Konzum / Vip(avski) tretman

Gustl, vipavski posebnež
Ulica Ivana Ščeka 6, Vipava
Tel.: 040 827 535
Gustl kuha in nataka od ponedeljka do sobote od 12.00 do 20.30.

Ambient:
jedilnica v prenovljeni stari vipavski hiši je opremljena s preprostim masivnim pohištvom in policami, polnimi buteljk; muzike ni bilo in nismo je pogrešali

Napitki:
večinoma vipavska vina, nekaj je tudi bricev; cene so približno dva- do trikratnik vinotečnih; štirihodna vinska spremljava je stala 28 evrov

Vegetacija:
v vsaki kategoriji je tudi po ena brezmesna jed

Dostopnost:
parkirajte kje blizu glavnega trga in se sprehodite rahlo navkreber; za gibalno ovirane je preveč stopnic

Fino:
hladne predjedi
beluši & škampi

Ne tako fino:
razstavljeni tiramisu

Gustlov seznam jedi si lahko poljubno sestavite v od štiri do šest hodov dolge špure – mi smo usekali pet riht za 63 evrov.

»Že res, da delamo za Mladino, ampak za tole institucijo smo pa vendarle malo prestari,« se je dežurni navigator popraskal po pleši, ko so ga zemljevidi namesto do oštarije Gustl pripeljali do dijaškega doma. Na srečo se je po telefonski intervenciji izkazalo, da je bila navigacijska napaka minimalna, in kmalu smo srebali iz zelena in pinele spenjeno aperitivko iz kleti Guerila in se začeli spopadati z razlikami med natisnjenim in ustno predstavljenim menijem.

Začetne ibunge so bile hitro pozabljene, ko smo s krasnim domačim kruhom pomazali poslednje sledi osvežilne, z meliso odišavljene bučkine omake pod mehkimi rezanci sipinega karpača in umamijaste bogatije tunovega preliva ob sočnih fetkah rožnate teletine. »Juhej, Gustl!« smo v sebi vriskali še naprej in se navduševali nad v nulo izvedeno kombinacijo zmehčanih belušev, prelitih z lepo okisano, masleno bearnsko omako in prekritih z mariniranimi trakci surovih zelenih špargljev, pa tudi nad močno joto, katere za te konce tradicionalno osnovo iz repe tropinke so nabildali s klobaso, ocvirki in pocvrtim žajbljem.

Všeč nam je bilo, da vestno ravnajo z mesom – kosa svinjskega vratu in govejega hrbta sta bila vzorno pripravljena – in da s starošolsko potrpežljivostjo reducirajo omake, kot je bil škampji bisk, prelit po kompaktnem, s skuto in baziliko polnjenem raviolu. Veliko truda in znanja je bilo vloženega tudi v sladkast, v polkrog oblikovan karpačo iz škampjih repov, položen na žafranovo rižoto, ki je bila sicer kuhana na zob, a bi nam bila bolj všeč, ako bi bila bolj po italijansko kremasta.

Gustlu na tem mestu namenjamo še nekaj dobronamernih, konstruktivno kritičnih napotkov: krompirjeva zloženka je veliko boljša, če se pred serviranjem vsaj z ene strani hrustljavo zapeče; če ne veste, kako bi krožnik dekorirali, tega nikar ne počnite s polaganjem grahovih poganjkov na skoraj vse jedi, saj niso niti lepi niti po okusu ne pašejo k čisto vsemu, in če na mizi ni prtov, so tudi bele rokavice malo odveč, še posebej v kombinaciji z na horuk odrezanim peki papirjem, položenim pod elegantno slaščičarsko mojstrovino v obliki dišeče in osvežilne limetine pitice. Predvsem pa še enkrat premislite, ali ne bi namesto popolne zmede kramblov, musov, krem in prahov na krožniku, ki mu pravite razstavljeni tiramisu, začeli pripravljati navadnega. Ker nekatere stvari so z razlogom takšne, kot so, in včasih je navadno dovolj dobro, če ne celo najboljše. Tudi, če se kdo z imenom deklarira za posebneža.