V središču / Logarja ne motijo razkriti primeri korupcije Janeza Janše

Boj zoper korupcijo je bila ena izmed osrednjih tem letošnje volilne kampanje. O korupciji, ki naj bi bila tako rekoč zaščitni znak aktualne koalicije, so največ govorili predstavniki treh političnih strank: SDS, Nove Slovenije in Demokratov Anžeta Logarja. V zadnjih tednih pa se je temu »protikorupcijskemu vlaku« pridružila še stranka Resni.ca oziroma njen predsednik Zoran Stevanović.

Razlogov za »popularnost« te teme je več. Prvi je nedvomno dovzetnost medijev in tudi javnosti za to temo. Drugi razlog so nam razkrili prisluhi, ki jih je v sodelovanju s predsednikom SDS v slovenski prostor lansiralo izraelsko obveščevalno podjetje Black Cube: obtoževanje dosedanje vladajoče koalicije, da je na vseh ravneh korumpirana, je bila dejansko zelo natančno zasnovana volilna kampanja stranke SDS, katere namen je bila pasivizacija volilnega telesa liberalnih in levih političnih strank.

Vendar pa je bila celotna razprava o korupciji v volilnem času v pomembnem delu skregana z dejstvi – in je še danes. V Sloveniji je namreč v javnosti dovolj podatkov o tem, katere politične stranke imajo na vesti največ korupcijskih primerov in škandalov. S korupcijo je tako v Sloveniji brez dvoma in tudi s sodnimi postopki dokazano najbolj obremenjena stranka SDS – in tako je bilo že v času, ko je bil njen predsednik sveta prav ustanovitelj in predsednik stranke Demokrati Anže Logar. A ker je teh primerov veliko, se bomo osredotočili na nedvoumno dokazane primere korupcije predsednika SDS Janeza Janše. Ti so namreč več kot nazorni.

Protikorupcijska komisija je tako že leta 2013 razkrila, da Janša in njegovi družinski člani poslujejo z gotovino, katere izvora ne znajo pojasniti. Ko se je leta 2009 Janez Janša poročil z Urško Bačovnik, ji je brat Janeza Janše Rajko kupil izjemno poročno darilo: 31 tisoč evrov vreden avto, le izvora denarja nekako ni znal pojasniti. A to ni bil edini nenavaden posel družine Janša v tistem času. Janša si je takrat ob tem privoščil več dragih potovanj v najbolj eksotične kraje na svetu, ki naj bi mu jih plačali, kot je sam dejal, »družina in prijatelji«. Spet ni znal pojasniti, od kod mu denar. Njegov brat Rajko, ki sam ni imel takih dohodkov, da bi lahko živel na res visoki nogi, si je tedaj kupil dva vikenda na smučišču v Avstriji, enega je nato uporabljal Janez Janša. Investiral je tudi v oskrbovana stanovanja. Ob tem mu je ostalo dovolj denarja, da je svojemu bratu, Janezu, občasno »posodil« večje zneske gotovine. Janez Janša tedaj niti svojih tekočih stroškov ni plačeval, ampak mu jih je plačevala sestrična Urške Bačovnik, Nataša Pajenk, ki je na svoj račun polagala večje zneske gotovine. Od nekaj tisoč do 30 tisoč evrov. Od kod je prihajala ta gotovina? Zakoncema Janša je leta 2009 plačala tudi 32.500 evrov are za nakup njunega stanovanja.

Ko Anže Logar govori o korupciji, uporablja dvojne vatle.

Od kod bi lahko izviralo vse to premoženje? Rajko Janša je v nenavadnih okoliščinah kar dvakrat zapored, za skupaj 2,3 milijona evrov, prodal svoje storitveno podjetje za prodajo poslovnih daril. Vsakič znova ga je prodal družbi DZS. Do sklenitve tega posla pa je prišlo v trenutku, ko se je DZS v času prve Janševe vlade z državo borila za prevzem Term Čatež. V tej »bitki« je DZS zmagala.

