V središču / Logarjeva odločitev

V petek, 10. aprila, je v parlamentu potekalo glasovanje o novem predsedniku državnega zbora. To glasovanje je bilo – tako se je napovedovalo in za tako se je tudi izkazalo – poskus iskanja nove vladne večine. Na glasovanju je 48 glasov dobil predsednik stranke Resnica Zoran Stevanović, podprli so ga v SDS, NSi, pri Demokratih in seveda v Resnici. Anže Logar, predsednik stranke Demokrati, ki nosi njegovo ime, v petek v parlamentarni dvorani ni govoril, kar je bilo logično, Logar ni poslanec, v parlament se ni uvrstil. Vendar so med razpravo o Zoranu Stevanoviću molčali tudi drugi – nobeden izmed šestih poslancev iz poslanske skupine Demokratov pred volitvami predsednika državnega zbora ni izrekel ničesar.

Je pa bil Anže Logar zato v petek popoldne, nekaj trenutkov po tem, ko se je pokazalo, da ima najverjetnejša Janševa koalicija v parlamentu 48 glasov podpore, dobre volje. Objemal se je s predsednikom NSi Jernejem Vrtovcem, nasmihal se je fotografom. Sredinskemu trojčku, koaliciji »stebra normalnosti«, kot si pravijo, je uspelo. Izvolili so kandidata, ki naj bi omogočal, da bo postopek imenovanja nove vlade tekel naprej.

»Za nas je ključni element prihodnje vlade program, s katerim smo nastopili na volitvah. In tam, kjer bo več elementov tega programa, tam bomo prispevali svoje glasove. Državljanke in državljani si zaslužijo, da dobijo vlado, ki bo odgovarjala pričakovanjem, ki so jih izkazali na volitvah,« je po izvolitvi Stevanovića novinarjem razlagal Logar. Na dodatna vprašanja, koga bo na koncu izbrala njegova stranka, bo morda to Robert Golob, Janša ali kdo drug, je odvrnil le, da tega ne vedo. To je storil precej neprepričljivo.

Logar je zdaj dejal, da bo »vsaka vlada, v katero bomo stopili, raznobarvna. Sama poslanska skupina stranke Demokrati je politična širina.« S takšnim argumentom verjetno ni prepričal niti samega sebe.

Anže Logar je politično kariero gradil na priseganju na politično širino – ne vedno, pač pa zadnja leta, ko se je oddaljil od stranke SDS. Rad je govoril o povezovanju med levim in desnim blokom, omenjal je Janševo maščevalno politiko, cinizem, izgubljeni čas, napovedoval je, da njegova stranka ne bo sodelovala v vladi, v kateri ne bo predstavnika levega bloka. Pri vseh teh napovedih je bil natančen. Na februarskem kongresu Demokratov je dejal takole: »Govorijo nam, da bomo v prvih minutah po volitvah skočili v objem Janeza Janše. Ne, ne bomo. Janez Janša je že imel tri priložnosti, pa jih ni znal izkoristiti.« V intervjuju za Dnevnik je bil še bolj določen. Napovedal je, da v Janševo vlado brez levosredinske stranke ne bo šel in bo v tem primeru raje ostal v opoziciji. Kot je kasneje dejal tudi za Odmeve, je zanj raznobarvna koalicija »naša podstat. To je naša pika. Dokončna pika.« V tej »dokončni piki« se sicer skriva drobna zbadljivka sedanjemu premieru Robertu Golobu, ki je to besedno zvezo uporabil v sporočilu nekdanji notranji ministrici Tatjani Bobnar, ko ji je povedal, da je izgubila njegovo podporo.

Vse to se je dogajalo pred 22. marcem. Zdaj je Logar svoje stališče revidiral, ni ne prvi ne edini. Trdi, da še vedno zagovarja politično širino, a po novem jo razume drugače, kot jo je prej. Ne gre za povezovanje med levim in desnim, ne gre za mostove, za sinergijo različnosti. Po novem je za preseganje delitev dovolj le njegova stranka. Zbranim novinarjem je tako po Stevanovićevi zmagi pojasnil, da bo »vsaka vlada, v katero bomo stopili, raznobarvna. Sama poslanska skupina stranke Demokrati je politična širina.« S takšnim argumentom verjetno ni prepričal niti samega sebe.

