Kultura / Končajmo že te večne projekte

Letos bi se morali na dveh lokacijah v središču Ljubljane, ki sta le pet minut hoda druga od druge, končati gradnji dveh največjih državnih investicijskih projektov v kulturo v samostojni Sloveniji, ki ju potrpežljivo čakamo že najmanj tri desetletja, v resnici pa še precej dlje. Prvi je prenova močno dotrajanega Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Drama Ljubljana na Slovenski cesti. Drugi, ki sicer spada pod ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, a je izjemnega pomena tudi za kulturo, pa je novogradnja NUK 2 – novi veliki objekt Narodne in univerzitetne knjižnice, ki bi moral zrasti na križišču Slovenske in Zoisove ceste. Da bosta oba končana leta 2026, je pred slabimi štirimi leti, v žaru prvih mesecev vladanja, ko se je še vse zdelo mogoče, napovedal dosedanji predsednik vlade Robert Golob, potem ko si je obe ustanovi ogledal in se prepričal o njuni stiski. A kljub dobrim namenom odprtja ne ene ne druge investicije letos še ne bo. Njuna gradnja se namreč še niti ni začela.

Glede na zgodovino obeh projektov to ni kakšno posebno presenečenje, prej je pričakovano. Projekta so namreč številni zapleti spremljali že doslej. Vlade so odgovornost zanju desetletja sramotno prelagale druga na drugo, razglašale so ju sicer za nujna in izjemno pomembna, a kot da vanju niso zares verjele, so prednost vedno znova dajale drugim, za katere so presodile, da so še nujnejši. Prej kot nove prostore osrednjega slovenskega gledališča in drugi objekt največje knjižnice v državi smo dočakali marsikatero novo cesto, viadukt in avtocestni priključek. Celo nova ljubljanska železniška in avtobusna postaja, na kateri smo prav tako čakali celo večnost, sta medtem že začeli dobivati prve obrise. Vmes je katera od vlad sicer imela tudi posluh za kulturo ter izobraževanje in znanost in je ta projekta potiskala naprej. A dlje od arhitekturnih rešitev jim ni uspelo priti. Golobova vlada je tako oba projekta, začrtana že davno prej, vsekakor pripeljala najdlje. Obe investiciji je namreč uvrstila med vladne razvojne projekte in ju s tem prekvalificirala v dejanski prednostni nalogi vlade. A tudi to ni bilo dovolj, da bi oba projekta letos lahko že odprli.

Kaj se je zgodilo? Poglejmo najprej pobliže primer prenove ljubljanske Drame, kjer je bilo predvsem ministrici za kulturo Asti Vrečko res veliko do tega, da bi projekt, potem ko ga je njen predhodnik iz vrst SDS Vasko Simoniti ustavil in mu je vlada odvzela proračunska sredstva, obudili in pripeljali do gradnje. Gledališče je bilo po desetletjih zanemarjanja namreč v zelo slabem stanju. Mar ni nezaslišano že zgolj to, da so morali do predlani uporabljati del originalne električne napeljave iz leta 1911, ko so gledališko palačo zgradili? Prav toliko kot sam objekt so stare tudi cevi v požarni steni, do katerih dostop ni mogoč. Kot je po močnem deževju septembra 2021, ko je v gledališče vdrla voda, ugotovil inšpektor, pa je bil objekt tudi že nevaren za zaposlene in obiskovalce, zato ga je dve leti po izdaji odločbe ukazal izprazniti.

Ali prenove ljubljanske Drame in novogradnje NUK 2 od realizacije pravzaprav ne loči le še ena sama ambiciozna odločitev naslednjega predsednika vlade?

