Kultura / Kdo bo prvi videl morje?

Ker je Katalena, ena naših najbolj priznanih glasbenih zasedb, stopila že v 25. leto ustvarjanja, pri čemer so še vedno dejavni vsi prvotni člani, so se ti pred ustvarjanjem nove, že desete dolgometražne plošče Meja vprašali: »Do kdaj je skupina še tako kreativno sveža, da ima njeno početje smisel, in kdaj postane žrtev rutine ter neke vrste karikatura same sebe?«

Kot razloži ustanovitelj Boštjan Narat, v bendu kitarist in spremljevalni vokalist, sicer pa tudi doktor filozofije, publicist, esejist, pisatelj, dramaturg in kantavtor, je nujno, da si vsak ustvarjalec od časa do časa izmeri temperaturo, se ozre v preteklost, ovrednoti sedanjost in pogleda v morebitno prihodnost. »Ustvarjanje ni nekaj, pri čemer je treba do pokoja ali smrti vztrajati ’a priori’ zgolj zato, ker so zadeve utečene,« pravi. Prepričan je, da je pri nabiranju maratonske kilometrine ključno, da zna bend še vedno presenetiti samega sebe.

Z novo ploščo Meja, ki je poklon zapuščini ljudske glasbe z zahodne meje Slovenije in jo bodo 1. oktobra predstavili na velikem koncertu ob petindvajsetletnici v ljubljanskem Cankarjevem domu, je to Kataleni uspelo. »Ustvarjalni proces je bil navdihujoč in nas je vsekakor učvrstil in utrdil v prepričanju, da ima naše obstajanje še vedno smisel,« pove Narat. To je zasedba med drugim dosegla z razširitvijo žanrske palete, odlično izbiro producenta plošče – priznanega kitarista Vitje Balžalorskega –, pa tudi s pridružitvijo nove članice, violinistke in violistke Jelene Ždrale, ki je po letih sodelovanja z bendom zdaj še formalno in uradno postala del Katalene. Vsekakor k ohranjanju svežine pripomore to, da je bogato zapuščino slovenske ljudske glasbe, iz katere Katalena pri ustvarjanju črpa že od samega začetka – od tistega prelomnega eksperimenta, ko je Narat v Belo krajino povabil še pet mladih glasbenikov, Vesno Zornik, Polono Janežič, Boštjana Gombača, Tiborja Miheliča Syeda in Roberta Rebolja –, nemogoče izčrpati. »Gradiva ne bo zmanjkalo ne za nas ne za kogarkoli drugega, ki se loteva slovenske ljudske dediščine,« zatrdi Narat.

Katalena je eden naših daleč najbolj domoljubnih glasbenih projektov. A s tem se skorajda ne more več ponašati, ker je pojem domoljubja uzurpirala politična desnica.

Tokrat se je Katalena pri iskanju navdiha zemljepisno omejila na prostor ob zahodni slovenski meji: s tolminskega konca potuje v Rezijo, nato skoči v Beneško Slovenijo, se odpravi na Kras, zavije v slovensko Istro in pripotuje do morja. Še zdaleč pa ne gre zgolj za glasbeni potopis, temveč zasedba koncept meje raziskuje tudi simbolno. »Tu je zgovorna otroška igra, ki je dala naslov enemu od komadov – eni izmed instrumentalnih vinjet, ’Kdo bo prvi videl morje?. To je igra, ki se jo vedno znova igramo, ko se vozimo proti morski obali,« pove Narat. »Ko pridemo do morja, do obale, s tem prispemo do neke meje, do konca. Pridemo do točke, ki po eni strani zapira in onemogoča pot naprej, po drugi pa sočasno odpira popolnoma drug prostor. Prostor drugačne svobode, skorajšnje neskončnosti. Odpira se nam horizont.« Prav to je navdihnilo konceptualno zasnovo in simbolno sporočilnost plošče Meja, saj je Katalena to dvojnost skušala umisliti, ubesediti in uglasbiti.

Pri Meji torej ne gre le za zemljepisne meje zahodne Slovenije, temveč tudi za politične in zgodovinske meje, za psihološke meje, za meje v medčloveških odnosih in za meje kolektiva oziroma tega, kar bend pravzaprav je. »Gre za pojem, za izkušnjo, ki se pojavlja v mnogoterih razsežnostih in s katero imamo neprestano opraviti, saj je z mejo in preizkušanjem mej po svoje povezan vsak odnos, vsak življenjski cilj, vsaka ideja in vsaka ambicija,« pravi Narat.

Sporočilnost plošče ima ob tem tudi močno politično, angažirano razsežnost, saj ima pojem meje dandanes, v času migracij in zaničevalnega, nečloveškega odnosa do pribežnikov, izrazito politično konotacijo. Na to jasno namigne uvertura v ploščo, v kateri Katalena zapluje na otok Lampedusa, eno ključnih točk vstopa v Evropo, kjer se ideja meje spremeni v konkretno oviro, na katero naletijo migranti in ki zanje pogosto pomeni tragičen razplet. Komad Lampeduza je pravzaprav priredba znamenite pesmi Simona Jenka Jadransko morje – »Buči, buči, morje Adrijansko« –, ki velja za eno naših najbolj znanih narodnobuditeljskih pesmi. »Danes si jo pogosto prisvaja predvsem desnica s svojim kvazidomoljubnim diskurzom,« opaža Narat. »Verjetno nisem edini, ki ga je vrglo iz tira, hkrati pa tudi spravilo v smeh, ko je videl predvolilni plakat Slovenske demokratske stranke, ki pravi, da bodo tudi naši vnuki poslušali slovensko glasbo. Kot da je zmaga desnice na volitvah pogoj za preživetje naše glasbe. Tovrsten diskurz je skrajno sprevržen.«

