Film / Novi val
Nouvelle Vague, 2025, Richard Linklater
zelo za

Metafilm.
zelo za

Metafilm.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
zelo za

Hamnet pokaže, kako je nastal Shakespearov Hamlet, Novi val pa, kako je Jean-Luc Godard (Guillaume Marbeck) leta 1960 posnel prelomno novovalovsko klasiko Do zadnjega diha. François Truffaut (Adrien Rouyard), njegov prijatelj, ki je malo prej posnel 400 udarcev, mu je dahnil: »Bodi hiter kot Roberto Rossellini, duhovit kot Sacha Guitry, muzikaličen kot Orson Welles, preprost kot Marcel Pagnol, ranljiv kot Nicholas Ray, učinkovit kot Alfred Hitchcock, globok kot Bergman in predrzen kot nihče drug.« Godard, filmski moralist, poln izrekov, sentenc in maksim (»Filmar je bodisi plagiator ali revolucionar«), stalno kadi, snema na ulici, zunaj ateljejev, brez dovoljenj, umetne svetlobe in scenarija, povsem neodvisno, improvizirano, eksperimentalno in gverilsko – en, dva posnetka in to je to. Vse teče gladko, a proti toku.
»Za film potrebuješ le dekle in pištolo!« Jean-Paul Belmondo (Aubry Dullin), tedaj še čudovito neznan, je pištola, ameriška zvezdnica Jean Seberg (Zoey Deutch) pa je dekle. Čutita, da se dogaja nekaj čudnega, a ne vesta, kaj. Hej, Godard, ki bi za film kradel, se včasih stepe s producentom de Beauregardom (Bruno Dreyfürst), včasih nenadoma neha snemati, ker mu zmanjka idej. Ne, ne krši pravil, ampak jih sploh ne pozna. Zdi se, da film snema mimogrede. Medtem ko igra fliper. Direktorju fotografije Raoulu Coutardu (Matthieu Penchinat) bi se verjetno zmešalo, če ne bi enajst let snemal francoske vojne v Indokini. Snemanje izgleda kot parodija snemanja. Njegov slog je plod nesposobnosti, da bi napisal scenarij, slišimo. Njegov film – poln revolucij – je kritika filma. »Film najbolje kritiziraš tako, da ga posnameš.« Zato je njegov film eksplozija evforije in entuziazma in ekstaze – in nujne strastne anarhije – ob odkrivanju filma. Godard – snob, enfant terrible, nekdanji filmski kritik, hustler, lakoničen, omalovaževalen, abuziven, ekscentričen in samovšečen, a samoevidenten, obseden z ameriškimi noir filmi, poseur, auteur – ga je odkril na novo. Vseskozi nosi sončna očala, kot da bi stal pred osupljivim obličjem atomske bombe, oslepljujočega čudeža, prežetega z divjimi montažnimi skoki, neortodoksnimi snemalnimi koti, posnetki iz roke, digresijami, dokumentarnim nemirom in cigaretnim dimom. »Film je večen!« Posname se sam. Brez drame. »Gledanje filmov nas ne reši pred terorjem snemanja filmov.« (art)
Ms0BBxsh6CI
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi