Maša Jelušič / Pisateljica, ki razume kriminalni žanr, a tudi družbeno dogajanje

Za njen romaneskni prvenec, kriminalko Profesor je končno mrtev, ki je lani izšla pri založbi Goga, je bilo že kaj kmalu po izidu jasno, da bo uspešnica. Kako le ne bi bila, Slovenci imamo radi kriminalne romane, še zlasti, ko nam ponudijo kaj novega, svežega, drugačnega in ko ne podcenjujejo bralcev. Profesor je končno mrtev je kompleksno, premišljeno in lucidno delo, ki se – kot je vidno že v naslovu – v postkovidnem času vrti okrog umora nekdanjega profesorja Finka, sicer osumljenca afere #jaztudi. Možnih storilcev ali storilk je torej veliko, resnici pa poskuša priti do dna višja kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič, za katero je primer tudi osebne narave.

Roman odlikujejo napetost, izvrstna psihologija likov in verizem forenzičnih postopkov, kar ni naključje, saj se je avtorica ob pisanju posvetovala s strokovnjaki vseh vrst: od kriminalistov in kriminologinj do pravnic, policistov in zdravnikov. Roman je bil na lanskem, 41. Slovenskem knjižnem sejmu nominiran za najboljši prvenec in si je od takrat pridobil zvest bralski krog, ki se že veseli nadaljevanj. Prvega si lahko obetamo že v naslednjih mesecih, dogajanje pa bo tokrat postavljeno ob reko Kolpo. Gotovo ne bo manjkalo družbenih refleksij, bralci pa že nestrpno pričakujejo tudi nadaljevanje zgodbe v ozadju, katere protagonist je Ivan Vran, predsednik vlade in največje desnosredinske stranke, ki s svojimi avtoritarnimi metodami – in imenom – močno spominja na prvaka stranke SDS.

Maša Jelušič (1982) si je kot otrok želela početi marsikaj, nikoli pa si ni predstavljala, da bo pisateljica. Dokončala je študij agronomije, nato pa doktorirala iz varstva okolja ter nekaj let delala na tem področju. Potem pa se ji je življenje praktično čez noč obrnilo na glavo. Pojavila se ji je nevrološka motnja – nekakšna močna oblika fotosenzitivnosti – zaradi katere je morala popolnoma spremeniti življenjski slog in navade. Po nekaj letih ugibanja in preiskav je bilo jasno, da gre pravzaprav za občutljivost na utripanje umetne svetlobe. Delo na področju znanosti je morala opustiti in nekaj časa poprijeti za različna dela, od dela v vrtnariji do vodenja procesov pridelave medicinske konoplje. Vse, kar je počela, ji, kot pravi, danes zelo koristi pri pisanju.

Pot jo je namreč prek prevajanja nazadnje privedla do tega, da se je lotila pisanja romana. Danes je njena rutina predvsem odvisna od sončne svetlobe: poletje in z njim daljši dnevi so resnično njen čas za ustvarjanje, čas, ko zaživi. Pozimi je njen ritem drugačen – manj piše, več raziskuje, posluša podkaste in zvočne knjige ter si dela zvočne zapiske. Prelomno odkritje zanjo so bile naprave z e-ink zaslonom oziroma zaslonom z digitalnim črnilom, ki so bistveno bolj prijazne do oči.

Žanr kriminalke jo privlači, ker lahko v uganke in zagonetke vpleta ogromno različnih tematik, pri tem pa omogoča, da tudi zahtevne, kompleksne ali na videz dolgočasne teme predstavi na zanimiv način, ki ljudi pritegne. Ob pisanju jo izpolnjuje tudi organiziranje dogodkov, kot je bil denimo prvi festival kriminalk Krimifest, ki so ga lani novembra na njeno pobudo pripravili v Ljubljani. »Žanr kriminalke se je resnično razmahnil, zato se mi je zdelo smiselno ustvariti skupnost in prostor, kjer se lahko povežejo pisatelji, bralci in strokovnjaki s področij prava, forenzike in kriminologije; nekaj, kar presega klasične literarne dogodke, pač pa literaturo umesti v širši kontekst.« Zasnovala je tudi Literarne ekokrajine, cikel pogovorov o knjigah z ekološko tematiko, ki jih v Cankarjevem domu vodi skupaj z Andrejem Blatnikom. Povezovanje literature in ekologije je, kot pravi, njena resnična strast.

Sama pravi, da se ni zavestno odločila pisati feminističnega romana, pač pa kriminalko z napeto zgodbo, zanimivimi liki in ugankami. »Se mi pa zdi, da je že sama izbira likov lahko družbeno angažirana,« je prepričana. »V kriminalki imamo vedno trikotnik moči: žrtev, storilec in preiskovalec. Koga postaviš v te vloge, je pomembno. Kriminalke so zelo brane, zato tudi vplivajo na percepcijo sveta.« In doda: »Zame je bila pomembna odločitev, da je v ospredju kriminalistka. Ne zato, da bi delala deklarativno feministično zgodbo, ampak zato, ker se mi zdi pomembno, da se navadimo, da tudi ženske lahko zasedajo položaje moči – v literaturi in v resničnem življenju. ’Moški kanon’ je globoko zakoreninjen in pomembno se mi zdi, da te predstave poskušamo razbiti.«