Tu je še nepotizem, ki je znotraj korupcijskih tveganj vedno izpostavljen. Janševa hčerka iz prvega zakona, Nika Janša, je v času njegove druge vlade brez referenc dobila službo v državnem podjetju Plinovodi. Podobna sreča pa se je nasmehnila tudi Janševemu sinu iz prvega zakona, Žanu Janši, ki je bil med letoma 2007 in 2014 zaposlen v podjetju Marand, enem večjih dobaviteljev informacijskih rešitev za slovensko zdravstvo. Lastnik podjetja je Andrej Marčič, s katerim je njegov oče, Janez Janša, vrsto let igral golf v prestižnih letoviščih na Mavriciju v Indijskem oceanu. Leta 2015 je stranka SDS Žana Janšo poslala v Bruselj, kjer je postal asistent tedanje evropske poslanke SDS Patricije Šulin, nato pa je delal še v pisarnah Romane Tomc in Milana Zvera. V Bruselj je odšel zato, ker je tam že bila njegova partnerica, Maja Mikanec, kot asistentka Zofije Mazej Kukovič. A hkrati je Janez Janša v svojem kabinetu zaposlil njeno hčerko Ino Kukovič. Leta 2020, ko je njegov oče tretjič prevzel vodenje vlade, se je Žan Janša vrnil v Slovenijo in odprl dve podjetji, katerih edini finančni vir je bilo medijsko in poslovno omrežje, ki ga obvladuje SDS – to je letos ugotovila parlamentarna preiskovalna komisija, ki se je ukvarjala s financiranjem stranke SDS. V dobrem letu in pol je tako iz treh podjetij, neposredno povezanih s SDS, skupaj prejel približno 70.000 evrov. In še enkrat toliko sredstev od tretjih podjetij, ki so bila prav tako v času tretje vlade Janeza Janše vpletena v nenavadne posle.

Tu je seveda primer Patria. Res je, da preiskovalni organi v aferi Patria Janeza Janše niso ujeli in flagranti. A da je bil nato obsojen korupcije na neznanem kraju in ob neznanem času je posledica ogromne količine dokaznega gradiva, ki ga je bilo mogoče logično razložiti le na podlagi predpostavke, da je Janez Janša pri jemanju podkupnine sodeloval. V Sloveniji je bila leta 2013 Janši izrečena dveletna zaporna kazen, višje sodišče je aprila 2014 sodbo potrdilo, decembra pa je nato ustavno sodišče ustavilo izvrševanje sodbe in jo aprila prihodnje leto razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. A primer ni dočakal epiloga, saj je zaradi zavlačevanja zastaral. Janša ponavlja, da mu je bil primer politično podtaknjen pred volitvami, a dejstvo je, da je bil avstrijski posrednik pri izplačilih podkupnin Wolfgang Riedl v Avstriji obsojen na tri leta zapora zaradi podkupovanja in je kazen tudi odsedel. Avstrijsko sodišče je ugotovilo, da je Riedl v Slovenijo pripeljal 900.000 evrov gotovine, namenjene Jožetu Zagožnu in stranki SDS.

Da je zgodovina SDS prepletena s primeri korupcije, torej sploh ni treba dokazovati: ne nazadnje je tudi zadnje poročilo preiskovalne komisije državnega zbora razkrilo, da so morala državna podjetja financirati navidezne medije, ki so del SDS. Če torej Anže Logar in Demokrati res menijo, da je v Sloveniji korupcija problem, potem že danes tudi vedo, da je ta boj zoper korupcijo nemogoče izvajati skupaj s stranko SDS pod vodstvom Janeza Janše. Še sam Logar je kot minister za zunanje zadeve zamižal in dovolil nakup 70.000 tisoč kulijev in druge promocijske opreme – ravno od podjetja nečakov Janeza Janše, ki so posel prevzeli od svojega očeta Rajka. Če kdo pozna funkcioniranje SDS, je to torej prav Logar.

Anžeta Logarja in Demokratov ne motijo razkriti posli Nove Slovenije. Ne motijo jih razkriti posli SD. Ne motijo jih razkriti primeri korupcije Janeza Janše. Torej eni lahko, drugi ne?

A SDS v mandatu vlade 2020–2022 v tem ni bila osamljena. Nova Slovenija prav tako ne more zanikati, da je prek Inštituta dr. Janeza Evangelista Kreka in frizerskega salona sestre generalnega sekretarja stranke Andreja Ilca prelivala denar iz državnih in javnih podjetij na račune posameznikov stranke. NSi je kot parlamentarna stranka med letoma 2020 in 2022 prejela dobrih 200 tisoč evrov na leto zakonito. Še enkrat toliko pa so na prikrit način zaslužili prek svojega Inštituta dr. Janeza Evangelista Kreka, ki je registriran na istem naslovu kot stranka. Ko je bila NSi v vladi, so inštitutu sredstva nakazovala podjetja, ki so zmagovala na javnih razpisih, za katere so bili politično odgovorni kadri v NSi. V času prejšnje vlade so bila med največjimi podporniki omenjenega inštituta gradbena podjetja, ki so posle dobivala od infrastrukturnega ministrstva pod vodstvom Jerneja Vrtovca, aktualnega predsednika Nove Slovenije. Denar so nakazovala inštitutu, ta pa je nato plačeval posameznike, ki so delali pretežno za stranko. Del denarja je do naslovnika prišel prek frizerskega salona sestre generalnega sekretarja stranke Andreja Ilca.

