Uvodnik / Grega Repovž: Zadnji dnevi normalnosti

Madžari se počasi začenjajo zavedati, da je dolgoletne more konec, Slovenci pa se tega, kar so si nakopali na volitvah, še ne zavedamo zares. Zdaj je tisto obdobje vmes, čas obešenjaškega humorja, čas, ko je Zoran Stevanović še osrednja figura ideološkega preloma, ki se je zgodil – verjetno večinoma nehote, saj so morda ljudje res glasovali za drugačno vlado, ne pa drugačno družbo. Preostali akterji nove koalicije so že utihnili, nobenega javnega napihovanja ni več. Ne brez razloga, tako je namreč zapovedal prvi med njimi, ki pogajanja vodi – in njegovo voljo brez dvoma strumno spoštujejo, saj se ga vsi, od Anžeta Logarja, Jerneja Vrtovca do Stevanovića, po malem bojijo. Še mediji se vedejo, kot da se nič ne dogaja, nihče ne vrta o tem, kako nastaja koalicija, kaj se dogaja – strah je močna komponenta vladavin Janeza Janše. Z razlogom.

Ko bo Janez Janša končno spregovoril o tem, da je vlado že zasnoval – o tem do danes ni izrekel še niti besede –, bo nastopil s celotno paleto bodočih kontur družbe, ne le vlade. Rad ima namreč dramatičnost. Zelo verjetno bo izkoristil tudi neumno ponujeno priložnost predsednice republike Nataše Pirc Musar, ki je v rokovnjaškem slogu večkrat izjavila, da bo za mandatarja postavila tistega, ki ji prinese 46 glasov. Janša, če ga kaj poznamo, ji bo te glasove prinesel že zato, da bo po premierski položaj odšel z njenim blagoslovom.

Predsednica še vedno hitreje reče, kot razmisli. Janši pa ta blagoslov v tem trenutku veliko pomeni tudi zato, ker bo s tem legitimiral svoj mandat, ki je obremenjen z dejstvom, da je v Slovenijo vpletel tuje obveščevalne sile in odločevalce tuje države. Sodelovanje z izraelskimi obveščevalci in politiki je namreč nekaj, kar bi v normalni državi povzročilo buren odziv vseh političnih strank – a pri nas ga ni. V nobeni resni državi si nihče ne bi upal tvegati državne suverenosti s tako izpostavljenim premierom. A v NSi, Demokratih in Resnici jih prav nič ne moti, da bo z Janšo kot premierom Slovenija avtomatično že podrejena izraelski in seveda tudi ameriški politiki. Čuditi se je brezpredmetno. NSi in Logarja to ni motilo že pri zadnji Janševi vladi, čeprav je bilo javno razkrito, da politično stranko SDS posredno financira nihče drug kot madžarski samodržec Viktor Orbán.

Program prihodnje koalicije bo v javnost prišel v naslednjih dveh tednih in takrat se bo verjetno Slovenija šele ovedela, kaj se je zgodilo. Zdaj opazujemo šele prvo fazo: zahvalo kapitalu za podporo. Kako neverjetno se stvari, ki smo jih opazovali na primer v Ameriki, danes ponavljajo pri nas. Kaj je bila že prva poteza druge Trumpove administracije? Šlo je za milijardne »transakcijske zahvale« najbogatejšim tehnomilijarderjem, ki so Trumpa podpirali v času kampanje. In to se je zgodilo tudi v Sloveniji: še preden so sploh razglasili novo koalicijo, so v proceduro državnega zbora vložili paket zakonov, ki je po učinkih težak za dva sistema dolgotrajne oskrbe in od katerega bo imelo koristi predvsem 10.000 najbogatejših in najbolje plačanih prebivalcev države, med podjetji pa bodo imela korist le zasebna zdravstvena podjetja, ki bodo zdaj spet lahko za črpanje denarja iz javne zdravstvene blagajne uporabljala zdravnike, ki jih bo še naprej zaposlovala država. Zakonom niso priloženi nobeni izračuni, nobene analize posledic, nobenih strateških razmislekov ni, gre zgolj za darilo in transakcijo javnih – da, davkoplačevalskih – stotin milijonov evrov najbogatejšim in najbolje plačanim ter seveda za takojšnjo ponovno vzpostavitev prelivanja javnih zdravstvenih sredstev – da, sredstev zavarovancev – k zasebnikom. Mar ni neverjetno, kako se vse največje lobistične skupine v državi – od zdravstvenih do gospodarskih združenj – popolnoma neprikrito veselijo tega? Mar ni neverjetno, kako so še pred dvema tednoma gospodarska združenja – ki so zgolj sindikati menedžerjev – opozarjala odhajajočo vlado, da prihajajo težki časi zaradi dolgotrajne škode, ki jo je povzročil ameriško-izraelski napad na Iran, zdaj pa so vse skrbi že pozabljene, milijarda prilivov manj v državni proračun, ki mora financirati vzdrževanje gospodarske aktivnosti v takih časih, pa jih prav nič ne skrbi?

Država je plen – in naj so to še tako očitali odhajajoči Golobovi vladi, korupcija res ni bila njena prva značilnost (kar ne pomeni, da je ni bilo). Je pa to značilnost teh, ki se na oblast vračajo. Ali kot pravi dr. Bogomir Kovač v tokratni kolumni: »Vse velike korupcijske afere v tej državi, od tajkunskih privatizacij do nepremičninskih poslov, spornega trgovanja s cerkvijo in bolj ali manj banalnih afer, so povezane s tremi obdobji Janševe politične vladavine. Vsa izigravanja pravne države in obglavljanja institucij pri preganjanju belih ovratnikov, tudi političnih veljakov, so se dogajala bolj z desnega kot levega pola. Korupcija in protikorupcijska gonja sta preprosto postali sredstvo boja za oblast, manj način očiščenja države.«

Kakšna oblast prihaja, se bomo res začeli zavedati šele čez nekaj tednov. In spoznanje bo za večino kar hud šok. Primer »Zoran Stevanović, predsednik državnega zbora« se bo takrat zdel le nepomemben dogodek velikega poka.