Naslovna tema / Koalicija za najbogatejše

NSi, Demokrati Anžeta Logarja in Resnica, tri stranke nastajajoče desne koalicije, so minuli teden v parlamentarni postopek vložili prvi vsebinski dokument – predlog zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Gre za prvi dokument, iz katerega je mogoče razbrati barvo reform verjetne desne vlade. Ker naj bi vlada Roberta Goloba za seboj pustila opustošenje na gospodarskem, socialnem in zdravstvenem področju, vidijo rešitev v obsežnih davčnih razbremenitvah in aktivaciji podjetništva oziroma podjetniške elite. Predlagajo sicer znižanje DDV na osnovna živila – od moke, jajc in mesa do zelenjave – z devet na pet odstotkov in nižji DDV na energente, a zelo jasno je, da želijo »pomagati« predvsem premožnejšim. To je največjim samostojnim podjetnikom in peščici z najvišjimi osebnimi dohodki. Ne podjetjem, ampak posameznikom.

Ker so samostojni podjetniki v Sloveniji dolga leta delovali kot davčno ugodnejša alternativa rednim zaposlitvam in so jih številni začeli uporabljati kot nadomestilo zanje, je vlada Roberta Goloba uvedla vrsto omejitev, saj res ni bilo logično, da imajo nekateri v državi posebno davčno obravnavo, preostali pa davke plačujejo enakomerno. Nastajajoča koalicija želi ta trend obrniti in se vrniti k prejšnji ureditvi. Ponovno bi davčno razbremenili samostojne podjetnike, zlasti normirance, torej tiste, ki jim ni treba izkazovati stroškov, teh je namreč skupaj že okoli 150 tisoč. Popoldanski s.p.-ji zdaj plačujejo štiriodstotno dohodnino do 12.500 evrov letnega dohodka, nad tem pragom pa 12-odstotno. Tri stranke predlagajo dvig te meje na 50.000 evrov za popoldanske normirane podjetnike in na 100.000 evrov za redne normirance. Za ponazoritev, kaj ta ukrep pomeni: redno zaposleni z enakim bruto dohodkom 100 tisoč evrov na leto plačuje dohodnino po progresivni lestvici (16–50 odstotkov) in višje prispevke za zdravstvo in pokojnine. Samostojni podjetniki s primerljivimi dohodki pa bi po novem plačevali tudi do štirikrat manj davkov in prispevkov kot njihovi zaposleni kolegi.

Približno osem tisoč najbogatejšim posameznikom bi na račun zdravstvene in pokojninske blagajne vsako leto ostalo na računu dodatno med osem in šestnajst tisoč evrov.

Različne oblike samostojnega podjetništva bi trojček okrepil še z dodatnimi statusi. Uvedli bi tako imenovani študentski s. p. ter status mikro s. p., po katerem bi samozaposleni in kmetje s prihodki do višine bruto minimalne plače (približno 18.000 evrov na leto) zaradi drugačne določitve osnove plačevali dvakrat nižje socialne prispevke, kot jih plačujejo sedaj. Kaj to dejansko pomeni? Le to, da bi bilo za naročnike študentsko delo še cenejše. Poleg tega predlagajo ukinitev prispevka za dolgotrajno oskrbo za popoldanske s.p.-je, nosilce dopolnilne dejavnosti na kmetiji, sobodajalce in upokojence. Znižali bi tudi obdavčitev dohodkov iz oddajanja nepremičnin: efektivna stopnja bi se po njihovem predlogu znižala za kar 40 odstotkov, z 22,5 na 13,5 odstotka. Med predlogi je še uvedba tako imenovane avtomatske upokojitve oziroma možnost prejemanja polne pokojnine ob hkratnem nadaljevanju delovne aktivnosti, pri čemer bi se ob izpolnitvi pogojev za upokojitev obstoječa pogodba o zaposlitvi prekinila.

