Čemu?

Učno-vzgojni proces postaja napor za učence, učitelje in starše?

Pred časom sem srečal dečka. Stopal je počasi, nekoliko upognjen nazaj. Na hrbtu je nosil šolsko torbo in vrečko v roki. Vprašal sem ga, ali je torba težka? Kot iz rafala je izstrelil: »Osem kilogramov.« Ni bilo dovolj. Dodal je, da je glava še težja. Nato sem se spomnil dogodka v Lekarni na Brodu, kjer sta dvoje mamic zaskrbljeno razpravljali o nadaljnji poti v srednjo šolo, točneje na gimnazijo. Obupani sta ugotavljali, češ, naša nima dovolj petic, da bi vstopila v eno od želenih ljubljanskih gimnazij. Beseda želenih me je vznemirila, saj sem v trenutku zaslutil: v igri so pričakovanja.

Beseda pričakovanje je težko breme za učečega, ne gre zgolj in samo za pričakovanja staršev, pričakovanja gojijo tudi osnovne šole, gimnazije, fakultete, kasneje podjetja, kjer se zaposliš, saj vodeči pričakujejo marsikaj. Nisem še zasledil, da bi učenec v pogovoru izjavil, da od sebe pričakuje - karkoli že.

Pričakovanja, pričakovanja, vse do pričakovanega življenjskega sopotnika. Otrok-subjekt je postal objekt pričakovanj, od starševskih vse do pričakovanj institucij države.

Slišali boste v obrambi pričakovanj: »Saj smo mu želeli samo dobro.« Verjamem, nisem pa prepričan v to obrambo. Še sreča, da nisem somišljenik posploševanja. Mnogi starši ubirajo pota čuječnosti, budnosti, pozornosti do otrokove narave, ki se najizvirneje izrazi v igri, kjer ni nadzora, ni ’kaznovanja’, je eno samo sodelovanje, v katerem starši prepoznavajo otroke in otroci starše. V teh odnosih je čudenje na prvem mestu, kajti le to je izvor vsakršne modrosti. Pouk z odprtostjo do narave otrok je tudi igra spoznavanja slehernika v njegovi individualnosti. Mar nismo družba demokratičnosti - ali pa je beseda demokracija samo maska, s katero prekrijemo dejanske odnose?

Naj vam zaupam iztek lekarniškega pogovora. Vanj sem se vključil s pojasnili, da sem kot profesor pri pouku srečal mnoge odličnjake osnovnih in srednjih šol ter tudi fakultet. A marsikdo je, nikakor ne vsi, klecnil v življenju. Drugi, ki so orali ledino izobraževanja z velikimi napori, pa so uresničili – tudi ne vsi – svoje sanje. A to še ni vse.

Mlado bitje se sooči s tekmovanjem, ki je pripeto k pričakovanju. Tekmovanje, kot ga pozna grški Polis, je še samo zgodovina. Tam je bilo ključno sodelovanje, tekmovanja so bila veščina za krepitev duha in telesa. Saj tekmovanja niso maščevanja, niti sesuvanja, so igre zmogljivosti posameznika ali tima.

Naglavni greh je primerjanje učencev.

Povzdigniti nekoga na Olimp za vzor drugim je več kot preveč. Vsakdo je individuum posebnih darov in dar narave se podpira, spodbuja, ne sme pa biti predmet primerjav. Jože ne more biti Franc in obratno. Če ju primerjamo in to počno nekateri starši in učitelji, storimo, milo rečeno, pomoto, kajti oba sta obremenjena, prvi, ki ne more biti drugi, ki je vzor in drugi, ki ne more sprejeti dejstva, za krajši čas, da je vzor.