Nasilje kot politični program

Normalna oblast razume, da je država kompleksen sistem, ki ga lahko vodiš samo, če ljudje vsaj približno verjamejo, da nisi prišel nadnje z maščevanjem.

Tokrat pa - še preden je vlada sploh imenovana - poslušamo grožnje novinarjem, kulturnikom, nevladnikom, sodnikom, uradnikom, policiji, medijem in praktično vsakomur, ki ni dovolj navdušen nad njimi. Še preden so ministri sedli v pisarne, že letijo napovedi čistk, kaznovanj in obračunov. Kot da cilj ni upravljanje države, ampak stalen konflikt.

Janša, Mahnič, Hojs, Stevanović in pretežni del nove koalicije ne razumejo politike kot upravljanje različnih interesov, ampak kot osebni boj. Kritika ni politična razprava, ampak žalitev. Nestrinjanje ni legitimno mnenje, ampak napad. Vsak dvom je zarota. In ker vse razumejo osebno, je tudi njihov odgovor vedno oseben: agresija.

Ta je danes osrednji program slovenske desnice.

Od ulice do korita. Kdo nam bolj laže? Janša, ki trdi, da nima manjšinske vlade ali Stevanović, ki trdi, da je opozicija? Stevanović in Resnica sta v rekordnem času postala karikatura vsega, proti čemur se naj bi borila.

Leta poslušamo njihove pridige o poštenosti, ljudstvu, boju proti elitam in “umazani politiki”. Potem pa pride prvi resen stik z oblastjo — in isti ljudje začnejo trgovati za funkcije, sklepati zakulisne dogovore in politične kupčije prodajati kot zgodovinsko odgovornost.

In kako prozorno manipulirajo. Vsakič, ko se pojavi neprijetno vprašanje o njihovem paktiranju s SDS, v javnost vržejo novo dimno bombico, da ljudje ne bi videli bistva. To je stari populistični trik. Ko te ujamejo pri nečem neprijetnem, ne odgovarjaš na vprašanja. Samo ustvariš dovolj konflikta in drame, da ljudje pozabijo, kaj bi sploh morali spraševati.

Mediji lovijo novo senzacijo, družbena omrežja eksplodirajo, javnost pa se ukvarja z novo afero, medtem ko prava zgodba izgine iz fokusa.

In Stevanović to počne skoraj šolsko. Namesto da bi pošteno povedal: “Da, sklenili smo politični dogovor z Janšo, ker nam to prinaša vpliv in funkcije,” poslušamo teatralne zgodbe o pritiskih, zarotah in podkupninah. Kot da ni predsednik državnega zbora postal s politično kupčijo, s korupcijo, ampak z neko revolucionarno vstajo proti sistemu.

Janša je v Stevanoviću dobil človeka, ki politiko razume popolnoma enako: kot neprestano demonstracijo konflikta, kot potrebo po dominaciji, kot oder za osebni obračun z vsemi, ki ne ploskajo dovolj glasno.

In tu se začne slovenska verzija trumpizma. V prepričanju, da je brutalnost avtentičnost. Da je žalitev znak moči. Da je primitivizem dokaz “ljudskosti”. Da je vsak napad upravičen, če ga izreče “naš”.

Permanentna paranoja. In vsi so vedno žrtve. Najmočnejši ljudje v državi se predstavljajo kot preganjani mučeniki. Vsaka kritika medijev je “vojna”. Vsak protest je “rušenje države”. Vsaka satira je “sovražni govor”. In bolj ko imajo oblast, bolj govorijo, kot da jim je nekdo oblast ukradel.

Problem je, da nasilje postopoma uniči vse normalne mehanizme družbe. Ljudje se umaknejo iz javnega prostora. Strokovnjaki utihnejo. Institucije začnejo delovati iz strahu. Razpravo zamenja lojalnost. In država se počasi spremeni v prostor, kjer ni več pomembno, kdo ima prav, ampak kdo glasneje grozi.

To je razpad politične kulture. In najbolj nevarno pri vsem skupaj je, da se ljudje na to počasi navadijo. Bomo to dopustili?