Čeprav v desnem trojčku spremembe utemeljujejo s tegobami, ki naj bi prizadevale slehernika – denimo revščino in inflacijo, celo s podražitvami kondomov –, so ukrepi dejansko usmerjeni k ozkemu sloju premožnejših. Že po njihovi lastni oceni naj bi prinesli 571,7 milijona evrov izpada javnih prihodkov, od česar pa bi največje koristi imeli premožnejši. To je najbolj jasno vidno pri uvedbi kapice ali omejitve najvišje osnove za plačilo vseh socialnih prispevkov pri 7500 evrih bruto dohodkov na mesec. Po izračunih predlagateljev bi ta ukrep stal več kot 50 milijonov evrov – po naših ocenah sicer okoli 80 milijonov evrov –, a dejstvo je, da bi koristil le približno osem tisoč posameznikom z najvišjimi dohodki, to je zgornjemu enemu odstotku davčnih zavezancev. Čeprav predlagatelji pri tem omenjajo »najbolj produktivne«, v tej skupini prevladujejo menedžerji in zdravniki. Tem približno osem tisoč posameznikom bi na račun zdravstvene in pokojninske blagajne vsako leto ostalo na računu dodatno med osem in šestnajst tisoč evrov.

Samostojni podjetniki s primerljivimi dohodki bi po novem plačevali tudi do štirikrat manj davkov in prispevkov kot njihovi zaposleni kolegi.

V podobno smer gredo tudi drugi predlogi. Ukrepi za samostojne podjetnike bi skupaj stali okoli 120 milijonov evrov, pri čemer bi velik del – do 30 milijonov evrov – »pristal« na računih normiranih podjetnikov z letnimi prihodki nad 60 tisoč evrov. Tem posameznikom – večinoma IT-svetovalcem, arhitektom, odvetnikom, marketinškim in finančnim svetovalcem, torej podjetnikom z visokimi prihodki in nizkimi dejanskimi stroški, kar je dobiček, ki ga normirani sistem kar najbolj privilegira – bi po spremembah na leto ostalo tudi do nekaj deset tisoč evrov več. Po podatkih Fursa je sicer med normiranimi s.p.-ji, ki so leta 2023 zaslužili več kot 60 tisoč evrov, zgolj 7373 oseb, tistih, ki so zaslužili nad 100 tisoč, pa 1895. Ta podjetniška elita, dobrih sedem tisoč oseb, se torej nadeja za kar 30 milijonov evrov davčnih odpustkov. Po isti logiki bi trojček razbremenil tudi približno 110 tisoč najemodajalcev, torej lastnikov nepremičnin, ki z njimi ustvarjajo dohodke, kar bi javne finance stalo okoli 30 milijonov evrov.

Preostanek – več kot 250 milijonov evrov – sicer odpade na znižanje DDV, ki načeloma koristi sleherniku. A zgolj načeloma. Kot kažejo izkušnje, si pri znižanju DDV največji del pogače odrežejo trgovci z zvišanjem marž in posledično dobičkov. To kaže nedavni hrvaški primer. Hrvaška je leta 2022 v okviru ukrepov za blaženje energetske krize razširila uporabo znižanih stopenj DDV na širok nabor osnovnih dobrin, od hrane do energentov, kar je državni proračun stalo približno 279 milijonov evrov na leto. Naknadna analiza hrvaškega finančnega ministrstva pa je pokazala, da se znižanje davka v večini primerov ni prelilo v nižje cene. Podjetja cen niso znižala, ampak so priložnost izkoristila za povečanje marž ali pokrivanje stroškov. Le približno tretjina podjetij je cene dejansko znižala, pa še to v manjšem obsegu od znižanja DDV, so ugotovili na hrvaškem finančnem ministrstvu, tretjina jih je ohranila, preostala podjetja pa so jih celo zvišala. Že v nekaj tednih po uvedbi ukrepa so se cene pri številnih izdelkih dodatno zvišale. Na Hrvaškem so torej ugotovili, da je znižanje DDV bolj koristilo trgovcem kot potrošnikom.

Logika, ki jo uporabi desni trojček v interventnem zakonu, sicer ni nova. Prvič se je v obliki vladnega programa pojavila v času prve Janševe vlade, okoli leta 2006, ko so politiki začeli ponavljati, da lahko Slovenija vnovič doseže »razvojni preboj« in »sprosti svoje potenciale« le z debirokratizacijo, deregulacijo in znižanjem davkov. S temi argumenti je prva vlada Janeza Janše odpravila najvišjo, 50-odstotno dohodninsko stopnjo za najbogatejše, podjetja pa so razbremenili z odpravo davka na izplačane plače. Država – proračun – je sicer takrat izgubila okoli 500 milijonov evrov na leto, a brez panike, so tedaj ponavljali v vladi: te olajšave se bodo prelile v nove naložbe, v nove raziskave in nasploh v razvoj in gospodarsko rast. Od znižanja davkov bomo imeli vsi veliko koristi, so ponavljali.

