Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Menjava oblasti

Koalicijska pogodba nove Janševe vlade nadaljuje klavrno politično tradicijo slovenskih vlad s tovrstnimi političnimi dokumenti. Nova politična koalicija nam sporoča, da želi spremeniti načine političnega delovanja in ekonomskega ukrepanja. Ponuja zmes desničarskega političnega aktivizma in tržnega voluntarizma, ovitega v celofan nekakšnega ljudskega ekonomskega pragmatizma. Njegova politično-ekonomska uporabna vrednost je zato majhna. Morali bi ga zastaviti bistveno drugače, če želimo spremeniti razvojno paradigmo države. Kaotičen nabor pomembnih in nepomembnih rešitev izgublja strateški fokus in povezovalno razvojno koherentnost. Zato se v teh labirintih izgublja tudi tisto, kar je v tem dokumentu vendarle vrednega. Toda takšna je žal politična kultura, pa tudi neznanje naših političnih elit. In ko vse skupaj povežemo še s sprijenimi političnimi interesi in slo po oblasti, je nova usoda dežele vnovič zapečatena. Želeni zasuk države je za zdaj izgubljena alternativa.

Menjava oblasti je najbolj naravna dediščina in dragoceno vodilo demokracije. Zahteva zgolj spoštovanja procedur, svobodo avtonomne izbire in politično spodobnost. Vsega je tokrat zmanjkalo. Zmagovalci povolilne politične trgovine so bili pač spretnejši in drznejši v politični korupciji, ki daje osrednji pečat novi oblasti. Golobovi so zapravili neverjeten politični kapital, Janši so končno politično zmago servirali sami. Umazano politično delo pa je zanj opravil desni strankarski »trojček«. Vložene ustavne pritožbe so tu prej zdravilni politični refleks opozicije in samoobrambe sindikatov, pravno ne bodo prinesle želenega zasuka. Zmagoslavje janšizma razkriva identitetno krizo levice in utrjuje mehanizme desnice: normalizacijo sovraštva, povzdigovanje mitične osamosvojitve, širitev antiintelektualizma, idealizacijo neoliberalizma … Slovenijo je treba očistiti leve ekonomske nesnage, državljane razsvetliti s politično avtoritarnostjo razločevanja »nas« od »drugih«. Novi fašizem je skupni imenovalec trumpizma, janšizma in prijateljskega cionizma.

To je okvir nastajanja nove koalicijske pogodbe 2026– 2030 za »uspešno Slovenijo«. Načeloma bi morala predstavljati skupne vrednote, poslanstvo in vizijo nove oblasti, kratko opredelitev ključnih problemov in strateških rešitev, okvirno finančno kvantifikacijo želenih sprememb. Ker ni jasno, kaj sta namen in vsebina koalicijske pogodbe, dobimo vsakokratno sračje gnezdo vladnih prihodnjih namer. Nova vlada vidi Slovenijo kot deželo priložnosti, blaginje in pravičnosti, v ospredju je odgovoren posameznik in ne država. Delo ni socialna, temveč gospodarska kategorija, uspešno gospodarstvo je temelj socialne blaginje in ne obratno. Zagovarja vitko državo, njeno decentralizacijo in debirokratizacijo. »Sproščena Slovenija« temelji na zdravem razumu in tekmovalnosti, družina in osamosvojitev sta središče narodove duše in razvoja države. Vse to naj bi podprli z vzajemnim partnerstvom za razvoj, starim Janševim trikom pokritja načrtovane politične polarizacije. Veliko besed iz votlega v prazno.

Ekonomski del koalicijske pogodbe (finance, gospodarstvo in delo) je pisan v neoliberalni maniri vzdržnih financ, štiriletnega proračunskega cikla in upravljanja javnega dolga, kar načelno ni sporno. Oživili so staro idejo prvega FS (2009) o zgornji meji rasti proračunskih izdatkov, kar je dobro. Toda sledilo bo selektivno in ideološko prisilno varčevanje, stara »zujfarska« manira Janševih vlad. Demografski sklad namesto SDH ima podoben pozitiven Ribnikarjev pedigre (1991), toda hkrati bo postal poligon političnega prevzema državnega gospodarstva. Davčna razbremenitev je tu aksiomatična razvojna zabloda. Nižji davki ne spodbujajo rasti, prej poglabljajo neenakost, predvsem pa ogrožajo fiskalno vzdržnost države. Povečanje produktivnosti in konkurenčnosti je del investicijskih spodbud, podpor malemu gospodarstvu in preživelega pristopa prožne varnosti na trgu dela. Načrtovani nacionalni program za dvig produktivnosti ima že GZS, program financiranja prebojnih projektov pa je smešnica. In za nameček v celem dokumentu ni niti besedice o znanosti kot pogoju tehnološkega preboja države. Energetika in infrastruktura naj bi bili del dolgoročnega načrtovanja, financiranja in nadzora, kar je dobro. Toda povezano področje urejanja okolja in prostora tu vnaša dodatno zmedo. Rešitve javnih socialnih sistemov (zdravstvo) in državnih resorjev ( javna uprava) ostajajo problem z malo uporabnih rešitev (debirokratizacija, privatizacija). Področje lokalne samouprave, regionalni razvoj in kmetijstvo obetajo več, zato pa kultura in izobraževanje bolj odpirata kot zapirata dileme. Demografsko in socialno področje je ambiciozno zastavljeno, toda že pri površni popravi pokojninske reforme se nevarno lomi. Področji zunanje politike in obrambe, kjer bo kraljeval Janša, so obravnavani površno, ne po naključju.

Pod črto, migracije, nevladni sektor, sindikati, civilna družba in še kaj so skriti sovražniki novega režima. Golobova opozicija bo tukaj iskala zaveznike proti Janševi vladi. Obeti niso rožnati, ne ekonomsko in še manj politično. Družbeni zasuk bo dramatičen, demagogija fatalna, občutek normalnosti se bo izgubil. Uteha bo zato v povezanosti in zavezanosti emancipacijskim vrednotam drugačnega napredka Slovenije. Druge alternative preprosto ni.