Ta rok se je ministrstvu in tudi vodstvu ljubljanske Drame zdel zadosten motiv, da do prenove vendarle pride. Najprej, poleti 2024, pa je prišlo do začasne selitve gledališča na nadomestno lokacijo, ki so jo našli v industrijski coni v Šiški. Ni idealna, del za obiskovalce je sicer prijeten, zaposleni pa so do začasnih prostorov izjemno kritični, vendar je pretehtalo to, da lahko za nekaj premostitvenih sezon tam gostijo celoten program gledališča. Okoli izpraznjene gledališke palače in njenega prav tako dotrajanega prizidka iz šestdesetih let prejšnjega stoletja – tega bi ga v skladu z arhitekturno zelo premišljeno rešitvijo biroja Bevk Perović, izbrano na natečaju leta 2017, porušili in nadomestili z novim, drugačnim; prenovljena Drama bi tako imela tri dvorane (in ne le dveh), sodobno avlo in izboljšano funkcionalnost, mogoče pa bi jo bilo tudi odpreti navzven, v prostor – so tudi že opravili obvezna arheološka izkopavanja. Sredstva, okoli 60 milijonov evrov, so bila pripravljena. Manjkalo je le še gradbeno dovoljenje. Ki pa ga na presenečenje – in grozo – takratne ravnateljice Drame Vesne Jurca Tadel in odgovornih na ministrstvu – vsi so se v projekt podali z najboljšimi nameni – potem nikakor ni bilo. In še danes, ko delo Vesne Jurca Tadel nadaljuje prenovi prav tako naklonjena nova ravnateljica Ivana Djilas in gledališče v Šiški deluje že drugo sezono, ga ni.

Razlog je znan. Načrtom so se uprli najbližji sosedje, stanovalci Nemške hiše in Malega nebotičnika, priljubljenih starejših ljubljanskih stanovanjskih objektov. Moti jih predvsem to, da bo novi prizidek, ki bo od njihovih bivališč oddaljen le nekaj metrov, večji od dosedanjega. Malo globlji bo in višji, s čimer so poskušali v močno pretesnem gledališču najti prepotreben dodaten prostor. A po mnenju sosedov je to preveč, prizidek je predimenzioniran. In ko so bili naprošeni, da za čas gradnje kot solastniki dovolijo souporabo ceste, pravzaprav dovoza v ozkem pasu med prizidkom gledališča in stanovanji, so se temu uprli. Razlogi sicer niso enotni, nekateri so se uprli tudi zaradi skrbi, da bi se stanovanjski objekti med prenovo poškodovali, ali zato, ker so projekt pod ministrico Asto Vrečko pač vodili »levičarji«. Nekateri pa so enostavno ocenili, da bo tako velika gradnja poslabšala kakovost njihovega bivanja. Morda, kdo ve, ne bi bilo tako neomajni, če na nasprotni strani Slovenske ceste medtem ne bi zrastel glomazen novi Šumi, v katerem so draga stanovanja in hotel; staromeščanska mikrolokacija se je s tem že drastično in nepovratno spremenila, tako kot se je zadnja leta spremenil še marsikateri drugi del Ljubljane.

Pisana sosedska koalicija tako vztraja. In ker vztraja, Drama ne dobi gradbenega dovoljenja. Ministrstvo za kulturo se je v prizadevanjih, da bi proces pospešili, zateklo celo k zamisli, da bi lastnike parcele za čas gradnje razlastili oziroma da bi parcelo začasno podržavili. Vendar se ni izšlo po načrtih, nekateri solastniki pošte niso dvignili oziroma so se vročitvi izogibali, angažirali so odvetnike – in blokada ostaja. Ostaja kljub temu, da je ministrstvo za kulturo, da bi dogovor dosegli, privolilo v prav vse zahteve sosedov. Dosegli so več kot katerikoli drugi, odobrili so jim poseben sklad za popravilo morebitne škode, jamstvo je namesto vodstva Drame podpisala vlada ... A brž, ko so ugodili še zadnji zahtevi, se je že pojavila nova. To daje slutiti, da dogovor s sosedi morda sploh ni mogoč. Vsaj ne, dokler je prenova predvidena v sedanjih gabaritih. Te so sicer prav zato, da bi sosedom prišli nasproti, že pred časom nekoliko zmanjšali.

Blokada ostaja, čeprav je ministrstvo za kulturo privolilo v vse zahteve sosedov ljubljanske Drame. To daje slutiti, da dogovor verjetno sploh ni mogoč.

