Pamflet / Bernard Nežmah: Javno in državno

Sprejetju zakona, ki ureja pokop žrtev povojni pobojev na ljubljanskih Žalah, so ostro nasprotovali poslanci Svobode in Levice, ki so predlagateljem zakona očitali, da vnašajo ideološko delitev med živimi. Direktni besedni spopad je razgibal poslanec Martin Premk s sarkastično pripombo zoper izbor kraja pokopa, rekoč, da obstaja tudi alternativa, da se jih pokoplje na Plečnikovem stadionu, kjer so domobranci nekoč prisegli Hitlerju. V demokraciji je bitka idej vedno dobrodošla, vendar pa je slednja brez podstati. Plečnikov stadion je v lasti poslovneža Joca Pečečnika, torej vlada ne more z zakonom določiti, da bi zasebno zemljišče postalo kraj grobnice pobitih.

Z glasom v maniri treznosti se je oglasila državna predsednica Nataša Pirc Musar: „Če želimo spravo doseči, se moramo pogovarjati – levi, desni, tisti na sredini, vsi skupaj, ki smo dolžni, da ta dostojni pokop enkrat v Sloveniji resnično izvedemo.“ Če bi torej želeli spravni pokop, je potrebna daljša razprava, v kateri bi poiskali soglasje vseh parlamentarnih strank. Sliši se ultra demokratično.

Toda, kaj je že napovedana vsebina? Pokop trinajst in več tisoč mrtvih, ki so v zadnjih 80 letih doživeli še posmrtno kalvarijo. Najprej zagrebeni v breznih, potem deponirani v skladiščih, v zadnjem letu prestavljeni v brezimno kostnico. Postavimo enostavno: če človeku umre oče, ga bo pokopal po svoji izbiri, ne da bi zato iskal soglasje pri predsednici republike in parlamentarnih strankah. To je osebna civilizacijska pravica, ne pa akt, ki potrebuje družbeno soglasje. In zakaj potomci žrtev povojnih pobojev niso pokopali na pokopališčih svojih umrlih takoj po njihovi smrti - torej junija 1945? Preprosto, vlada Borisa Kidriča jim po množičnih eksekucijah ni predala trupel, ne mrliških listov, niti ne informacije, da so bili usmrčeni. Ko bi to storila, bi temu sledila množica individualnih pokopov širom po deželi. Danes svojci pobitih terjajo, da se civilizacijski dolg povrne tako, da se jih pokoplje v skupno kostnico v Ljubljani. Oni so prizadeti, njim je bila slabo stoletje vzeta pravica do pokopa bližnjih. Nastajajoča vladna koalicija, ki je zgodovinski dedič partizanske vlade iz leta 1945, zdaj popravlja zgodovinsko brezzakonje. Kraj pokopa je torej izbira sorodnikov pobitih; če bi morali iskati konsenz pri voditeljih Svobode, Levice in predsednice države, je to ponovna ukinitev zasebne pravice do pokopa.

Z drugačnim argumentom se je odzval ljubljanski župan Zoran Janković, ki je napovedal, da bo uporabil vsa pravna sredstva, da prepreči pokop na Žalah. S tem, pravi, bi žalili mrtve partizane in borce proti nacizmu in njihovim pomagačem. Res? Na Žalah je ogromno pokopališče vojakov italijanske vojske, ki jih je pobila partizanska rezistenca med vojno, enako tam najdemo tudi nemško vojaško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki nemških okupacijskih čet, ki so bili v spopadih s partizani ubiti po raznih krajih, večinoma zunaj Ljubljane. Po Jankoviću ima torej mesto heroj lahko zgledno in lično urejeni pokopališči za okupacijske vojake, prepovedoval pa bi pokop pobitim domobrancem in njihovim simpatizerjem???????????? Še več, v eni izjav je izrekel, da bi o tej temi razpisal lokalni referendum.

Ko zahtevajo meščani referendum, ni velikodušen. Iniciativo v Štepanjskem naselju, ki zbira referendumske podpise, je označil, češ da vodijo gonjo proti njemu. Se je pa vmes dogodil čudež, saj je imela stranka Levice prejšnji teden tiskovno konferenco, na kateri je izrazila nasprotovanje županovi parkirni politiki in podprla pobudo za ljudsko odločanje. In kako je to izvedla? - Sta stotnijo svojih članov pred upravno enoto na Linhartovi pripeljala Asta Vrečko in Luka Mesec, ostro udarila po županovi politiki, potem pa pred kamerami televizijskih hiš napovedala, da vsi skupaj vstopijo v upravne prostore in demonstrativno oddajo svoje podpise za referendumski razpis? Nak, tam je nastopila mestna svetnica Urška Honzak, reč pa je bila tako minorna, da je osrednji mediji sploh niso zaznali. Vrh Levice je poskrbel, da je izpeljal performans nasprotovanja županu Jankoviću tako neopazno, da bi ja ne vplivali na koga, da odda glas proti.

Ob predlogu Resnice, da bi ukinili plačevanje obveznega prispevka za nacionalno televizijo, vodstvo RTV SLO nastopa s skrbjo, da bo potem javna televizija spremenjena v državno. V sredo, dan pred iztekom zbiranja podpisov za referendum o parkiriščih, so akterji civilne pobude Borut Hočevar, Rok Trkaj in drugi priredili tiskovno konferenco, na kateri so predstavili svojo pobudo, povedali, da so blizu zahtevanega števila podpisov in pozvali meščane, da jih podpro. Sočasno je potekala tudi referendumska pobuda proti omnibus zakonu poslanske večine, ki jo je nacionalka spremljala dnevno in ni izpustila niti enega javnega nastopa njenih protagonistov. Ker je referendum po definiciji javna zadeva, velja napraviti primerjavo med poročanjem o teh dveh referendumih. O poslednji tiskovki iniciative Parkirišča so naša ni poročala niti v popoldanskem niti v večernem dnevniku, kar je zunaj njene dosedanje prakse, ko nikoli ne pozabi v dnevniku prinesti prispevka o javnih izjavah inštituta 8. marec in Keber-Jenulove skupine.

Toda, istočasno je zasebna televizija Planet TV v osrednji informativni oddaji prinesla korektno in povedno poročilo s tiskovke civilne iniciative za mestni referendum. Nacionalka, ki je financirana kot javni servis državljanov, utiša glas mestne iniciative proti samovolji župana in deluje kot državna televizija Golobovega kroga, zasebna televizija pa oceni, da je to zadeva, ki zanima javnost. Korak v smer, da bi državljani sami izbirali, kateri televiziji bodo plačevali obvezni prispevek za javni informativni servis.