Lahko bi cinično pripisali, da je to, kar trenutno počne Logar, politika, da je politična logika pred volitvami vedno drugačna kot po njih. Lahko bi pisali o prevarah volivcev ali naivnosti tistih, ki so verjeli Logarjevim napovedim. A vedeti je treba, da potekajo politična pogajanja in da si stranke med njimi izboljšujejo pogajalski položaj. Besede so del pogajalske taktike, govorjenje, da smo blizu ene ali druge vlade, prav tako. Logarju v prid dodajmo, da bi morda ravnal drugače, če bi bil na volitvah uspešnejši, če bi njegova stranka zbrala več glasov. Dobila je samo šest poslancev, napovedala jih je 20.

Logar ima zdaj dve možnosti. Lahko se dokončno odloči za koalicijo, ki bi jo vodil Janez Janša, človek, ki mu je še februarja navrgel, da gre za »osebo brez moralnega kompasa«, Demokrati pa zanj »niso slovenska pomladna stranka, ampak druščina z ukradenimi mandati in imenom«. Lahko pa stopi v koalicijo, ki jo ponuja Robert Golob. Če bo storil prvo, bo prelomil obljube, če bo storil drugo, bo moral, tudi to je ena od možnosti, sodelovati z Levico, ki jo kategorično zavrača.

Dilema

Logarjeva stranka naj ne bi bila politični projekt enega mandata. Tako je bila načrtovana in napovedana. Logar je v politiki že dolgo, zato bi lahko razmišljal strateško. Če se bo odločil, da bo vstopil v vlado, ki bi jo Janez Janša oblikoval okoli stranke NSi, Resnice Zorana Stevanovića in njegovih Demokratov, bo moral kot član te vlade podpirati politike, ki jih javno zavrača. Janša se ne šali, napoveduje obračun z nevladnimi organizacijami, razgradnjo javne RTV, očiščenje »krivosodja«, kulturno revolucijo. Logar je bil v zadnji Janševi vladi zunanji minister, molčal je ob neustavnih ukrepih in ob nesorazmernem policijskem nasilju, molčal je tudi, ko je Janša blokiral imenovanje evropskih tožilcev. Kasneje je javno priznal, da mu marsikaj ni bilo všeč in da naj bi bil to sporočil tudi Janši, še najbolj naj bi ga bila zmotila afera »glupi davki« nekdanjega ministra za okolje Andreja Vizjaka. Logar torej natančno ve, kakšno politiko predstavlja Janša, in moral bi tudi vedeti, da vstop v Janševo vlado za njegove Demokrate pomeni politični konec. Tako, kot ga je pomenil za Počivalškovo SMC. Demokrati so v parlamentu premajhni, da bi resneje vplivali na Janševe razdiralne politike, premajhni so, da bi lahko resneje vplivali na Janševe odločitve. Vse to pišemo ob predpostavki, da se Logar čez nekaj mesecev ne bo znova včlanil v stranko SDS na kakšnem hitrem združitvenem kongresu.

Po drugi strani pa lahko Logarjevi Demokrati v koaliciji z Robertom Golobom pridobijo politično težo. V njej lahko zagovarjajo svoje politike, javnosti se predstavijo kot tisti, ki so vplivali na spremembe davčne politike, na preganjanje korupcije in podobno. Vsekakor nova vlada Roberta Goloba ne bi pomenila izrednih razmer, upora javnosti, širjenja nestrpnosti, sovraštva, političnega podrejanja avtonomnih družbenih sistemov, vsega, kar smo vajeni iz časov Janševih vlad. Bi pa morali Demokrati sprejeti kakšen programski kompromis, enako bi moral storiti tudi Robert Golob.

