Knjiga / Mirt Komel: Črepinja

+ + +

Med prej in zdaj

Mirt Komel (1980) se je literarno ukvarjal s spremembami in prikaznimi, ki so bile vezane na gornje Posočje in na staroverske obrede. Njegovi detektivi so zatavali in se izgubljali med lastnimi prividi in iskanjem identitete, ki se jim je izmikala. Ali pa je šlo za umore v novogoriški okolici, pri čemer je z natančno rekonstrukcijo mestnega obrobja in skritih kotičkov literarno izrisal zemljevid in ozemlje, bolj kot resen in veljaven detektivski razplet pa so dogajanje poganjali notranji svet in bogata metaforizacija, jezikovno premeščanje in preimenovanje. Roman Akiles se je skliceval na antično tradicijo in jo skladno s tradicijo – parodiral.

Grčija se zdi za sklicevanje na živo preteklost kot nalašč. Posebej še, ker je roman Črepinja spisan skozi oči nalašč naivnega pripovedovalca Huga, študenta in udeleženca arheološke odprave v kraje, ki jih pozna iz skoraj ponotranjenih antičnih klasikov. Skupina pod vodstvom mentorja in asistenta se odpravi na izkopavanja, izkušenosti primerno ji namenijo manj obetaven del, kot nekakšno vajeniško nalogo, in te se loti vse bolj neambiciozno. Hugo je ekstatičen, ne le zaradi tistega, kar mu občasno ponudi kolegica in mu izostri zaznave in povzroči nihanja razpoloženja. Kot vesten piflar – tudi literatura, ki jo študenti vzamejo s seboj, je tipično šolska – v vsaki podrobnosti najde potrditev prebranega. Po nebu jih spremlja Helios in nevihta na morju je Pozejdonovo maslo, popisi hitre prehrane z veliko pomfrita so blizu izbranim poglavjem o antičnih simpozijih, vsaka grška votlina hitro pripade kateremu od bogov in reference so večinoma homerske. Še policistom, recimo, razlagajo razširjenost oziroma zoženost črepinjske sodbe, ki naj izloči do polisa neprijazne in odvečne notranje sovražnike.

Vendar od azurnega neba dobijo vročinski val, pripeko in veter, ki dviguje pesek. Naveličanost spodbudi rahle medsebojne odnose in skupno popivanje ne vpliva najbolje na notranjo dinamiko v skupini. Bolj kot uigrana skupina delujejo kot čudaški posamezniki, njihove zveze in simpatije pridobivajo obrate in hierarhija, ki se vzpostavlja znotraj skupine, je v krhkem ravnovesju. Hugo ima bogat notranji svet in ne ve vsakič, ali misli glasno ali potihoma, drugi se odzivajo na njegove izrečene besede, nekateri pustijo na plan drugačna in nevarnejša čudaštva, recimo preganjavičnost, ksenofobijo, rasizem in kar je še tega.

Črepinja je tako roman o deziluziji; namesto grškega panteona študente pričaka njihova lastna notranjost, hibris in obsedenost z demoni, iskanje druge polovice simbola in kar je še tega. Natančen potopis z orisi prizorišč in njihovo preteklostjo, ki nujno trči ob toga in vznesena pričakovanja.