Plošča / Angine de Poitrine: VOL. II

+ + + +

Polarizacija za vse, ne le za politike! V pikčaste uniforme in dolgonose maske zaviti anonimni psihedelični math rock dvojec iz kanadskega Québeca je zadnje tedne razdelil glasbeno občestvo. Od februarskega nastopa na ameriškem radiu KEXP, ki je postal viralen predvsem zaradi vpadljive podobe (skoraj deset milijonov ogledov!), je ime Angine de Poitrine vroča tema v poznavalskih in nepoznavalskih krogih. In če vam ga algoritem še ni vrgel pod nos, vam ga še bo.

V valu viralnosti sta se vzpostavila dva tabora. Na eni strani so tisti, ki resignirano zavijajo z očmi ob spoznanju, da so glasbeniki obsojeni na burkaštvo, če želijo zbuditi pozornost – algoritma in z njim ljudi. Na drugi strani imamo po besedah najbolj kritičnih glasov glasbene analfabete, ki prvič slišijo drugačno glasbo in padajo v nezavest ob bizarnosti kanadskega fenomena. Torej vse tiste, ki še niso slišali za že devet let star album Flying Microtonal Banana razmeroma znanega benda King Gizzard and the Lizard Wizard, kaj šele za bolj nišne bende, kot sta Horse Lords in Battles, ter za legende anatolskega rocka, kot je Barış Manço. Pravzaprav vse, ki dojemanje glasbe omejujejo na evropsko tradicijo. Prodajna niša zabavljaškega dadaističnega dua je namreč mikrotonalnost oziroma mikrotonalna rock glasba z zazankanimi kitajskimi motivi in energičnimi ritmi – čudaški žurerski rock! Toda mikrotonalnost (način uglaševanja in skladanja, ki uporablja intervale, manjše od običajnega (klavirskega) poltona, značilnega za zahodno glasbo) je temelj številnih nezahodnih glasbenih praks, od arabske, balkanske in osmanske dediščine do Irana, Indije, indonezijskega gamelana itd. Zato priljubljeni reakcijski videi na TikToku in Instagramu s komentarji tipa »še nihče ni ustvaril takšne glasbe«, učinkujejo v najboljšem primeru ignorantsko, v najslabšem pa neokolonialistično. Glasbene prvine, ki so v mnogih kulturah nekaj povsem vsakdanjega, se eksotizirajo na prav perverzen način. A zato ni nič kriv bend, navsezadnje je le zadnji v vrsti zamaskiranih fenomenov, ki mu je pač uspel veliki met.

Instrumentalni komadi na drugem albumu sicer dobro žgejo, vendar nikakor niso nekaj presežnega, revolucionarnega ali kakorkoli transformativnega. So predvsem dobri džemi z dobrimi riffi, ki podžigajo ljudi. V drugačnem spletu okoliščin – kot dvojec brez mask – bi Angine de Poitrine igral v napol praznih metelkovskih klubih pred publiko glasbenih piflarjev. A gre pač za posrečeno zapakirano ekscentričnost, ki v sodobnem času (pop)kulturnega mrtvila štrli iz povprečja in se njeno občinstvo iz dneva v dan širi. Zato dvojcu le privoščimo uspeh.