Teden / Nemogoči postopki 

Tisti, ki so se ta teden ponoči vozili po slovenskih avtocestah, so morda videli zanimiv tovor – 87-metrske elise, sestavne dele vetrnic, ki proizvajajo električno energijo. Razstavljene vetrne elektrarne, katerih transport je velik logistični zalogaj, so bile namenjene v Avstrijo, uporabili jih bodo za gradnjo vetrnega parka v občini Eibiswald na avstrijskem Štajerskem, blizu meje s Slovenijo. V parku bo skupno 15 vetrnic, načrtuje pa ga podjetje Energie Steiermark. Transport delov vetrnic bo postopoma potekal do sredine maja.

Skozi Slovenijo bo torej v prihodnjih tednih potovalo dvakrat več vetrnic, kot jih imamo v državi dejansko postavljenih. Pri nas so namreč operativne le tri vetrnice pri Razdrtem.

Slovenija je na evropskem dnu pri deležu električne energije, proizvedene iz vetra; tako proizvede le okoli pet megavatov ali 0,1 odstotka celotne nameščene moči. Sosednja Avstrija ima 1447 vetrnih elektrarn s skupno močjo 4221 megavatov. Leta 2024 je to pomenilo kar 16 odstotkov proizvedene električne energije. Povprečje v Evropski uniji je bilo lani 19 odstotkov; pri tem močno prednjačijo države na severu celine, kjer so razmere za pridobivanje elektrike iz vetra boljše. Prva je Danska, ki kar polovico elektrike pridobi iz energije vetra, s 33 odstotki ji sledita Litva in Irska, Švedska proizvede 30 odstotkov elektrike z vetrnicami.

A tudi Slovenija ima nekaj planot in dolin, kjer je veter dovolj močan, da bi se gradnja vetrnic splačala. Največ takih lokacij je na jugozahodu države, so pa tudi drugje. Največji oviri pri postavljanju več vetrnih elektrarn sta umeščanje v prostor in nasprotovanje lokalnega prebivalstva. Postopki za presojo vplivov na okolje so dolgotrajni, Slovenija je zemljepisno raznolika, to pomeni, da je presoja razmeroma zapletena. Polega tega okoli 37 odstotkov ozemlja sodi v območje Natura 2000, kjer so pogoji še strožji.

Te postopke pa lahko še podaljša nasprotovanje lokalnega prebivalstva, s katerim imajo investitorji praviloma opraviti vsakič. Lokalne prebivalce skrbijo vizualna degradacija okolja, motnja ekosistemov, hrup, vpliv na zdravje in vrednost njihovih nepremičnin. Vlada je že leta 2024 sprejela uredbo, na podlagi katere bi občinam za vsak ustvarjeni megavat moči iz vetrnih elektrarn dala nadomestilo 200 tisoč evrov. V dveh letih od veljavnosti te uredbe je ni izkoristila še niti ena občina.

Dober primer je stanje na Košenjaku, hribu nad Dravogradom ob avstrijski meji. Na avstrijski strani že stojita dve vetrnici, zdaj je podjetje Kelagod od koroške deželne vlade dobilo dovoljenje, da jih zgradi še sedem. Za projekt je bila potrebna tudi čezmejna presoja vplivov na okolje, vendar ni pokazala pomembnih vplivov na slovensko stran. Na istem hribu, na slovenski strani, želi tri vetrnice postaviti tudi podjetje Dravske elektrarne Maribor, projekt pa poteka že približno deset let. Upočasnjuje ga predvsem lokalna civilna pobuda, ki nasprotuje gradnji vetrnic, podprla jo je tudi občina. Obe, občina in civilna pobuda, sta na ustavnem sodišču poskušali izpodbijati državni prostorski načrt, ki je bil pripravljen; ustavno sodišče je že zavrnilo pritožbo civilne iniciative, pritožba občine je še v postopku.

Vsi bi torej z veseljem imeli večji delež energije iz obnovljivih virov, razen če elektrarna stoji preblizu.