Kultura / Žrtev številka nič
Vedel sem, da v hiši, kjer so šest let prej aretirali jugoslovanskega serijskega morilca, še vedno živi njegova mama. Nisem pa vedel, kakšna je videti, in tako nisem vedel, da sem pomagal prav njej. A tudi pozneje sem ji večkrat pomagal in ji nekoč nakupljeno nesel vse do doma.
Stara ženska je bila. Vsaj zame, triindvajsetletnika. Vsaj sredi osemdesetih let. Vsaj na podeželju. Ko si je vaščanka nadela ruto in je na prostem ni več snela, je veljala za staro, naj je imela štirideset ali osemdeset let. Ona je imela na glavi ruto. V rokah pa vrečke ali cekarje. Včasih vrečke in cekarje. Preveč zanjo, krhko starko, do doma je imela od avtobusne postaje skoraj dva kilometra.