Sklep, da vsi poslanci Demokratov podpirajo zamisel o koaliciji z Janezom Janšo, je napačen. Robert Potnik je bil 16 let podžupan Radelj ob Dravi, med vsemi kandidati Demokratov je na volitvah dosegel najboljši izid. Podprlo ga je 11,12 odstotka volivcev, Anžeta Logarja pa v Logatcu samo 8,26 odstotka. Potnik je v intervjuju za Večer dejal, da bi osebno najraje podprl koalicijo, v kateri predsednik vlade ne bi bil Janša, torej koalicijo, ki bi jo sestavljali NSi in Demokrati na eni ter SD in Gibanje Svoboda na drugi strani. Najraje bi tudi videl, da bi v tem primeru vlado vodil kdo drug, ne pa Robert Golob.

Kaj takšnega se zdi nemogoče, ker NSi vztraja pri sodelovanju s SDS.

Sklep, da vsi poslanci Demokratov podpirajo zamisel o koaliciji z Janezom Janšo, je napačen.

Radelčanka Alenka Helbl, dolgoletna poslanka SDS, ki tokrat na volitvah ni prišla v parlament, eden od razlogov je bil tudi ta, da ji je Potnik pobral desne glasove, ga je na omrežju X obtožila, da v državnem zboru ni podprl Stevanovića. Slovenska tiskovna agencija je na podlagi določb zakona o dostopu do informacij javnega značaja pridobila parlamentarne glasovnice, del jih je bil označen na tri različne načine, iz razkritega pa je mogoče sklepati, da so jih označevali poslanci NSi, Resnice in Demokratov. Na vseh označenih glasovnicah je bila obkrožena beseda »za«. Obtožbe ugledne članice SDS so se torej izkazale za neresnične.

Težko je napovedati, ali različni pogledi na sestavo nove vlade pomenijo prve razpoke v Demokratih, ki jih Logar zanika.

Dobri zgledi

Ko je bil v nedeljo na Madžarskem izvoljen Peter Magyar, mu je Anže Logar poslal prijazno sporočilo. Čestital mu je za uspeh in dodal, da je pred njim zahtevna naloga. Magyar namreč mora, tako Logar, »okrepiti demokratične temelje države, ki so bili pod vladavino Viktorja Orbána močno načeti. Vesel sem, da se bo Madžarska vrnila v jedro EU.« Logarjevo navdušenje nad Magyarjevim uspehom je pričakovano, tako kot se je Magyar odcepil od Fidesza, tako naj bi se bil tudi Logar odcepil od SDS, tako kot je Magyar zavrnil avtoritarno politiko Viktorja Orbána, naj bi bil tudi Logar zavrnil enako Janševo politiko – razen seveda, če je na koncu vseeno ne bo. Orbán je velik prijatelj Janeza Janše, ne samo prijatelj, bil je tudi financer Janševih političnomedijskih projektov in zgled, kako v demokratično državo vpeljati iliberalizem. Logar je tako čestital nekomu, ki je porazil največjega Janševega zaveznika. Magyar je oktobra 2024 obiskal kongres NSi v Škofji Loki, to je bil še čas, ko je stranko vodil Matej Tonin, ki je napovedoval, da NSi ne bo nikoli vstopila v vlado Janeza Janše.

Tonina je potem zamenjal Jernej Vrtovec in stranko vrnil v Janšev objem. Ta zamenjava se je – kot že tolikokrat doslej pri krščanskih demokratih – zgodila točno tako, kot je mesece pred tem napovedal (zagrozil?) Janša.

Zoran Stevanović je postal predsednik državnega zbora v petek, 10. aprila. Poslovnik državnega zbora predsednici republike nalaga, da mora v 30 dneh od konstituiranja državnega zbora predlagati kandidata za predsednika vlade. Nataša Pirc Musar je napovedala, da bo predlagala tistega, ki bo prvi zagotovil 46 glasov. Predsednica je predlagateljica zgolj v prvem krogu, v naslednjih dveh so to poslanci sami. Poslovnik in ustava predvidevata tri kroge tajnih glasovanj, na zadnjem lahko odloča že večina opredeljenih glasov navzočih poslancev. Če poslanci v treh poskusih ne bodo uspešni, bo predsednica republike razpustila državni zbor in razpisala nove volitve. Izračun pokaže, da mora Slovenija najkasneje do začetka junija dobiti novega predsednika ali predsednico vlade. Sicer bomo imeli jeseni volitve.