Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Prihaja kaos

Izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora je razkrila vse politične karte. V kratki, toda razburljivi zgodovini slovenskega parlamentizma še nikoli ni bil izvoljen predstavnik najmanjše stranke, še manj primerljiv osebnostni kaliber. Politični trg za sestavo vlade ima svojo ceno in Janša je Stevanoviću ponudil največ. Pri sprenevedanjih in prevarah je zgolj prvi med enakimi. Njegova izvolitev in nepredvidljivost sta postali adut njegove neulovljivosti in tu tiči prava moč njegove funkcije, tudi za novo Janševo vlado. Politična korupcija je vstopna točka njenega novega mandata in hkrati vzvod potrjevanja njene odrešilne legitimnosti. Na drugi strani pa nas čaka ekonomski kaos, kajti še nobena Janševa vlada ni obvladovala ekonomskih neravnovesij. In tudi tu je prvi zakonski omnibus novega znamenitega tretjega bloka pokazal zlovešči fiskalni analfabetizem. Golobovi so pretiravali z izdatki, Janševi bodo zavozili s prihodki države. Zato bo slovenski trumpizem tudi drugod poln politične infantilnosti in stare kleptokracije. Vsekakor bomo iz nadležnega Golobovega dežja tu stopili pod kaotičen Janšev kap. Dejanšizacija Slovenije bo po letu 2030 morala biti temeljitejša od deorbanizacije Madžarske v povolilnem letu 2026.

Maske so z izvolitvijo Stevanovića dokončno padle, kdor v političnem pokru ne blefira, igro običajno izgubi. Prevare in neresnice vse bolj očitno tlakujejo pot do četrte Janševe vlade, toda to je v naravi politične dejavnosti. Kantov kategorični imperativ že zdavnaj ni več vodilo slovenske politike, z leve in desne. Janšev politični diskurz pa je tukaj že desetletja gojišče političnih nečednosti. Spoznanje, da družba ni zgolj mesto blaginje in sebičnega užitka, temveč prostor odgovornosti za skupno dobro, svobodo in pravni red, je staro. Vladavina razuma, spoštovanje zakonov in moralnih načel je temelj ekonomskega razvoja in politične demokracije. In tu so volitve 2026, predvsem po zaslugi desnih sil, dosegle politično dno.

Toda tudi z leve potrebujemo odgovor, zakaj razkritja politične vloge Black Cube, nekakšnega »zasebnega Mosada«, najprej predstavijo kot Janševo veleizdajo države, danes pa o tem vsi molčijo. Odstopili smo od tožbe proti Izraelu, opustili obsodbe domačega kompradorstva pri domnevnem ogrožanju suverenosti države. Očitno se ponavlja stara zgodba od orožarske afere dalje, ko »tranzicijska levica« Janševih rabot ni nikoli politično ustavila zaradi lastnih nečednosti. Ker ni bila brez greha, ni nikoli vrgla odločilnega kamna. Takšen je pač Jezusov nauk glede političnega prešuštva. In tudi tokrat je očitno tako, Bog nam pomagaj!

Korupcija je bila ena vodilnih pred- in povolilnih tem, dejansko pa je zgodba precej stara. Od leta 2004, prve zmagovite Janševe osvojitve oblasti, je boj proti korupciji vodilna politična tema, »tranzicijska levica« pa njen osrednji povzročitelj. Toda vse velike korupcijske afere v tej državi, od tajkunskih privatizacij do nepremičninskih poslov, spornega trgovanja s cerkvijo in bolj ali manj banalnih afer so povezani s tremi obdobji Janševe politične vladavine. Vsa izigravanja pravne države in obglavljanja institucij pri preganjanju belih ovratnikov, tudi političnih veljakov, so se dogajala bolj z desnega kot levega pola. Korupcija in protikorupcijska gonja sta preprosto postali sredstvo boja za oblast, manj način očiščenja države.

Korupcija je problem, njene ocene pa tudi. Stroške korupcije ugledne tuje institucije vrednotijo okoli 3,5 milijarde evrov, dejanski stroški gospodarske kriminalitete v državi so desetina tega. Tudi indeks zaznave korupcije (CPI 2025) ni objektivno, temveč subjektivno merilo presoj in kot tako bližje politični kulturi države kot ekonomskim dejstvom. Malce zaostajamo za povprečjem jedrne EU, smo pa daleč pred Hrvaško in tudi Madžarsko na repu. Oboje pove manj, kot mislimo, in ne zadeva bistva. Zato politična kleptokracija cveti, institucije pravne države pa desetletja venejo. Vemo, da višja koruptivnost spodkopava ekonomski razvoj in politično demokracijo. Zato je tako pomembno, da vlade vodijo ljudje z moralno politično integriteto, z desne ali leve. In tu za zdaj nimamo dobrih rešitev.

Dogajanje na prvi seji DZ potrjuje še druge strahove. Še najbolj je za novi čas značilen interventni zakon »tretjega bloka«, sračje gnezdo kratkoročnih ukrepov in sistemskih sprememb, ki posega v osem zakonov in deluje mimo socialnega dialoga. Vključuje všečne ideje številnih davčnih olajšav in urejanja posebnih področij, od zdravstva in študentskega dela do normiranih s.p.-jev … Finančni učinki so sicer opredeljeni, toda podcenjeni glede na fiskalno stanje države. In tu rast odhodkov letos vse bolj presega prihodke, načrtovane davčne olajšave bodo to neskladje samo še povečale. Zato bi morali vsi ukrepi nove vlade in parlamenta skozi sito strogih fiskalnih presoj FS. Zunanje razmere, domači politični kaos in ekonomski populizem nas vodijo v fiskalno krizo države. In tu bo vrag vzel šalo.

Tri dosedanje Janševe vlade se ekonomsko niso proslavile, Golobova tudi ne. Bistvo razvojnih sprememb ni toliko davčna razbremenitev kot rast produktivnosti in konkurenčnosti. To je agenda EU in tudi Slovenije. Problem so pokvarjeni politiki in slaba administracija te države, tudi nesposobnost sodstva. Frakcije (ne)umnih pa vodijo deželo v propad.