Knjiga / Jože Pirjevec: Kardelj: socialistični utopist na oblasti 

+ + + +

Edvard Kardelj (1910–1979) je štiri desetletja strojil vladajočo ideologijo komunistične partije: bil je arhitekt državljanske vojne in povojnih pobojev, jugoslovanski zunanji minister, podpredsednik vlade, šef zvezne skupščine, generalpolkovnik, častni občan vseh občin v Sloveniji, podpisani avtor 766 knjig, njemu v čast so mesto Ploče kar dvakrat preimenovali v Kardeljevo (1950–54 in 1980–90).

V dobi starega režima so se o njem pisali samo hvalospevi, češ da je intelektualni genij. Kaj je torej prinesel novum – študija zgodovinarja Pirjevca? V partijskem času bi bila kajpak prepovedana, saj v njej poudari značajski lastnosti, kot sta zamerljivost in maščevalnost, a ju avtor omeni le pri tovariših, ne pa pri množicah pobitih, zaprtih in razlaščenih antagonistov. Osrednja nit je njegova spretna prilagodljivost v partijski nomenklaturi, ki mu je omogočila, da je do smrti preživel kot uradna številka dve režima, takoj za Titom. Nič pa o njegovi »kardeljevščini«, partijskem ideolektu, ki ga je v opisih socializma in samoupravljanja širil v neskončno dolgih govorih (rekord je štiriurni nastop), ki so bili ljudstvu zaradi žargona, nenehnega vpeljevanja novih kratic in terminov (SOZD, TOZD, združeno delo etc.) ter miselne nekonsistentnosti nerazumljivi, s čimer je režim dobesedno anestetiziral prebivalstvo; bržkone edina dva, ki sta ga pozorno brala in z njim polemizirala, sta bila Franc Jeza in Boris Pahor, a njuni tržaški spisi seveda niso prekoračili državne meje. Pisec je izpustil tudi dva njegova karierna padca: leta 1953 so ga zamenjali na položaju zunanjega ministra, leta 1963 se je po 18 letih končalo njegovo podpredsedovanje vladi. Podobno tudi ni poskusil predstaviti zakulisja oblastniškega kadrovanja na Slovenskem, kjer je slavil po odstavitvi Staneta Kavčiča, a sočasno je osrednje mesto kot efektivni no. 2, takoj za Titom, za desetletje prevzel Stane Dolanc. Knjiga na 859 straneh.