TV komentar / Politik res lahko izreče karkoli?

Danes že popolnoma pozabljeni Marjan Podobnik (predsednik SLS, ko je bila še močna stranka) je bil prvi res pravi populistični politik v Sloveniji. In ko zapišemo prvi, ne mislimo, da je bil zares prvi, ampak da je v Slovenijo vpeljal tako veliko besedičenja, zagotavljanja, teorij zarot, zaklinjanja, demagogije, leporečja, dušebrižništva, da si zasluži to medaljo. Bil je tisti politik, ki je prvi začel govoriti veliko in na veliko in vsak dan nekaj novega, vse skupaj je bil kot neskončen plaz moraliziranja in besed zaradi besed. In Podobnik bi ostal na tem tronu, če ne bi v tretji Janševi koaliciji tega primata prevzela predsednica DeSUS Aleksandra Pivec. Spet smo poslušali moralistične in »ljudstvu zavezane« velike besede, ni je bilo mogoče ustaviti, kar govorila je in govorila, koliko besed in zagotovil je bilo to! A tudi ona gre v zgodovino – saj je danes zasipanje prostora z velikimi in ljudstvu domnevno predanimi dejanji in mislimi postalo tako vseobsežno, da lovorike ni več mogoče podeliti le eni osebi.

A ta teden nam je voditelj Odmevov Žiga Bonča demonstriral, kako je mogoče te »stavkotvorce« spraviti na čistino, da nenadoma pred nami zazeva plitkost tega poplavljanja javnega prostora z visokoletečimi, a praznimi in plitkimi stavki – in sicer se je to zgodilo v ponedeljek, ko je gostil predsednika Demokratov Anžeta Logarja. Žiga Bonča ni bil provokativen, ni bil nesramen, ciničen in kar je še teh metod, s katerimi novinarji kažejo svojo domnevno moč, ampak je le vztrajal pri dveh stvareh: da pričakuje odgovore na vprašanja in da je on tisti, ki vprašanja postavlja. Zlasti konservativni slovenski politiki (in Matjaž Han) namreč v stiski začnejo novinarjem postavljati protivprašanja – to je pač način, da bi se izvlekli iz neugodnih situacij. Logar še zlasti rad uporablja to metodo, je namreč učinkovita. In kaj je naredil Bonča? Nič. Naredil ni čisto nič. Bil je tiho. Ni rekel, da ne bo odgovarjal na vprašanja – kar je v resnici že odgovor, ki ga Logar hoče, ker polje debate prestavi drugam. Bonča je bil tiho in čakal. In tišina je postala močnejša od vsega, ker je glasno oznanjala, kaj dejansko dela Logar. A to še ni bilo vse. Ko Logar spet ni odgovoril na zadnje vprašanje, ga je Bonča pustil govoriti. Res pustil govoriti – samo sedel je in gledal Logarja. Ki pa je govoril in govoril, en visokoleteči stavek za drugim, stavke je vrtel in obračal – in tokrat je bila praznina stavkov tista, ki je tako zelo zazevala z zaslona, da je bil nenadoma tisti stari Anže Logar, šef sveta SDS.