V središču / Stevanović hodi po poti, ki jo je pomagal tlakovati Pahor

Udobno se je namestil v svoji novi pisarni, v roke prijel mobilni telefon, prižgal kamero in začel: »Tretji teden naše prisotnosti v parlamentu in najboljši možni pokazatelj, da smo res nekaj novega, je ves ta pritisk, ki ga vidite. Dajte mi povedati, ste kdaj videli tak pritisk stare politike in pa njihovih medijev od prve minute nastopa funkcije kot v mojem primeru?« Prvi mož Resnice Zoran Stevanović, danes predsednik državnega zbora, je svojo politično pot začel na podoben način. Že kot lokalni politik v Kranju je volivce nagovarjal večinoma prek kratkih klipov na družbenih omrežjih, zdaj to počne iz udobja predsedniškega kabineta. Politiki še nikoli niso imeli tako neposrednega dostopa do volivcev. Še nikoli niso tako zlahka in v nadzorovanem okolju, kjer jim ni treba odgovarjati na neprijetna vprašanja novinarjev, širili svojih sporočil.

Stevanović je eden tistih, ki so to znali izkoristiti v svoj prid – razumel je nekatere zakonitosti družbenih omrežij. Če želiš na njih uspeti, če želiš resnično postati viralen, če želiš postati mem, moraš namreč sporočilo poenostaviti do banalnosti in ga zapakirati v čustveno nabit, zlahka razumljiv format, ki bo sprožal odzive. Ob tem ni pomembno, ali bodo ti pozitivni ali negativni – za nahraniti algoritem, ki bo nato kot požar širil sporočilo in ga prikazoval drugim uporabnikom, je pomembno zgolj, da odzivi (všečki, delitve, komentarji) so.

»V formatu kratkih klipov se najbolje znajdejo karizmatični politiki, ki lahko očarajo z avtentičnostjo, humorjem, energičnimi in retorično spretnimi nastopi,« je zakonitosti družbenih omrežij pojasnil komunikolog in poznavalec sodobnih spletnih fenomenov Tadej Štrok. »Ker pa so to zelo redke spretnosti, politiki pogosto raje posegajo po bolj enostavnih prijemih, kot sta šok faktor ali čustvena manipulacija. Kljub temu da tovrstne metode tako imenovanega ’rage-batinga’ (torej nastavljanja vab za zgražanje) javni govor degradirajo, so zaradi algoritmične logike omrežij izjemno učinkovite, ker pri občinstvu sprožijo močne odzive.« Tako smo priča nekakšni bitki proti dnu za našo pozornost, kjer politiki tekmujejo, kdo bo naslednji premaknil meje sprejemljivega še korak dlje. Stevanović v tem smislu seveda ni noviteta. Podobno spreten je na družbenih omrežjih Zmago Jelinčič, čigar najbolj gledani klipi na TikToku dosegajo tudi več kot 300 tisoč ogledov.

A za glavne nastavke tovrstne banalizacije politike, ki se naslanja na »ekonomijo pozornosti«, je v resnici poskrbel že Borut Pahor. Pahorjev in Stevanovićev populizem sta seveda v marsičem različna. Prvi prisega na to, kar bi filozof Boris Vezjak opisal kot »flirtajoči« ali »flirt« populizem. Torej na populizem, ki je utemeljen predvsem na všečni, spogledujoči se komunikaciji s publiko. Ta strategija je prišla pri njem v ospredje že leta 2012, v času prve predvolilne kampanje za predsednika države, ko je opravljal različne poklice – polagal je asfalt in kosil travo, bil je mesar, smetar in gozdar, če jih naštejemo samo nekaj –, s tem pa se skušal prikazati kot »eno z ljudstvom«. Očitno je bil pri tem uspešen: Pahor, čigar vlada je leto prej padla zaradi nezaupnice, je postal predsednik republike in je kasneje uspel ponoviti mandat. Kljub pogostemu zgražanju nad nekaterimi populističnimi eskapadami, ki so postale viralne na Instagramu (naj bo to njegovo domotožno naslanjanje na marmorno ograjo v Kairu ali supanje v obleki po Blejskem jezeru), je ohranil visoko priljubljenost med slovenskimi politiki.

