Film / Ko pridem ven

za

Devet oseb išče avtorja.

Veliki italijanski pisatelj in dramatik Luigi Pirandello je pred dobrimi stotimi leti napisal dramo Šest oseb išče avtorja, v kateri se v nekem gledališču nenadoma pojavi šest oseb, šest likov, a direktor/režiser potem ne ve, kaj naj z njimi – nikamor ne pašejo. Ni »knjige«, ki bi jih vsebovala. Nimajo zgodbe, nimajo avtorja. A znebiti se jih ne more. Nočejo stran. (Ja, predobro so napisani.) Zaživeti hočejo vsaj za trenutek – v igralcih. Zato sklene, da jim bo dal zgodbo, za začetek pa jih pošlje na vajo za uprizoritev Pirandellove drame Igra vlog, v kateri igralci menjajo vloge.

Ko pridem ven je videti kot reimaginacija Pirandellove klasike (s pridihom Taviani-Tavianijevega dokuja Cezar mora umreti), le da je tu več oseb, več likov, saj jih režiser Metod Pevec in psihiater Vladimir Milošević, psihodramski terapevt, v zavodu za prestajanje kazni Dob ustvarita devet. En jetnik pravi, da se mu je v ječi izpolnila želja, da bi imel veliko družino (tudi Pirandellove osebe so družina, ata, mama, sin, pastorka ipd.), drugi, da je v kriminalu našel mir, tretji, da so imeli vsi vse, on pa ničesar, zato je hotel imeti vse, četrti, da se mu je uspelo pokesati za zločin in da mu je Bog poslal signal, da mu odpušča, peti, da občuduje tiste, ki se znajdejo (»Kradi tistim, ki kradejo«), šesti, da mu gre na bruhanje, ko pomisli, kaj je zagrešil ipd. To so liki, osebe, ki iščejo avtorja, zgodbo, film – nekoga, ki jim bo dal vlogo. In res, Milošević jim da vloge. In zgodbo. No, dramo. Pirandellovsko namreč poskrbi, da s pomočjo psihodrame preigravajo svojo mračno, travmatično, freudovsko preteklost, ki je, kot pravi nekdo izmed njih, »druga država« – izgubo kontrole, mamino smrt, očeta, ki se je poročil sedemkrat, brutalen odhod od doma (»Nikoli ne boš nič«), kupovanje čevljev za odraslega na otroškem oddelku, »dobro vilo«, ponesreči pohojeno gosenico (najboljšo prijateljico), mladostne napake, pismo očetu, soočenje z družino žrtve zločina (»Imeli bi me za drek«), srečanje s hčerko, pri čemer lik, ki svoje hčerke ni videl že osem let, zamenja vlogo z nekom drugim, tako da ta igra njega, medtem ko on sam igra svojo hčerko. Stalno zamenjujejo vloge – včasih recimo njihove odrasle verzije igra nekdo drug, sami pa igrajo svoje mlajše verzije. Igra vlog! Če se hočejo začutiti, morajo igrati nekoga drugega – in tudi njih mora igrati nekdo drug. Če hočejo videti, kako jih vidijo drugi, morajo zlesti v kožo drugih. Če hočejo igrati sebe, morajo postati nekdo drug. Kar ni težko: »Vse življenje igramo.« Tako kot režiser/ direktor v drami Šest oseb išče avtorja ne ve, ali je to, kar igrajo liki, res ali ne, tudi mi ne vemo, ali je res to, kar igrajo jetniki (in kako to vpliva na »publiko« – na njihove žrtve), obenem pa ne bi mogli reči, da filma ne prežema »določena sanjska nedoslednost«, ki jo je terjal Pirandello. (CD & art)