Naj navedemo dva primera. Septembra 2021 je današnji predsednik Nove Slovenije Vrtovec kot minister objavil 750 milijonov evrov težek sveženj desetletnih javnih naročil za izdajo koncesij za vzdrževanje državnih cest. Enega izmed največjih kosov te pogače si je odrezala družba Kolektor CPG, in sicer 214 milijonov evrov vredno koncesijo za vzdrževanje cest na Primorskem in v Ljubljani. Vpogled na tekoči račun Krekovega inštituta je preiskovalcem parlamentarne komisije razkril, da je takoj po objavi razpisa družba Kolektor na račun inštituta nakazala 30 tisoč evrov. Stranki NSi je poleg infrastrukturnega ministrstva »zlata jajca« nosilo tudi njihovo vodenje slabe banke in Slovenskega državnega holdinga. Njihov daleč največji financer je bila namreč v času od marca 2020 do avgusta 2022 skupina United Group, ki ima v Sloveniji v lasti Telemach in v kateri so leta 2024 začeli postopek nakupa družbe T-2, pri čemer so morali sodelovati prav z omenjenimi javni institucijami. In glej ga, zlomka: med letoma 2020 in 2022 je skupina United skupaj s Telemachom Krekovemu inštitutu nakazala 75 tisoč evrov, T-2 pa še dodatnih 20 tisoč. Skupaj torej 95 tisoč evrov v dobrih dveh letih.

A nič bistveno drugače ni pri stranki SD, ki jo vodi Matjaž Han. V zadnjem mandatu sta stranko doleteli dve razkritji: primer nakupa stavbe na Litijski cesti v Ljubljani ter prirejeni razpis ministrstva za gospodarstvo in njegove agencije Spirit. A obe korupcijski aferi stranke SD imata še eno značilnost: v obe aferi so bili namreč vpleteni tudi predstavniki in osebe, povezane z drugimi političnimi strankami, namreč SDS in Nove Slovenije. Nakup 7,7 milijona evrov vredne stavbe na Litijski cesti v Ljubljani ni bilo površno izpeljano dejanje. Šlo je za dobro načrtovano operacijo. Nakup je bil dosežen z izključevanjem in izolacijo strokovnjakov, tudi zaposlenih na ministrstvu za pravosodje. Posel sta v imenu prevzetne ministrice Dominike Švarc Pipan (ki je bila upravičeno na koncu odgovorna za celotno afero) izpeljala dva uslužbenca ministrstva: vodja investicij na ministrstvu, sicer dolgoletni član SDS Simon Starček, človek, ki mu je Janša tako zaupal, da ga je postavil za vršilca dolžnosti direktorja finančne uprave, ter generalni sekretar ministrstva Uroš Gojkovič, pomemben član stranke SD. Uradno je na drugi strani zaslužil prodajalec nepremičnine Sebastjan Vežnaver, poslovnež z ne ravno velikim ugledom. Vežnaver je pri tem poslu očitno sodeloval še z Enesom Draganovićem, podjetnikom, ki je v podporo vladi Janeza Janše postavil 25 metrov visoko slovensko zastavo in ki je v času, ko je imela nad Darsom roko Nova Slovenija, služil kot eden od koncesionarjev za vleko težkih tovornih vozil, v vse skupaj pa je bila vpletena še odvetnica Nina Zidar Klemenčič.

Druga afera, v katero sta bila vpletena SD in tudi njen predsednik, pa je Spirit. Šlo je za prirejen razpis, na podlagi katerega naj bi poslovnež Tadej Von Horvath, takrat lastnik podjetja Vonpharma SI v Žalcu, ki se je ukvarjalo pretežno s prodajo prehranskih dopolnil, in podjetja Magna QI, ki je gradilo hotel v Mariboru, prejel javna sredstva na podlagi lažnih podatkov. A zadeva je pred realizacijo prišla v javnost, minister Han je preklical razpis. In kdo je bila odgovorna oseba na agenciji Spirit? Direktor Rok Capl, ki ga je na to mesto postavila še vlada Janeza Janše. Ob tem velja opozoriti, da omrežje navideznih medijev, ki jih ima stranka SDS, o primeru Spirit v dveh letih razkrivanja te afere ni nikoli poročalo. Le zakaj ne?

