni hotela biti skozi v stanovanju. V gostilno je hodila ampak je malo pila. Rekla je, da rada sedi in gleda ljudi. Enkrat mi je natakar prinesel špricer in je rekel to je pa od tiste gospe v kotu. Šel sem k njej, ker je zgledala prijazna in sva se spoznala. Je rekla, da me je večkrat opazovala in sem se ji zdel zanimiv. Da imam nekaj na obrazu je povedala, ko sva se spoznala in potem še večkrat, ker je že dolgo, se ne spomnim točno kaj je govorila. Povabila me je, če pridem kdaj k njej ob nedeljah in sva se zmenila.

Začel sem hodit k njej in sem se navadil. Prišel sem vsako nedeljo pa tudi med tednom, če nisem delal zvečer. Nič me ni motilo, ker je bila starejša. Njo ni nič motilo, ker sem bil mlajši. Tudi jo ni motilo, ker nisem bil Nemec. Ampak je rekla, da bi njene otroke motilo, ker je bil fater od njih nacist in so pod njegovim vplivom gor zrasli. Včasih me je malo motilo, da me skriva. Pa to me je motilo, da veliko kadi. Drugače je bila pa v redu. Rekla je, da pridem kadar hočem in če nočem naj ne pridem. In da se tudi z drugimi lahko dobim. Ampak jaz sem samo na njo mislil vse več. Ni hotela, da živiva skupaj zaradi otrok. Imela je dva sina. Oba sta bila starejša od mene.

Anke ni bila zdrava, ko sem jo spoznal. Kašljala je, ker je preveč kadila. Potem mi je enkrat povedala, da je hudo bolna in bo najbrž umrla. Nisem verjel, ker sem mislil, da se heca. Rada se je hecala tudi za bolj resne stvari. Pa sem videl, da je kri pljunila v robec. Je bilo z njo vse slabše in je šla v bolnico. Ni hotela, da pridem na obisk, ker bi lahko srečal katerega sina od nje.

Mi je pa pisala in mi je napisala kdaj bo zunaj in naj pridem k njej. Sem šel takoj, ker sem težko čakal. Nič me ni motilo, da je bolna. Se mi je pa smilila, ker ni bila več tako za hece, ko je prišla iz bolnice. Matrala se je, da bi bila ampak je bila razlika od prej. Rekla je, da bo res umrla. Vprašala me je, če jo bom zapustil in sem rekel, da nikoli, če ne bo sama hotela.

In sem še več hodil k njej. Imela je domofon, ki je bil tudi spodaj v veži. Jaz sem odšel, če je kdo prišel, ko se je ona pogovarjala. Ampak ni velikrat kdo prišel. Rekla je, da se otroka bojita bolezni. Da razume, ker se je tudi ona bala, ko je bil mož bolan. Vesela je bila, ker se jaz nisem bal bolezni. Jaz se res nisem bal in nisem nič premišljeval, če bo umrla. Sva se zmenila, da se morava normalno obnašat. Anke je pravila, da bi moral biti človek dobre volje pa če je tudi bolan. In se je matrala, da bi bila dobre volje. Pa kaplice je imela, da je ni tako bolelo. Ampak je rekla, da bodo skozi manj prijele, ker bo bolj bolelo in se bo tudi navadila.

Potem me je začela ponoči čudno gledati. Je kar ležala včasih in me gledala. Enkrat je rekla a ne bi bilo lepo umret, ko je najbolj lepo. Najprej nisem razumel. Potem sem pa razumel in nisem vedel, če se heca. Sem kmalu ugotovil, da se ne heca. Pa me je spet samo gledala in me je bilo strah kaj premišljuje. Sva se o tem tudi pogovarjala. In sem rekel, da ne morem in je ona rekla, da razume. In je spet ležala in me gledala. Pa kri je velikrat kašljala in je bilo hudo z njo. Se moram res tako matrat je rekla zmeraj, ko je nehala. Sem se jaz tudi matral, ko sem jo gledal ampak sem rekel, da jo ne bom zapustil.

Začel sem verjet, da bo res umrla in se bo hudo matrala preden bo umrla. Sem bil včasih kar zmešan od premišljevanja. Anke je še naprej govorila a ne bi bilo lepo umret, ko je najbolj lepo. Pa sem ji povedal, da bom naredil in je bila zelo vesela. Ko je prišel čas me je postalo strah, da ne bom mogel in je tudi ona videla, da me je strah in je začela vpiti jetzt Metod jetzt in sem jo pogledal v oči in sem stisnil. Sem jo ves čas gledal in jo ni bilo nič strah in je njen obraz postal na koncu čisto miren in sem celo noč sedel ob njej in sem šele zjutraj odšel.

Mama, hotel sem ti povedat, da sem pri Anke prav naredil. Pri drugih nisem prav naredil ampak si nisem mogel pomagat. Pridi kaj na obisk. Lepo te pozdravla Metod

Ko sem nehal brati, sem začutil, kako mi dlake na obeh rokah stojijo pokonci. Nisem bil prepričan, da sem dobro razumel, in sem prebral še enkrat. In še enkrat. Dovoljkrat, da se mi je vsebina vrezala v spomin bolj kot vsa predavanja, ki sem jih imel v tistem času; saj niti ne vem več, katera.

Vrnil sem pismo Mariji. Nič nisem rekel. Ona ni nič rekla. Začutil sem potrebo, da bi bil kje drugje, zato sem pozdravil in odšel.

Še sva se srečevala na poti na avtobusno postajo ali z nje. Bilo je kot prej. Nosil sem ji bremena, težka za njene roke, njeno telo. Pogovarjala sva se o vremenu, o tem, kako se vse draži, o … O vsem, razen o njenem sinu. Ni ga omenila ona in nisem ga omenil jaz. Nikoli več.

A med nama je viselo nekaj neizrečenega. Ne neprijetnega, samo neizrečenega. Marija je vedela, da sem razumel. Edini poleg nje.

Doštudiral sem in začel hoditi v službo. Pravzaprav sem se vozil, z avtomobilom. Z gospo Trobec sva se srečala le še enkrat. Pred božičnimi prazniki leta 1997. V gozdu sem iskal primerno smrečico, ona je nabirala odpadle veje. Pozdravila sva se kot stara prijatelja. Kot stara prijatelja sva se tudi pogovarjala. Dolgo. Predolgo. Dan je bil kratek, zmračilo se je, ona ni nabrala drv, jaz nisem dobil smrečice. Pa kaj potem.

Počivaj v miru, Marija.