Ob koncu drugega mandata predsednika republike je Pahor v celoti prevzel vlogo spletnega vplivneža. Kot je dejal sam, je začel iskati načine, kako monetizirati lastno priljubljenost na družbenih omrežjih – in danes oglašuje vse od pižam do energijskih pijač, pred kratkim pa je najavil še, da bo postal žirant v zabavni oddaji Slovenija ima talent na POP TV. Sledilce na družbenih omrežjih zabava z anekdotami, kot je ta, da naj bi leta 1987 izgubil študentske volitve, ker je noč prej preživel v postelji z dekletom in je bil naslednje jutro preprosto preveč utrujen. Ali pa nedavno s skečem, v katerem ga snemalec sprašuje, ali mu lahko posodi kondom s sadnim okusom, Pahor pa mu odvrne: »Poslušaj ti, se boš ’dal dol’ ali boš delal kompot?« Takšni posnetki na družbenih omrežjih nato praviloma zaživijo svoje drugo življenje: uporabniki jih komentirajo, jih izrezujejo, preoblikujejo, opremljajo z napisi in podobno ter delijo naprej v vedno novih – predvsem ironičnih – posmehljivih kontekstih. Prav v tej nenehni predelavi in ponovni rabi se rojevajo memi. Postati politični mem je postala nova valuta političnega kapitala. Je merilo dosega, vpliva in relevantnosti, ki politikom omogoča, da so stalno prisotni v digitalnem toku, kjer se vedno močneje oblikuje javno mnenje.

Politiki še nikoli niso imeli tako neposrednega dostopa do volivcev. Še nikoli niso tako zlahka in v nadzorovanem okolju širili svojih sporočil.

Stevanović je seveda populist v bolj klasičnem pomenu: svojo politično govorico gradi na ostrem razcepu med »ljudstvom« in »elitami« (čeprav je tudi Pahor s svojimi izjavami pomagal krepiti desničarsko teorijo zarote o »stricih iz ozadja«), kar je uspešno prevedel v jezik družbenih omrežij. Uspelo mu je izkoristiti nezaupanje v politiko, razpršene tokove zarotniškega mišljenja, začenši z odporom proti cepljenju, ter nakopičen ljudski bes. To eksplozivno mešanico, ki deluje kot gorivo za nenehno mobilizacijo proti »drugim«, je pretvoril v kratke, emocionalno nabite klipe, ki jih algoritmi zlahka pograbijo in širijo naprej. Podobno viralni so že postali nekateri njegovi nastopi v državnem zboru, izjava, da ima kot pikapolonica tudi kakšno črno piko, a vendar prinaša srečo, ali njegove stare fotografije, na katerih se ponaša s svojim izklesanim telesom.

»Politiki vedno bolj spretno instrumentalizirajo to lastnost spletne kulture, da lahko s pomočjo ironične distance praktično vsako vsebino ali osebo satirizira in spremeni v mem, zlasti če ta nekako odstopa od povprečja,« je povedal Štrok. »’Memefikacija’ lahko politiku prinese dragocen viralen pospešek in večjo prepoznavnost – posebej med mladimi. Obenem humor uspešno nevtralizira kontroverznost izjav in osebo ovije v nekakšen plašč odpornosti na kritiko. Ta pojav lahko najbolje opazimo pri Donaldu Trumpu, Pahorju ali Jelinčiču. Stevanović pa je s svojo nekonvencionalno pojavo in retoriko na dobri poti, da se mu zgodi nekaj podobnega.«

Postati politični mem je postala nova valuta političnega kapitala, ki politikom omogoča, da so stalno prisotni v digitalnem toku, kjer se oblikuje javno mnenje.

Filozof Guy Debord je že v prejšnjem stoletju, ob vzponu televizije kot osrednjega množičnega medija, opozarjal, da družba postaja vse bolj spektakel, torej prostor podob, uprizoritev in pozornosti. Družbena omrežja so to logiko še pospešila, populisti pa jo pogosto razumejo in izkoriščajo najbolje: zavedajo se, da v družbi spektakla ne odloča toliko moč argumenta kot sposobnost pritegniti pogled – in ga pretvoriti v politični kapital.