Seveda pa tudi stranka Gibanje Svoboda, ki ima že drugi mandat največ poslancev v državnem zboru in jo vodi Robert Golob, ni imuna proti korupciji. Največja korupcijska afera se je Gibanju Svoboda zgodila na ministrstvu za javno upravo, kjer je tedanja ministrica Sanja Ajanović Hovnik vodila javni razpis za nevladne organizacije tako, da bi del denarja prejeli navidezni projekti zavoda IPES iz Maribora, ki je v lasti njene dolgoletne sodelavke in prijateljice Kaje Primorac, enako sporna pa je bila tudi izbira javnosti malo znanega zavoda CER. Ministrica Ajanović Hovnik je morala zapustiti vlado. V sicer drobno, a ne nepomembno korupcijo se je zapletel tudi sam predsednik vlade, ko se je dogovoril za brezplačne vikend počitnice v obmorskem stanovanju poslovneža Tomaža Subotiča. Na Gibanje Svoboda in tokove denarja med različnimi deležniki se je v javnosti prav tako večkrat opozarjalo, a pravi dokazi o korupciji doslej še niso bili predstavljeni. Je pa zato Gibanje Svoboda v smislu »korupcijske čistosti« obremenjeno z odkritim sodelovanjem z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, ki ga bremeni veliko kazenskih in predkazenskih postopkov, a Robert Golob in Gibanje Svoboda formalno in tudi neformalno z njim sodelujeta.

Najbolj problematična korupcija v svetu je sicer odvisnost političnih strank od velikega kapitala. In prav kapital se danes hvali, da bo Anžetu Logarju povedal, v katero koalicijo mora.

Anže Logar je v svoji karieri izrekel le eno resno kritiko stranke SDS in le eno trdo kritiko predsednika SDS Janeza Janše. Tako je že leta 2021 ob aferi »Glupi davki«, ki je razkrila, da se je njegov strankarski in ministrski kolega Andrej Vizjak hvalil, da bo izvedel pritisk na nekega sodnika, Logar Janši napisal pismo, da mora Vizjak odstopiti. Janša je takrat sicer obstoj tega pisma zanikal: »Berem, da se špekulira o nekem pismu na temo odstopa ministra Andreja Vizjaka, ki naj bi mi ga poslal minister Anže Logar. Nobenega takšnega ali podobnega pisma nisem prejel niti od Anžeta Logarja niti od kakega drugega člana stranke SDS.« Druga Logarjeva kritika pa je povezana s prvo vlado Janeza Janše, v kateri je bil Anže Logar kot mladi direktor vladnega urada za komuniciranje pristojen in odgovoren za diskreditacijo slovenskih novinarjev – vladni pamflet o slovenskih novinarjih je namreč dal potisniti pod vrata hotelskih sob tujih novinarjev, ki so ob zasedanju evropskih premierov obiskali Ljubljano. Logar je v letošnji kampanji to ravnanje obžaloval in dal vedeti, da je bil kot mlad politik v to prisiljen.

Zakaj navajamo vse to? Zakaj je pomembno ponovno govoriti o vseh velikih korupcijskih aferah? Ker ko Anže Logar govori o korupciji, dejansko uporablja dvojne vatle. Če misli namreč resno, da je čas, da se korupcija zmanjša, da se končno uveljavijo novi standardi – kar velja seveda podpreti –, je namreč zelo nenavadno, da pri tem nekaterim popolnoma spregleda njihove korupcijske afere in ravnanja, pri drugih pa je neomajen borec zoper korupcijo. Še več: če je boj zoper korupcijo res zanj tako pomemben, kot trdi, bi moral zdaj sedeti na kavi in kosilih z Lukom Mescem in Asto Vrečko ter skupaj z Levico pisati temeljni protikorupcijski program, ki ga Demokrati in Levica dajejo kot prvi pogoj za sodelovanje vsem ostalim strankam v podpis. Levica je namreč edina stranka, ki v svoji celotni zgodovini ni imela niti ene korupcijske afere.

Najbolj problematična korupcija v svetu je sicer odvisnost političnih strank od velikega kapitala. In prav nekateri predstavniki kapitala se danes hvalijo, da bodo oni tisti, ki bodo Anžetu Logarju povedali, v katero koalicijo mora njegova stranka. Upati gre, da gre zgolj za tipično napihovanje lastnikov in direktorjev podjetij, ki hočejo s tem predvsem pokazati, da so tisti, ki domnevno vplivajo na politiko. Če si je v času pred volitvami kakšna stranka nakopala kakšne »zadolžnice« pri kapitalu, pa za to obstaja mednarodno uveljavljen izraz. Da, tudi to je korupcija.