Zgodba NUK 2 je drugačna. Potreba po dodatnih prostorih se je pokazala že konec šestdesetih let prejšnjega stoletja in še bolj v sedemdesetih, ko se je izkazalo, da Narodna in univerzitetna knjižnica, naš najpomembnejši varuh znanja, ki od leta 1941 domuje v eni najpomembnejših in najlepših Plečnikovih ljubljanskih arhitektur, poka po šivih. Arhitekturno rešitev so izbrali šele leta 1987, a nagrajena zamisel Marka Mušiča se je hitro izkazala kot preživeta, saj je prostor namenjala predvsem skladiščem in pisarnam, prostora za ljudi pa je bilo malo. Zasnovana je bila torej ravno obratno od koncepta sodobne knjižnice, ki se je takrat že uveljavljal. Pozneje so pojav spleta, množična raba računalnikov in pametnih telefonov, v vsakem trenutku dostopne informacije, povezovanje fizičnega in digitalnega sveta še toliko bolj spremenili nas same, naše navade in potrebe, kot tudi bibliotekarstvo in knjižnice, njihove naloge, videz.

Marsikdo se sprašuje, ali knjižnice v klasičnem pomenu danes, v dobi digitalizacije, sploh še potrebujemo in ali je torej smiselno vlagati v velike, nove knjižnične objekte, kamor bomo hodili po gradivo, kaj šele v novi NUK. A primeri dobre prakse iz vse Evrope kažejo, da knjižnice tudi danes še kako potrebujemo, le njihova vloga se je spremenila. V Plečnikovi NUK nad seboj čutiš težo znanja, v sodobnih knjižnicah pa je znanje tisto, ki obiskovalca obdaja in stimulira. Sodobne knjižnice so prostori učenja, povezovanja, razvoja, sodelovanja. So prostori izmenjave – ter s tem tudi druženja in naključnega srečevanja. Mušičeva rešitev tega ni omogočala. Zato je bilo edino smiselno – in ob vsem omahovanju, ki smo mu priča, tudi pogumno –, da se je država tej rešitvi na neki točki vendarle odpovedala. Na novem natečaju leta 2012 je bila izbrana rešitev arhitekturnega biroja Bevk Perović, ki skoraj celoten objekt namenja ljudem, študentom, ki imajo v Ljubljani kronično premalo prostora za študij, in drugim obiskovalcem, ki bodo do knjig lahko dostopali sami, pritličje pa odpira navzven, na ulico.

Projekt NUK 2 so sicer razdelili v dve fazi. Prva, za katero so gradbeno dovoljenje pridobili konec leta 2022, trenutno že poteka in naj bi bila končana do konca leta; gre za prenovo hiše na Rimski 1 (prenova je vredna 3,55 milijona evrov, celoten projekt 4,4 milijona evrov), kjer bo prostor med drugim dobila prepotrebna nočna učilnica. Ta bo povezana s precej večjo sodobno novogradnjo, ki predstavlja drugo fazo projekta. Njena vrednost je ocenjena na 109 milijonov evrov, predvidena pa je na zemljišču, kjer je bilo dolga leta makadamsko parkirišče. A po opravljenih arheoloških izkopavanjih gradbene jame na njem še nismo dočakali. Sredstev za ta projekt pa v proračunih za letošnje in naslednje leto ni.

Projekt vodi ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in tam naj bi postopke v zvezi z novogradnjo že pred časom upočasnili. Že zgolj to, da so projektno dokumentacijo za novogradnjo poslali v recenzijo, naj bi trajalo nenavadno dolgo in bi lahko napovedovalo, da ima ministrstvo najverjetneje druge prioritete. Trenutno ima namreč odprtih še kar nekaj drugih velikih investicij, gradi več fakultet in dokončanje teh naj bi bilo zanj pomembnejše.