Pri tem opaža, da je desničarskim politikom – pa ne samo pri nas, tudi širše – uspelo pojem domoljubja tako uzurpirati, da ga skorajda ne moremo več uporabiti brez slabe vesti. »To je pravzaprav grozno. Mislim namreč, da je Katalena eden najbolj domoljubnih glasbenih projektov, kar jih ta država ima,« pravi deloma v šali, a hkrati tudi povsem resno. Člani zasedbe pri ustvarjanju namreč izhajajo iz ljubezni do tradicije, iz očaranosti nad njo, pri tem pa se zavedajo, da »domoljubje temelji v človečnosti – v odnosu do drugega, v odprtosti in solidarnosti«, kot pravi Narat. »Protimigrantska, kvazipatriotska histerija pa je seveda znak vsega drugega, samo tovrstne etične, humanistične drže ne.« Ravno zato so si katalenci pri skladanju močnega uvoda v ploščo privoščili obrat: vzeli so pesem, ki govori o nacionalnem ponosu, in jo preoblikovali v pesem o tragediji, ki jo simbolizira otok Lampedusa.

Ob izdaji plošče Človek ni zver (2018), zbirke predelav ljudskih pesmi s protivojnimi besedili, ki jih je Katalena med drugim črpala iz poezije Iva Brnčića, je glavna pevka in frontmanka zasedbe Vesna Zornik za Delo dejala, da bend deluje »tako kot vsa umetnostnozgodovinska obdobja, se pravi, da gremo iz svetlobe v temo in nazaj«. Sledila je plošča Kekec (2018), posnetek avtorske glasbene spremljave za baletno predstavo, ki jo je Katalena ustvarila v sodelovanju z Edwardom Clugom. Ta predstavlja vrnitev v svetlobo. Z naslednjo ploščo Kužne pesmi (2021) je raziskovala zgodovinski motiv kuge in sočasno poskušala uglasbiti in ubesediti široko paleto čustev, ki smo jih doživljali v času pandemije koronavirusne bolezni. Tako je Katalena ponovno vstopila v temo. Ali bend resnično ustvarja po tem vzorcu – je s ploščo Meja prešel nazaj v svetlobo? »Zadeva gotovo ni tako črno-bela,« pravi Narat, »prepričan sem, da tudi Vesna tega ni mislila v smislu stroge dihotomije med svetlobo in temo. Ves čas se namreč gibljemo nekje vmes, na meji med enim in drugim.«

Konceptualna narava Kataleninih plošč je pogosto povezana s povsem osebnimi okoliščinami članov: izjemen album Enci benci Katalenci (2015), zbirka sila domiselnih, glasbeno avanturističnih izštevank, ki je namenjena najmlajšim in jo je spremljal tudi istoimenski gledališki koncert, je denimo nastal v obdobju, ko so člani benda postajali starši. »Razmišljali smo, kako ustvariti, vsaj po naših merilih in okusu, kakovostno glasbo za otroke,« pravi Narat. »Odločitev o tem, kam gremo glasbeno in umetniško, je pogosto povezana z življenjskimi okoliščinami, bodisi intimnimi bodisi s širšim družbenim kontekstom, v katerem smo.«

Album Enci benci Katalenci med najmlajšimi še vedno doživlja enako močne odzive kot pred desetletjem, ko je izšel. Je obvezna spremljava vsake družinske vožnje na počitnice, med katero seveda sočasno poteka tudi igra Kdo bo prvi videl morje?. Plošča v tem smislu naglo postaja ponarodela klasika, podobna brezčasnemu biseru Maček Muri in muca Maca, saj gre verjetno za edini slovenski plošči, ki sta v prvi vrsti namenjeni najmlajšim, a jima rade volje prisluhnejo tudi starejši. V času, ko staršem po vsej deželi parajo živce aktualni komercialni hiti za otroke, kot sta denimo Lučke (BQL & Polkaholiki) in Zlata ribica (Maraaya), Enci benci Katalenci še toliko bolj deluje kot pravi balzam za ušesa.

Zasedbi je to uspelo zato, ker pri ustvarjanju glasbe za otroke svojega občinstva ni podcenjevala – to, kako se je lotila ustvarjanja glasbe za mlajše, se v nobenem pogledu ne razlikuje od tega, kako se loteva ustvarjanja glasbe za odrasle. Boštjan Narat to razloži s prispodobo. »Z otroki se lahko pogovarjaš v infantilnem in pokroviteljskem tonu, o sebi lahko govoriš v tretji osebi in se sploh ne imenuješ z imenom, temveč kot mami ali tati, pri čemer navadno uporabljaš še pomanjševalnice – ’mami ti bo prinesla sladoledka’ in podobno. Menim, da je tak način komunikacije napačen, s svojimi otroki se nikoli ne pogovarjam tako,« pravi. »Otroci so namreč bitja z izjemno izostrenimi radarji. Na izrazito samosvoj način zelo natančno zaznavajo svet okoli sebe. Njihove tipalke so izredno senzibilne. Zato se mi zdi ključno, da do njih nikoli ne pristopamo podcenjevalno, ampak maksimalno resno. Tako je tudi z ustvarjanjem glasbe. Pravzaprav se tega lotevamo s še večjo odgovornostjo kot takrat, ko ustvarjamo za odrasle.«

Plošča:
Katalena: Meja
 Založba: Založba Radia Študent, 2026
Format: CD, LP, digital