Oskar Kandare / Intermedijski umetnik, ki rad ustvari kaj, kar je popolnoma nesmiselno z vidika kapitala

Oskar Kandare je intermedijski umetnik, fotograf, grafični oblikovalec in programer, ki v svojem delu raziskuje kibernetski prostor ter simulacije, ki izzivajo naše dojemanje resničnosti. Kljub svoji mladosti (rojen je leta 2000) že nekaj let pomembno sooblikuje domače intermedijsko prizorišče, bodisi z lastnim ustvarjanjem bodisi v različnih podpornih vlogah drugim umetnikom in umetnicam. V svojih projektih raziskuje predvsem preplet tehnologije, okolja, politike, kapitala in vojne ter načine, kako ti sistemi oblikujejo sodobno družbo in naše doživljanje sveta.

Začelo se je s študijem fotografije, ki ga je iz domačega Šempetra v Savinjski dolini pripeljala v Ljubljano. Fotografija mu je razširila pogled na podobe in tehnologijo; začelo ga je zanimati, koliko pomenov lahko nosi ena sama podoba, kaj vse lahko sproži ali implicira. Spomni se neke delavnice v Kopru, kjer je naredil preprosto, skoraj idilično fotografijo Kopra, temu pa dodal zvok Luke Koper, posnet ob dveh zjutraj. »Zdelo se mi je absurdno, da pristanišče deluje 24 ur na dan. Hotel sem ustvariti občutek, da je pod to mirno podobo vedno prisoten nevidni mehanizem kapitala in produkcije,« pravi. »Takrat sem začel razumeti, da me ne zanima samo podoba sama, ampak predvsem razmerje med vidnim in nevidnim, med simulacijo in resničnostjo.«

Pomemben prelom se mu je zgodil, ko je začel obiskovati delavnice Projekta Atol in Ljudmile, kjer je prvič prišel v stik z elektroniko, spajkanjem in senzorji. Kot umetnika sta ga zaznamovala tudi nagli razvoj in širjenje umetne inteligence. Predvsem ga je pričel zanimati njen družbeni vpliv: kako ljudje tehnologiji dandanes pripisujejo določeno avtoriteto ali celo osebnost. Takrat je začel razmišljati o ustvarjanju nekakšnih primitivnih sistemov, ki delujejo kot živa bitja.

Eno takšnih, delo sys_6x3_CAT, je denimo razstavil novembra lani v Projektnem prostoru Aksiome v Ljubljani. Sestavljen je bil iz mehaničnih komponent, kablov in rudimentarnih senzorjev gibanja, kot nekakšno primitivno enocelično bitje. »Kamere so bile usmerjene v kable oziroma sistem, obiskovalci pa so imeli občutek, da sistem opazuje njih in se odziva nanje. V resnici pa je bil sistem interaktiven zgolj sam s sabo. Zanimal me je ta občutek lažne participacije oziroma iluzije odzivnosti, ki jo danes pogosto ustvarjajo digitalni sistemi. Živimo v svetu, ki se predstavlja kot interaktiven, v resnici pa je komunikacija pogosto zelo enosmerna.«

Pomemben del njegove prakse je tudi avdiovizualni kolektiv Dronišnica, ki deluje znotraj ekipe Clockwork Voltage. Z Dronišnico raziskuje zvok kot fizično in psihološko izkušnjo. »Veliko delamo s šumom, zelo subtilnimi premiki frekvenc. Na prvi pogled se komu zdi, da gre samo za hrup, ampak mene zanima ravno ta odnos med človekom in napravo, med telesom in zvokom. Poskus ustvarjanja situacije, kjer pride do popolne senzorične preobremenitve. Zvok, vizualije, svetloba; vse deluje skupaj tako intenzivno, da gledalec skoraj ne more več racionalno procesirati izkušnje. Ostane samo še fizični odziv.« Ob tem pod psevdonimom Kandela Solver ustvarja tudi programsko generirane vizualije za številne glasbene ustvarjalce.

Privlači ga proces reševanja problemov, kakršni so denimo pri programiranju, a ga tehnologija sama po sebi ne zanima posebej. »V resnici imam do nje precej ambivalenten odnos. Zdi se mi, da tehnologija danes v veliki meri usmerja svet in da se ogromno razvoja dogaja predvsem za vojaške, nadzorne ali profitne namene. Ravno zato jo želim uporabljati drugače. Zelo me zanima reapropriacija tehnologije – kako lahko naprave ali sistemi dobijo drugačen pomen in funkcijo od tiste, za katero so bili ustvarjeni.«

Izpopolnjuje ga tudi sodelovanje z drugimi umetniki, ki jim pogosto priskoči na pomoč pri produkciji, tehnologiji ali izvedbi del. »Mislim, da skoraj ni izziva, ki ga ne bi želel vsaj poskusiti rešiti,« pravi. »Pogosto ustvarjam stvari, ki so popolnoma nesmiselne z vidika kapitala – vzamejo ogromno časa, energije in dela – ampak ravno to me zanima. Rad imam občutek, da razumem celoten proces nastajanja dela. Predvsem pa mi je pomembno, da se vedno naučim nekaj novega. Ko tega ni več, postane vse skupaj samo še rutinsko delo – in takrat izgubim interes.«

* V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Matjaž Rušt (1982) bo z nami do 26. junija.