V središču / »Še vedno upam, da bomo našli mirno rešitev«

Aminatu Hajdar (1966) je vse odraslo življenje posvetila zavzemanju za samostojnost Zahodne Sahare, tako imenovane zadnje afriške kolonije. Do leta 1975 je pod imenom Španska Sahara spadala k Španiji, nato jo je ta med dekolonizacijo poskušala razdeliti med sosednja Maroko in Mavretanijo. Temu ni nasprotovalo le meddržavno sodišče, ampak tudi lokalni prebivalci; ti so ustanovili osvobodilno gibanje Polisario, ki je še danes predstavnik Sahravijcev (prebivalcev Zahodne Sahare). Med vojno v sedemdesetih letih se je Mavretanija umaknila, Maroku pa je uspelo zasesti približno 70 odstotkov Zahodne Sahare, preostalo ozemlje nadzira Polisario, katerega vodstvo se je umaknilo v Alžirijo.

Aminatu Hajdar je bila dvakrat, od leta 1987 do 1991 ter od 2005 do 2006 zaradi političnega delovanja zaprta v maroških zaporih in je bila tam deležna vseh vrst nasilja, leta 2009 pa je gladovno stavkala na letališču Lanzarote v Španiji, saj ji maroške oblasti niso dovolile vrnitve v Zahodno Saharo, če se ne izreče za maroško državljanko. Potem ko je bila že hospitalizirana in ni hotela prekiniti gladovne stavke, ji je Maroko vendarle dovolil vrnitev v domovino. Za svoj aktivizem in zavzemanje za nenasilne oblike reševanja spora je prejela več mednarodnih nagrad, leta 2008 denimo nagrado Roberta F. Kennedyja za človekove pravice, leta 2009 nagrado za pogum civilistov (Civil Courage Prize), leta 2019 pa nagrado Right Livelyhood, znano tudi kot alternativna Nobelova nagrada.

Kako ste začeli aktivistično pot, saj ste dejavni že od mladih let?

Aktivistično pot sem začela tako kot vsi drugi Sahravijci. Bila sem še zelo majhna deklica, ko smo doživeli okupacijo, zato nisem razumela, kaj se dogaja. Videla sem vojake, slišala sem bombardiranje. Imela sem prijateljico španskega rodu, ki je bila prav tako majhna deklica in je morala nenadoma oditi. Jokala sem, ker je nikoli več ne bom videla, pa nisem vedela, zakaj. Videla sem, kako joka mama, ker njenih bratov ni bilo več, a nisem razumela, kaj se dogaja. Ko sem bila stara približno 14 let, mi je eden od domačih razložil, da mama joče, ker sta dva od njenih bratov odšla v begunsko taborišče, eden od njiju je v vojni umrl. Jokala je tudi, ker je bil še en brat zaprt. Izginil je in ni vedela, kje je. Takrat sem razumela, da je to nekaj nenavadnega, nenormalnega, da je neki tujec napadel mojo deželo.

Začela sem se spraševati, kako sem lahko nema priča tej nepravičnosti. Ko sem bila stara kakih 16 let, sem začela po zidovih hiš v naši soseski risati zastavo Zahodne Sahare. Tam je živelo veliko Maročanov, maroških naseljencev, zlasti vojaških generalov, in ta dejavnost je v soseski povzročila veliko jeze in frustracij. Ko sem bila stara okoli 18 let in sem bila študentka, sem začela resneje razmišljati o teh temah in se o njih tudi pogovarjati s kolegi. Študenti smo začeli komunicirati in se pogovarjati v tajnosti, saj je bilo v času vladavine kralja Hasana II. ogromno nasilja in strah pred kaznimi je bil izredno močan. V javnosti nismo mogli početi ničesar. Ko smo poslušali radijsko postajo sahravijskega narodnega gibanja, smo morali zapreti vrata in si nadeti slušalke, da po naključju ne bi kdo slišal, kaj počnemo.

Ravno radio vas je spodbudil, da ste se zares pridružili osvobodilnemu gibanju. 

Da, narodni radio me je zelo navdihnil in motiviral. Spodbudil me je, da nekaj storim, in tako se je začel naš aktivizem. Leta 1987, ko sem imela okoli 20 let, sem odšla na obisk k sorodniku na Kanarske otoke in tam sem se sestala s predstavniki gibanja Polisario, ki je vodilo organiziran odpor proti maroški zasedbi. Povedali so mi, da bodo Združeni narodi in Afriška unija imeli posebno misijo v Zahodni Sahari, ki naj bi ugotavljala razmere na terenu. Izkazalo se je, da bo misija prišla novembra, zato sem s skupino prijateljic začela za dan prihoda pripravljati demonstracije, na katerih naj bi jasno izrazili željo po neodvisnosti. Toda maroške oblasti so izvedele za naše početje in štiri dni pred prihodom misije začele izvajati aretacije. Na stotine aktivistov so pozaprle, tudi mene. Izginila sem za štiri leta.

»Evropska unija prispeva k podaljševanju nasprotij v regiji in neposredno podpira represijo in kršitve človekovih pravic, ki jih izvajajo okupacijske sile.«

Kakšne so bile razmere v zaporu? 

Imela sem zavezane oči, bila sem podhranjena, imela sem zdravstvene težave, nisem imela dostopa do svojih bližnjih, sploh niso vedeli, kje sem, ali sem še živa, večkrat so me mučili – vse to je le okrepilo mojo odločnost, zavezanost in duha, da moram, ko bom prišla iz zapora, razkrinkati tiste, ki so mi to storili, in da bom storila vse, kar je v moji moči, da svetu povem za te zločine. Ko sem prišla iz zapora, sem bila še močnejša, še odločnejša, vedela sem, da moram spregovoriti o teh zločinih, še posebej, ker je bilo veliko mojih tovarišev še vedno zaprtih in so še naprej trpeli zločine maroškega okupacijskega režima.

