V središču / »Še vedno upam, da bomo našli mirno rešitev«

Aminatu Hajdar (1966) je vse odraslo življenje posvetila zavzemanju za samostojnost Zahodne Sahare, tako imenovane zadnje afriške kolonije. Do leta 1975 je pod imenom Španska Sahara spadala k Španiji, nato jo je ta med dekolonizacijo poskušala razdeliti med sosednja Maroko in Mavretanijo. Temu ni nasprotovalo le meddržavno sodišče, ampak tudi lokalni prebivalci; ti so ustanovili osvobodilno gibanje Polisario, ki je še danes predstavnik Sahravijcev (prebivalcev Zahodne Sahare). Med vojno v sedemdesetih letih se je Mavretanija umaknila, Maroku pa je uspelo zasesti približno 70 odstotkov Zahodne Sahare, preostalo ozemlje nadzira Polisario, katerega vodstvo se je umaknilo v Alžirijo.

Aminatu Hajdar je bila dvakrat, od leta 1987 do 1991 ter od 2005 do 2006 zaradi političnega delovanja zaprta v maroških zaporih in je bila tam deležna vseh vrst nasilja, leta 2009 pa je gladovno stavkala na letališču Lanzarote v Španiji, saj ji maroške oblasti niso dovolile vrnitve v Zahodno Saharo, če se ne izreče za maroško državljanko. Potem ko je bila že hospitalizirana in ni hotela prekiniti gladovne stavke, ji je Maroko vendarle dovolil vrnitev v domovino. Za svoj aktivizem in zavzemanje za nenasilne oblike reševanja spora je prejela več mednarodnih nagrad, leta 2008 denimo nagrado Roberta F. Kennedyja za človekove pravice, leta 2009 nagrado za pogum civilistov (Civil Courage Prize), leta 2019 pa nagrado Right Livelyhood, znano tudi kot alternativna Nobelova nagrada.

Kako ste začeli aktivistično pot, saj ste dejavni že od mladih let?

Aktivistično pot sem začela tako kot vsi drugi Sahravijci. Bila sem še zelo majhna deklica, ko smo doživeli okupacijo, zato nisem razumela, kaj se dogaja. Videla sem vojake, slišala sem bombardiranje. Imela sem prijateljico španskega rodu, ki je bila prav tako majhna deklica in je morala nenadoma oditi. Jokala sem, ker je nikoli več ne bom videla, pa nisem vedela, zakaj. Videla sem, kako joka mama, ker njenih bratov ni bilo več, a nisem razumela, kaj se dogaja. Ko sem bila stara približno 14 let, mi je eden od domačih razložil, da mama joče, ker sta dva od njenih bratov odšla v begunsko taborišče, eden od njiju je v vojni umrl. Jokala je tudi, ker je bil še en brat zaprt. Izginil je in ni vedela, kje je. Takrat sem razumela, da je to nekaj nenavadnega, nenormalnega, da je neki tujec napadel mojo deželo.