Pojasnilo ministrstva je drugačno; kot pravijo, je bila za letos predvidena le prenova hiše na Rimski 1. Ko bo ta končana, pa bo na vrsti preostanek projekta. Kar zadeva novogradnjo, morajo pred izvedbo javnega naročila za to fazo sicer izvesti še uskladitev z zahtevami študije Unesca in doseči dogovor z Mestno občino Ljubljana glede ureditve okolice območja. Za kaj gre? Plečnikova Ljubljana je bila leta 2021 vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine in pri investicijah v tem delu prestolnice to za seboj potegne dodatne zahteve. Kot pravijo, projekt gradnje glavnega objekta NUK 2 trenutno še ni v celoti skladen s priporočili Unescove študije. Uskladitev pa je potrebna, saj bi Plečnikova Ljubljana sicer lahko tvegala izgubo statusa, ki ji daje Unescovo zaščito.

Vse najboljše novozgrajene sodobne knjižnice primerjajo z dnevnimi sobami, ki se podajo k mestom 21. stoletja. Tudi NUK 2 ima možnost, da bi to postal.

Če potegnemo črto – prenova Drame in novogradnja NUK 2 sta v tem trenutku še zelo daleč od realizacije. Pa vendar – ali je res nujno, da sta? Ali pa ju od realizacije, če poenostavimo, zares pravzaprav loči le ena sama ambiciozna odločitev naslednjega predsednika vlade, kdorkoli to že bo? Dosedanja nenehna pomikanja obeh projektov v prihodnost so namreč vedno znova pokazala predvsem pomanjkanje ambicije države. Pokazala so, da je državi, potem ko se je neki odločitvi zavezala, da se bo projektov lotila, zmanjkalo ambicije, da bi to odločitev tudi uresničila. V mandatu dosedanje vlade pa smo videli, da so premiki vsaj do neke točke mogoči. In da cilji niso nujno tako zelo daleč. Naslednja vlada, ne glede na to, kdo jo bo vodil in koliko bo kulturi naklonjena, bi torej morala tudi sama pokazati ambicijo, da oba projekta nacionalnega pomena popelje še dlje.

A najprej si mora zastaviti vprašanje, ali vlada za obema še stoji. Če za njima stoji, naj ju vendar že s polno paro prižene do cilja. Če za katerim od njiju ne stoji, pa naj si to nemudoma prizna, projekt opusti in hitro poišče novo, boljšo rešitev ter jo v najkrajšem možnem času tudi uresniči.

Slednji premislek se zdi smiseln predvsem pri ljubljanski Drami. Zdi se namreč, da je bil izvirni greh storjen že pred leti, v trenutku, ko je imela država dve možnosti – da podpre prenovo gledališkega objekta ali pa gre v novogradnjo na drugi lokaciji. Novogradnja se je že takrat marsikomu zdela veliko bolj ustrezna, saj je bila prostorska stiska gledališča velika, možnosti za njegovo širitev v primeru prenove pa omejene. A tehtnica se je nagnila v prid prenovi; podobno, kot je prej v primeru SNG Opera in balet Ljubljana, ki so ji dodali črno kocko, sodoben prizidek, ki marsikoga še danes vznemirja.

Prenova ljubljanske Drame pa je zdaj naletela na – vsaj tako se zdi – neprebojni zid. Od tu naprej so tri možnosti. Najprej ta, da poskušajo sosede, enega za drugim, kljub vsemu prepričati o dobrobiti načrtovanega projekta. To zveni kot misija nemogoče, a morda je to še vedno mogoče. In zdi se, da ravnateljica Ivana Djilas motivacijo za to, da bi sosede poskušala prepričati z argumenti, vsekakor ima, saj se zaveda, da bi gledališče, ki ga v kratkem čaka neizogibno podaljšanje doslej triletne najemne pogodbe z lastnikom nadomestnega objekta, tako daleč najhitreje dobilo dostojne prostore. Druga možnost je, da sosedom prisluhnejo in načrtovani prizidek zmanjšajo na velikost dosedanjega. S tem bo gledališče v enaki prostorski stiski kot doslej, bo pa objekt vsaj obnovljen. In tretja, ki se na tej točki sploh ne zdi več nezaslišana: da se projektu odpovedo, palačo sicer obnovijo (s prizidkom ali brez njega), na drugi lokaciji pa zgradijo novo sodobno gledališče. Na drugi lokaciji? Po vsem vloženem trudu, po vseh vloženih sredstvih? Če druge rešitve ni – absolutno.

