Teden / Zgodbe žrtev rasizma v Sloveniji

Če vprašate povprečnega Slovenca, v Sloveniji rasizem in z njim povezana diskriminacija na podlagi rase ali barve polti nista hudi težavi. Številni menijo, da rasizma v Sloveniji ni. Pogled na spletno stran Amnesty International Slovenije kaže drugače. Tam so objavljene zgodbe prebivalcev, pogosto državljanov Slovenije, ki so v življenju bili oziroma so še vedno žrtve rasizma.

Nekatere zgodbe so podpisane s polnim imenom in priimkom, a te so v manjšini. Več je tistih, ki so podpisane le s pravim ali celo izmišljenim imenom, da bi se obvarovala identiteta žrtev. Tam preberemo zgodbo ženske, ki je po mamini strani Bosanka in je bila v času osnovnega in srednjega šolanja, kot sama pravi, »vse, samo človek ne«. Izrazi kot »zamazana Bosanka«, »ti, Bosanka« ali pa »čistilka Fata« so bili del njenega vsakdanjika, pri čemer je niti učitelji niso zaščitili.

Potem so tu zgodbe romskih otrok o poniževanju, ki so ga doživljali od sošolcev in učiteljev, in seveda zgodbe temnopoltih, ki razlagajo o napadih neonacistov ali o težavah pri najemu stanovanja: »Ko sem prišel na lokacijo oziroma v stavbo, sem bil takoj zavrnjen, eni lastniki so celo rekli, oprostite, sem mislil, da ste Slovenec.« Med temi so tudi zgodbe javnosti znanih obrazov, kot je recimo novinar, voditelj in urednik na RTV Slovenija Seku M. Condé, ki pravi takole: »Gre za različne stopnje težav, od tega, da te kdo vpraša, kje si se tako dobro naučil slovensko, do tega, da se kdo za teboj dere niger, črnuh, enkrat pa se je neki pijani tip za nama z očetom drl celo Črnogorca. Daš skozi tudi, da te na kakšnem festivalu kdo napade in te potem kolegi branijo.«

Ne da rasizma v Sloveniji ni, le ne vemo zanj. Morda zato ne, ker se lastnega rasizma ne zavedamo. Morda zato ne, ker ne poznamo nikogar z izkušnjo rasizma in diskriminacije ali pa ga poznamo, pa ne želi govoriti o tem niti zasebno, še manj javno, saj to navadno prinaša dodatno stigmo.

Objavljene zgodbe predstavljajo drugačno, realnejšo sliko.