V življenju ste doživeli ogromno političnega nasilja. Kako lahko človek, ki je preživel vse to, še vedno najde voljo, da vztraja? Kaj vas žene naprej? 

Vztrajam, ker ne želim, da bi se ta krivica nadaljevala. Vztrajam, ker želim, da bi ljudje živeli v miru. Želim, da bi moji otroci živeli v miru. Želim, da bi v miru živeli tudi vsi drugi. Nadaljujem, ker želim, da se nepravičnost konča. To zatiranje mojega naroda je krivično. Nadaljujem, ker je moj cilj pravičen in pravilen, vsi postulati mednarodnega prava so na naši strani. Borim se za to, da se dostojanstvo in svoboda mojega naroda spoštujeta in ohranjata, tako kot to predvidevajo osnovna določila ustanovne listine Organizacije združenih narodov.

Evropska unija, kot ste poudarjali ves čas, se ne meni za kršitve človekovih pravic, ki se dogajajo v Zahodni Sahari. Omenili ste, da unija gleda stran zaradi gospodarskega partnerstva z Marokom, ki se je z leti le še poglobilo. Kakšna je vloga Evrope v Zahodni Sahari? 

Evropska unija prispeva k podaljševanju sporov v regiji in neposredno podpira represijo in kršitve človekovih pravic, ki jih izvajajo okupacijske sile. To počne s sklepanjem partnerstev in trgovinskih

sporazumov, v katerih je zajeto tudi ozemlje Zahodne Sahare in ki neposredno vplivajo na dostop ljudi do temeljnih dobrin. Evropska unija je torej partnerica Maroka pri okupaciji Zahodne Sahare. To me še posebej preseneča, saj je ravno Evropsko sodišče za človekove pravice zelo jasno razsodilo, da je katerikoli sporazum z Marokom, ki vključuje Zahodno Saharo, nezakonit, ker sta to dve različni in ločeni ozemlji. Izjema med evropskimi državami je bila Švedska, a tudi ta se zadnja leta vedno pogosteje pridružuje tovrstnim sporazumom. Ravno s tem Maroko postaja vse močnejši in vplivnejši, to pa ga spodbuja, da nadaljuje zasedbo.

Ženske imajo v sahravijskem gibanju izjemno pomembno in dejavno vlogo. Zanima me, zakaj je tako in zakaj je to ključno?

Na srečo imajo v našem kulturnem prostoru ženske zelo cenjeno vlogo, ki se pomembno razlikuje od vloge žensk v drugih arabskih državah. Zaradi tega močnega družbenega položaja so bile lahko sahravijske ženske od nekdaj v prvih vrstah pri aktivizmu in politiki. Razlog verjetno tiči v tem, da smo bili dolgo nomadska družba, da smo vedno živeli zelo odprto. Moški je bil zunaj z živalmi, ženske pa v šotoru in so prevzemale odgovornost za gospodinjstvo, sprejemale goste in se odločale. Torej so imele vlogo glave družine, ki se je kulturno ohranila, in tako so ženske ostale osrednje figure v vseh vidikih našega življenja, tudi v politiki. Moškim je na primer popolnoma prepovedano, da bi sploh razmišljali o fizičnem nasilju nad ženskami, zato vprašanje nasilja na podlagi spola v naši družbi nikoli ni bilo strukturni problem. Danes pa vidimo, da okupacijske sile poskušajo posegati v te temeljne vrednote v naši družbi, saj je v maroški kulturi, sploh na podeželju, nasilje nad ženskami normalizirano. Zavestno izvajajo nasilje nad ženskami in s tem napadajo tudi sahravijske vrednote in običaje.

Zaradi zavzemanja za nenasilne oblike upora vas imenujejo Gandi Zahodne Sahare. Lahko nenasilni odpor v nasilnih časih, v katerih živimo, sploh še deluje? 

Ker sem zagovornica človekovih pravic, iz dna srca verjamem v nenasilni odpor, vojna zame ni nikoli rešitev. Resnično upam, da bomo mirno politično rešili nesoglasja. Vendar pa se zavedam in razumem tudi razočaranje in frustracijo, ki ju ljudje čutijo do mednarodne skupnosti. Kajti njihova potrpežljivost, vztrajnost in nenasilni odpor, njihova prizadevanja za iskanje rešitve v zadnjih 30 letih niso bila opažena, cenjena ali upoštevana. Stiske ljudi, ki so bili v vseh teh letih žrtve krivic, njihova potreba po spoštovanju in zagotovitvi pravic, ki je bila prisotna vsa ta leta, ni bila ne spoštovana ne cenjena. Zato razumem občutek, ki ga imajo nekateri ljudje na zasedenih ozemljih, sploh mladi, ki verjamejo, da je vojna edini način, saj menijo, da bi jih nato morda svet začel poslušati. Videli so, kaj se je zgodilo v Gazi, to tiho podporo večine držav. Čeprav je Mednarodno kazensko sodišče vložilo obtožnico zoper Benjamina Netanjahuja, tega države niso spoštovale. Sprašujejo se torej, kaj je sploh smisel nenasilnega upora, če mednarodnega prava nihče ne jemlje resno. A navkljub vsemu še vedno upam, da bomo za konflikt v Zahodni Sahari skupaj našli mirno rešitev.