A zgodilo se je prav nasprotno. Kot so napovedovali kritiki, so bili odpustki za bogatejše porabljeni za neproduktivno potrošnjo. Ali kot je že leta 2011 ugotovila Služba vlade za razvoj, »ukrep se ni odrazil v povečanem produktivnem vlaganju poslovnega sektorja«. Ekonomisti so tedaj izračunali, da sta kar dve tretjini olajšav končali v žepih menedžerjev, v obliki njihovih višjih plač ali nagrad za uspešnost, namesto da bi bili usmerjeni v konkurenčnost, raziskave in razvoj. Po ukrepih, podobnih sedanjim idejam desnega trojčka, smo mediji v preteklosti namesto razvojnega preboja poročali o razmahu nakupov športnih terencev, luksuznih potovanj in seveda številnih menedžerskih prevzemih, ki jih je tedaj vlada spodbudila z napačno monetarno politiko. Hkrati se je povečal tudi tako imenovani strukturni primanjkljaj države – razlika med davčnimi prihodki in zakonsko določenimi izdatki.

Ta problem se je kmalu izkazal za usodnega. Ukrepi prve Janševe vlade pri zmanjšanju prihodkov so državi odvzeli manevrski prostor pred finančno krizo, ki se je tedaj že napovedovala. A namesto da bi se iz tega prvega eksperimenta kaj naučili, smo isto vajo ponovili še vsaj štirikrat, vedno v podobni obliki in s podobnimi utemeljitvami. Leta 2012 je druga Janševa vlada pod finančnim ministrom Janezom Šušteršičem znova predlagala davčne odpustke najbogatejšim. Tedaj so v javni diskurz, kot opravičilo za te ukrepe, prvič vstopili izrazi, kot so »strokovnjaki, ki dosegajo višjo dodano vrednost«. Pojavila se je teza, da visoki davki »nespodbudno vplivajo na zaposlovanje strokovnjakov, ki prispevajo k večji storilnosti«, in takrat smo prvič slišali tudi frazo »davčni primež« – idejo, da je Slovenija ujeta v prekomerno davčno obremenitev, kar naj bi dokazovale analize organizacije OECD.

Ukrepi za samostojne podjetnike bi skupaj stali okoli 120 milijonov evrov, velik del – do 30 milijonov evrov – pa bi »pristal« na računih normiranih podjetnikov z letnimi prihodki nad 60 tisoč evrov.

Te opredelitve sicer niso brstele le pod desnimi vladami, ampak tudi pod liberalnimi. Tudi vlada Mira Cerarja je nato najbogatejšim, to je tistim z neto mesečno plačo več kot 2500 evrov, odpustila približno 80 milijonov evrov davkov s tako imenovano mini davčno reformo. In sicer z argumentom, da razbremenjujejo delo in pomagajo »tehnični inteligenci«. Potem je prišla vlada Marjana Šarca, ki je zgodbo ponovila. Spet so razbremenili najbogatejše, na primer tiste, ki zaslužijo več kot 70 tisoč evrov bruto na leto. Tretja Janševa vlada pa je v času epidemije v tako imenovanem antibirokratskem zakonu prvič poskušala uvesti kapico na socialne izdatke. Tistim s plačami, višjimi od 6000 evrov bruto, so želeli odpustiti plačevanje socialnih prispevkov. S tisto reformo naj bi se »povečal razpoložljivi dohodek delavcev, predvsem najbolj perspektivnega in najproduktivnejšega kadra, za povečanje produktivnosti in gospodarske rasti«.

