Knjiga / Sergio Ramírez: Tongolele ni znal plesati

+ + + +

Pravičniki na begu

Tongolele, ki je vzdevek dobil po mehiški pevki, s katero sta si podobna po svetlem kodru spredaj, je šef tajne policije, preganjavičen tip, ki ne verjame v računalnike, ker vanje lahko vdrejo, zato ima v štabu nezgorljive omare, v njih pa spise. In bazo zvestih sodelavcev, nekaterih še iz gverilskih časov, in ljubico, šefico prodajalcev majic, natikačev in kičeraja, ki mu zagotavljajo vohljaške usluge. Njegova mati je glavna prerokovalka v državi, s pokojnim Sai Babo ves čas na spiritualnem kanalu šloga nikaragovski vladarici, ki postavlja drevesca iz nerjavečega jekla za zgoščanje pozitivne energije in še česa.

Na drugi strani zarote sta kot da poštenjakarja, inšpektor Morales in njegov oproda, veteran, vendar nanovačen iz Somozovega orkestra. Oba sta bila zaradi nediskretno razkritih povezav med političnim vrhom in narkomafijo izgnana v Honduras. Sergio Ramírez (1942), nikaragovski pisatelj in politik ter nedavni gost (na daljavo) na festivalu Fabula, njuno vrnitev v Nikaragvo in v čase študentskega upora, ki je bil krvavo zatrt ravno pod Tongolelejem ter njegovim prevrtljivim in izdajalskim šefom Leonidasom, popisuje v pikareskni oziroma klateški maniri. Nabriti dialogi starega cinika in njegovega ne prav brihtnega pribočnika predelujejo trenutne anomalije v vladanju in se spominjajo težkega gverilskega in odporniškega vsakdanjika. S postavitvijo hlapcev oblastnikov in tistih, ki poskušajo razkrinkati njihove nečedne posle, se prikažejo sodobne nikaragovske razmere, ki zbujajo nezadovoljstvo med študenti in duhovniki, saj so bivši sandinisti obogateli in uporabljajo iste hojsovske metode kot prejšnji zatiralci.

Čeprav gre za inšpektorja, s kakšnim kriminalističnim delom v romanu ni nič. Pod nadzorom tajnih služb tavata po podeželju; ker imata iste cerkvene zaščitnike, neustrašne farje iz nabora teologije osvoboditve, se čisto nehote srečata z demonstranti in ju doleti enaka usoda. In pomagata pri obveščanju o streljanju na študente, ubitih je bilo nekaj sto ljudi, večinoma so jih pobili ostrostrelci iz paravojaških vard, svojci pa še vedno iščejo resnico, zapiše v uvodu Ramírez. Zdi se, da mu gre za razkritje še nerazkrite zarote v tajnih službah, ki so omogočile takšen pokol, torej je njegovo pisanje nadaljevanje boja z drugimi sredstvi. Ne v džunglo s puško kot prvič in potem, temveč s knjigo nad krivico.

Pri tem zgodba o Tongoleleju in tistih okoli njega ni pamflet, temveč živahno izpisana pripoved o spopadu pravice in moči, pri čemer prvo zastopata nemočna, razorožena in malo tudi desperatna tipa, od katerih je eden slabo pismen. Ramírez namreč del razpleta popiše v obliki korespondence in tudi pri tem, s slogom piscev, osmeši in karakterizira vpletene. In dokaže, da so kljub temeljnemu poslanstvu, razkrinkanju oblastnih spletk, zanj pomembni tudi literarni postopki in da jih obvlada.