Primer pariške palače Garnier je že pred nekaj desetletji pokazal, da se takšna razširitev kulturne ustanove lahko izide dobro za vse. Veličastna palača Garnier iz 19. stoletja, ki se ponaša s stoletje mlajšo živopisano stropno poslikavo Marca Chagala, je bila pretesna in tehtali so, ali bi težave s premajhnim odrom za operne predstave, omejenimi tehničnimi zmožnostmi in slabo logistiko reševali v okviru prenove ali bi razmišljali zunaj teh okvirov in se podali v novogradnjo. Odločili so se za pravzaprav oboje. Operno produkcijo so leta 1989 preselili v novozgrajeno Bastiljsko opero, ki ni imela le moderne infrastrukture, temveč tudi znatno več prostora, zaradi česar so lahko začeli pripravljati velike, kompleksne produkcije in gostiti več obiskovalcev. A tudi palače Garnier niso zaprli, temveč so jo namenili baletnim predstavam, pa tudi drugim dogodkom. Zdaj sta že obe hiši potrebni temeljite prenove in septembra so napovedali, da bodo za obnovo obeh do leta 2032 namenili 450 milijonov evrov. Za primerjavo, skupna vrednost prenove SNG Drama Ljubljana in izgradnje NUK 2 je ocenjena na okoli 175 milijonov evrov.

Ali bi bil podoben scenarij mogoč tudi pri nas? Ali bi sedanja palača SNG Drama Ljubljana lahko zaživela novo življenje, morda celo kot Mala drama, velike produkcije pa bi dom našle v novem, modernem objektu? A če bi se za takšno rešitev odločili, bi morali projekt izpeljati kot absolutno vladno prednostno nalogo, usklajeno tudi z mestnim vrhom, hitro in učinkovito, da bi se gledališče lahko čim prej izselilo iz nadomestnih prostorov. Velja sicer prepričanje, da zemljišč, kjer bi blizu središča Ljubljane lahko zraslo novo gledališče, ni veliko oziroma da jih sploh ni. A kakšno bi se morda vendarle našlo. Pred leti je država le kakih 12 minut hoje od Drame proti jugu, ob Gradaščici v Trnovem, denimo načrtovala Center znanosti, pripravljena je bila že arhitekturna rešitev za novogradnjo, nato je projekt izginil z dnevnega reda ...

In potem je tu še novogradnja NUK 2. Pri tej mora država predvsem premisliti, ali je projekt takšen, kot je, še dovolj sodoben in ustrezen za današnje potrebe. Arhitekturna zasnova biroja Bevk Perović je danes namreč stara že 14 let. Na ministrstvu niso v skrbeh, saj je bil projekt medtem že posodobljen. Ravnateljica NUK Jana Kolar, ki bo po zgraditvi novih prostorov odgovorna za njihovo vsebino, pa ob tem opozarja: »Projekt NUK 2 po zadnjih posodobitvah vključuje številne sodobne elemente (fleksibilni prostori, digitalna infrastruktura, uporabniška usmerjenost), vendar obstaja tveganje, da zaradi dolgotrajnih zamud del koncepta zastara še pred realizacijo. Ključno vprašanje zato ni le, ali je projekt danes ustrezen, ampak ali bo ob dejanski gradnji še vedno konkurenčen najboljšim praksam.« Tudi zato se z gradnjo mudi.

Dolgotrajno odlašanje gradnje sicer NUK že zdaj povzroča resne težave, predvsem operativne in razvojne. Kot pravi Jana Kolar, so obstoječi prostori »že dolgo preobremenjeni in ne omogočajo sodobnih oblik študijskega dela. Za uporabnike, zlasti študente, to pomeni pomanjkanje študijskih mest, slabše razmere za delo (prenatrpanost, omejen dostop) in omejene možnosti za sodobne storitve (digitalno delo, skupinsko delo, interdisciplinarni prostori). To se najbolj jasno kaže v času izpitnih obdobij, ko povpraševanje po študijskih mestih presega naše kapacitete.« In če NUK 2 nikoli ne bomo dočakali? »Če projekt ne bi bil realiziran, bi to dolgoročno pomenilo stagnacijo razvoja knjižnične infrastrukture v Sloveniji. NUK ne bi mogel opravljati svoje vloge osrednje nacionalne in univerzitetne knjižnice na ravni, primerljivi z drugimi evropskimi državami. Posledice bi bile tudi slabša dostopnost znanja, manjša konkurenčnost akademskega prostora ter odliv študentov v okolja z boljšimi pogoji.«

