Film / Ples življenja

za +

Najboljši dan za smrt.

Alenka Čurin Janžekovič, nekdanja učiteljica in ravnateljica, in njen mož Marijan se stuširata, oblečeta in odideta v hotelsko restavracijo – na ples. Ko se vrneta, ji zmasira prste na nogah. Nežno, previdno, totalno antitarantinovsko. Vse gre počasi. Vse jemlje čas. Njuno življenje je slow-motion. »Saj nimava norme predpisane.« Ta replika dobro povzame dramo gospe, ki je zaradi hude, boleče, neodjenljive bolezni, za katero ni zdravila (»Moji organi so ujeti v premajhno telo«), sklenila, da konča življenje, a jo kljub temu mučijo dvomi, saj svojega moža noče pustiti samega (z občutkom krivde), dobro pa povzame tudi dramo njenega moža, ki hoče, da bi vendarle še malo počakala, in ki jo je pri njeni nameri nekajkrat oviral, a se je zdaj – zaradi neznosnosti njenih bolečin – zaklel, da je tokrat ne bo. Ona, do konca aktivistka, itak ve, da se mora pravočasno odločiti. »Da me čas ne povozi.« Da ji telo preveč ne odpove, saj mora biti sposobna priti v Švico (»Ker mi je moja domovina odrekla pravico do dostojne in dostojanstvene smrti«).

Ne odloči se le, da bo umrla in kako bo umrla, ampak tudi kdaj bo umrla. »Težko bi do konca življenja ležala v postelji in gledala v strop,« pravi, a obenem se tudi sama vpraša, če ni to, da umreš, vendarle sebično. »Lahko da je egoizem.« Vprašanje, kdaj umreti, se stalno prepleta z vprašanjem, ali ne bi lahko še malo počakala, dilemo pa na koncu – ko se odpravljata v Švico, na finalno potovanje, in ko ne gre vse čisto po načrtu – odreši replika: »Saj se nikamor ne mudi.« Ko se enkrat odločiš umreti, se ti več nikamor ne mudi. Ples življenja sporoča: umreš le enkrat – in tega ne moreš ponoviti. Zato je to film, ki ga lahko posnameš le enkrat. Ne moreš ponavljati kadrov. Ne moreš posneti nadaljevanja. Ne reboota. Ples življenja je film, ki ga tudi gledaš le enkrat. (art)