Knjiga / Tamara Štajner: Goseničji kožuh

+ + +

Ena od treh

Tamara Štajner (1987), magistrica viole, ki živi in deluje na Dunaju, se v romanu Goseničji kožuh ukvarja z usodami treh mladih žensk v avstrijski prestolnici, ki zanosijo. Dve od njih, Irina in Olívia, sta glasbenici, ki se poznata iz mladostnih in letoviških časov in krajev in potem, po vseh v romanu popisanih peripetijah, tudi bodro skupaj zaigrata. Obe pa hodita k lepotni specialistki Jagodi, hrvaški depilatorki, ki se na nosečnost odzove po svoje, z razvratom in neodgovornostjo, saj ji ta omogoča vsaj začasen izogib novonastalemu položaju oziroma težavam. Tudi drugi dve se na nosečnost odzoveta vsaka po svoje, ena se pred pritiski okolice zateče v samostan in se poskuša podrediti strogi disciplini, druga z besnim iskanjem biološkega očeta zarodka, ki v kratki počitniški epizodi zamenja njeno neizpolnjeno in izmikajočo se ljubezen.

Tri mlade ženske, vsako s svojo občutljivostjo, poleg tega, da zanosijo v času, ko so njihove zveze na izteku, majave ali kako drugače nefunkcionalne, povezuje Dunaj, v katerem se roman dogaja. Njegove ulice in lokali in znamenitosti in bivalne in delovne razmere so popisani podrobno, tavanje junakinj, predvsem v času, ko morajo rešiti dileme z nosečnostjo in morebitno odpravo, poteka po natančno izpisani topografiji obdonavskega mesta s prepoznavnimi znamenitostmi.

Kot je nekako tipično, se na zadeve z nosečnostjo in partnerji, morebitnimi otrokovimi očeti, odzovejo nadvse različno: eni se v samostanu zgodi skoraj čudež, druga zbegne na samotni otok in v samoti premišlja, kaj ji je storiti, tretja se prepira sama s seboj, ali naj plod obdrži ali ne.

Vse tisto, kar s svojo navezanostjo na visoko kulturo in klasično glasbo predstavljata Dunaj in Salzburg, kamor hodijo glasbeniki na festival in igrat, presvetljujejo oddaljene obale, vse od portugalskega Porta do creških Nerezin in Suska, torej je poleg kulture vedno tudi nekaj divjosti in prepišnosti. Ob podrobno popisanih repertoarjih klasike, s katerimi postrežeta glasbenici na sprejemnih izpitih, so tu tudi otožni fado in sodobna urbana glasba iz nočnih zabavišč.

Irina in Olívia sta produkt današnje evropske pretočnosti: ena rojena romunsko-francoskim staršem in druga slovenskim, predvsem pa ju poklicna pot pelje v pestro mednarodno okolje, orkestre in zasedbe, ki so široko odprti za vsakovrstno mešanje, brez predsodkov do izvora in toliko bolj strogi glede izvedbene ravni. Goseničji kožuh je tako roman o evropskem talilnem loncu, kakor se kaže na vzorcu s scene »resne« oziroma klasične glasbe, hkrati pa kaže, kako krhka in včasih skrhana so razmerja z družino in mestom izvora in kako brezbrižen do osebnih zagat je svet v segmentu glasbe za elite.