Eden ključnih izzivov vodstva NUK bo sicer, kako na lokacijo, ki je doslej niso bili vajeni, privabiti obiskovalce. Najboljše novozgrajene sodobne knjižnice namreč vrvijo od življenja. Odličen primer je futuristična knjižnica De Krook, ki so jo leta 2017 odprli v belgijskem Gentu. Enako velja za centralno knjižnico Oodi v Helsinkih (2018), knjižnico Dokk1 v danskem Aarhusu (2015) ali pa knjižnico Deichman Bjørvika v norveški prestolnici Oslo (2020). Vse primerjajo z dnevnimi sobami, ki se podajo k mestom 21. stoletja. Tudi NUK 2 možnost, da bi to postal, v sedanji arhitekturni zasnovi ima. Ravnateljica NUK Jana Kolar pri tem računa predvsem na povezovanje z Univerzo v Ljubljani, katere pridružena članica je NUK, in Centralno tehniško knjižnico – če bi se trojcu, ki se je že povezal v delovno skupino, uspelo združiti in NUK 2 s svojimi vsebinami zapolniti skupaj, bi se s tem namreč lahko povečale možnosti za oboje: za to, da projekt pripluje do cilja, in za bolj množičen obisk nove ustanove.

Razlogi, zakaj se nekateri investicijski projekti zgodijo, drugi ne, so različni. Pri nekaterih projektih, za katere mislimo, da jih nujno potrebujemo, se sčasoma izkaže, da jih ne potrebujemo tako nujno. Pri nekaterih ne vemo, s kakšno vsebino bi jih pravzaprav napolnili. Pri Drami in NUK 2 so ta vprašanja odveč – vemo, da ju potrebujemo, in vemo, s kakšno vsebino bi ju zapolnili. Povsem mogoče je, da njuno bodočo vsebino poznamo še celo bistveno bolj natančno, kot so načrtovalci Cankarjevega doma vedeli, s kakšno vsebino bodo napolnili to ustanovo, ki še danes velja za naš največji uresničeni investicijski projekt na področju kulture. Morda se niti ne zavedamo, kakšen čudež je, da je Slovenija leta 1982, še globoko v času Jugoslavije, to ustanovo dobila. A danes se nihče ne sprašuje, zakaj jo imamo. Imamo jo zato, ker jo potrebujemo. Ker je to ustanova z največjim številom kulturnih in kongresnih dogodkov, ki so poleg tega še zelo premišljeno izbrani.

Čas je, da tudi ljubljanski Drami in NUK 2 pustimo, da se končno zgodita. Od teh za državo pomembnih projektov je namreč odvisna tudi usoda drugih investicij v kulturo. Če ustreznih prostorov za ljubljansko Dramo ne bomo dočakali, bi namreč lahko obveljalo prepričanje, da tudi dozidave prostorov za Slovensko mladinsko gledališče ne potrebujemo, kaj šele prenov ali novogradenj drugih, manjših kulturnih ustanov.

Ker pa smo v času sestavljanja nove vlade in v času, ko večina strank nenehno govori le o nižjih davkih in gospodarskem razvoju (in nekatere ob tem tudi o nepotrebni kulturi), naj dodamo le še to: investicije v kulturo imajo velik multiplikativni učinek, še zlasti v času kriz. Multiplikator je tako visok (med 1,5 in 1,7), da se vsak evro, vložen v kulturo, povrne in prinese še vsaj dodatnega pol evra. Povedano drugače: vsak milijon javnega denarja, vložen v kulturo, se državi povrne in prinese še vsaj dodatnega pol milijona evrov.