Tudi vlada Roberta Goloba je sprejela ukrepe za krepitev najproduktivnejših, vendar bolj ciljno. Leta 2023 je z mini davčno reformo ključnim zaposlenim – tj. visoko usposobljenim kadrom, mlajšim od 40 let, ki bi se po študiju ali delu lahko vrnili v Slovenijo, ter tujim strokovnjakom, zaposlenim v Sloveniji – ponudila petletno davčno olajšavo pri dohodnini. A če je kdo mislil, da se je s tem ideologija nagrajevanja najpremožnejših, ki naj bi s tem državo popeljali v razvojni razcvet, izčrpala, se moti. Po približno dveh desetletjih gradnje »vitke države« je Slovenija na številnih področjih postala davčno zelo ugodno okolje – ne le pri obdavčitvi kapitala, nepremičnin in podjetij, temveč tudi pri obdavčitvi dela, kjer smo pod povprečjem OECD oziroma EU. In kljub temu sedaj desni trojček javnosti ponuja isto zgrešeno formulo oziroma iste floskule. Da so po 20 letih ponavljanja še prepričljivi, so si morali pomagati s statistično akrobacijo.

Potrebo po znižanju davkov predlagatelji utemeljujejo z navajanjem napačnih OECD-statistik. Slovenija naj bi spadala med davčno najbolj obremenjene države v tej organizaciji, saj se »po tem merilu (davčnem primežu – op. p.) med 38 članicami uvršča na 6. mesto, takoj za Belgijo, Nemčijo, Francijo, Italijo in Avstrijo«. A za merilo so predlagatelji svežnja zakonov vzeli samsko osebo s povprečno plačo, kar pomeni, da niso upoštevali ne zajetnih družinskih olajšav, ki jim imamo, ne slovenskih posebnosti, kot so neobdavčeni potni stroški, malica, regres in božičnica. Jasno je, zakaj tega niso upoštevali: če bi, bi pač ugotovili, da je v Sloveniji davčni primež podpovprečen. Takšnih napak ali manipulacij je še več. Davčna razbremenitev (najbogatejših) naj bi bila nujna, ker v Sloveniji raste stopnja revščine. A zaradi načina izračunavanja praga relativne revščine se ta številka poveča, ko se zvišajo najvišje plače. In te bi predlagatelji sedaj še zvišali.

Problem predlaganih ukrepov pa ni le v tem, da so oblikovani z mislijo na elito in temeljijo na za lase privlečenih predpostavkah, temveč tudi v tem, da prihajajo ob neugodnem času. Za letos je po veljavnem proračunu predvidenih 2,1 milijarde evrov primanjkljaja, v prvem četrtletju pa je ta že dosegel 701 milijon evrov. Po trenutnih projekcijah bo ob koncu leta tik pod mejo treh odstotkov, pri približno 2,9 odstotka BDP, kar pomeni, da Slovenija nima več velikega manevrskega prostora za spopad z morebitno energetsko krizo. Če bi v desnem trojčku s predlaganimi olajšavami proračun dodatno obremenili še za 571,7 milijona evrov – ali celo za okoli milijardo, kot ocenjuje finančno ministrstvo –, bi se Slovenija kmalu znašla v postopku evropske komisije zaradi presežnega primanjkljaja. V takšnih primerih pa države praviloma najprej zmanjšajo investicije. To konkretno za Slovenijo pomeni zamik vlaganj v železniško infrastrukturo ali pa zdravstvo. In ker slovensko gospodarsko rast v zadnjih letih v veliki meri poganjajo predvsem državne investicije, bi takšen razvoj dogodkov državo zlahka potisnil v recesijsko spiralo.

Eden od problemov slovenskega gospodarstva namreč ni v tem, da podjetjem primanjkuje kapitala, ki bi ga lahko investirala v razvoj – in zato potrebujejo spodbude in davčne olajšave. Prav nasprotno: zadnji podatki Združenja bank in Banke Slovenije kažejo, da slovenska podjetja sedijo na 12,7 milijarde evrov vlog, da še naprej vračajo posojila, namesto da bi se zadolževala, in ne investirajo – kljub ugodnim pogojem financiranja. Kar prav tako pomeni, da je trojček desnih strank zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije napisal z mislijo na menedžerje in ne na podjetja ali gospodarstvo, investicije ali razvoj. Prej kot davčne olajšave menedžerjem slovenska podjetja potrebujejo ideje, inovacije in nove projekte.