Teden / »Ponoreli zapori«

Pred časom smo ženski zapor na Igu obiskali predvsem zato, ker je tam v zadnjih letih opaziti občuten porast uporabe prisilnih sredstev zoper obsojenke, pogosto jih zapirajo v sobo za osamitev oziroma nekakšno »oblazinjeno sobo«. Tja pazniki in paznice zapirajo obsojenke, kadar te ogrožajo sebe ali druge, uničujejo zaporski inventar, po domače povedano – »norijo«. Direktorica zapora Tadeja Glavica je pojasnila, da zadnja leta na prestajanje kazni prihajajo tudi osebe, ki »glede na svojskost, razne duševne težave, motnje ali bolezni ne sodijo v zapor, ampak bi potrebovale kako drugo institucionalno varstvo ali kaj podobnega. Prej se to ni dogajalo.«

V edinem ženskem zaporu so oblazinjeno samico – povsem prazen prostor celo brez vzmetnice in stranišča – še donedavnega uporabljali zelo redko. Leta 2019 je bila v vsem letu tja zaprta ena obsojenka le enkrat (za 12 ur). V naslednjih treh letih podatki niso bili dosti drugačni, v pokoronskem letu 2022 pa te celice niso uporabili niti enkrat. Povsem drugače je bilo naslednje leto, ko je bila celica v uporabi 22-krat, lani pa že kar 26-krat. Enako skrb zbujajoči so podatki iz moških  zaporov. V precej večjem zaporu, največjem moškem zaporu na Dobu pri Mirni, je bilo dolgoletno povprečje teh namestitev okoli 35 na leto, potem pa jih je bilo predlani več kot dvakrat toliko (87), lani pa štirikrat več od povprečja, kar 143.

Na ministrstvu za pravosodje, ki ga do imenovanja nove vlade vodi Andreja Kokalj (SD), pojasnjujejo, da bi nekateri zapornice in zaporniki začasno ali trajno kazen zagotovo morali prestajati v »enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor ali pa v ustreznem režimu socialnovarstvenih zavodov. Pri tem se v praksi pogosto srečujemo z omejitvami kapacitet.« S prstom kažejo na ministrstvi iz kvote Levice, ministrstvo za delo in ministrstvo za solidarno prihodnost, kjer po prenosu pristojnosti deluje delovna skupina za vzpostavitev »specializirane enote za obravnavo oseb z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju«. Specializirana enota bi bila pristojna za osebe, »ki po končanem varnostnem ukrepu še vedno pomenijo nevarnost zase oziroma za druge, pa tudi za take osebe, ki protipravnega oziroma kaznivega dejanja niso nikoli storile, pa vendarle potrebujejo ustrezno obliko institucionalne obravnave«.

»Žal se delo navedene delovne skupine kljub številnim urgencam in predstavljenim nujnim primerom iz uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, pa tudi z ministrstva za pravosodje še ni zaključilo z ustanovitvijo ustrezne oblike varstva,« pravijo na pravosodnem ministrstvu in dodajajo, da zato ob vsakem konkretnem takšnem primeru vsi omenjeni sproti iščejo ustrezne rešitve.

Mi pa dodajamo, da takšno sporadično in nesistemsko reševanje težav očitno ne deluje – ljudje, ki zaradi osebnih posebnosti ne sodijo v zapor, vseeno pristanejo v njem, tam pa jih potem mečejo v oblazinjene sobe.