V središču / Parlamentarna preiskava ali politična policija?

V sredo dopoldan je civilna družba napovedala nov referendum, in sicer zoper zakon o parlamentarni preiskavi. Na Kersnikovi 4 v Ljubljani, prav na kraju, kjer je pred dolgimi leti deloval odbor za varstvo človekovih pravic, ki je v osamosvojitvenih letih stopil v bran Janezu Janši, so spregovorili trije nekdanji člani tega odbora – Rastko Močnik, Vlado Miheljak in Igor Vidmar. Javnost so pozvali k podpisu za referendum o novem zakonu o parlamentarni preiskavi. Opozarjajo, da gre za vrnitev v totalitarizem. Da je zakon protiustaven, pa opozarjajo številne nevladne organizacije, ki delujejo na področju pravne varnosti, in tudi varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek. Kaj se je zgodilo, da poslušamo celo opozorila pred ponovno uvedbo politične policije?

Nova vladna koalicija, SDS, NSi trojček in Demokrati, ob podpori Resnice je dan prej po skrajšanem postopku spremenila zakon o parlamentarni preiskavi. Poglavitna novost je v zakonu opisana z naslednjimi besedami: »Predlog zakona uvaja sodno varstvo v postopku parlamentarne preiskave. Preiskovancu se omogoča, da vloži možnost tožbe v upravnem sporu zaradi kršitev pravic med izvajanjem preiskave.« To se bere kot: dobrodošle dodatne pravice in varovalke za preiskovance v tem političnem procesu, nemalokrat namenjenem obračunavanju s političnimi in drugimi nasprotniki. A zakon prinaša prav nasprotno – preiskovancem (pa tudi pričam, varuhu človekovih pravic in drugim) jemlje še tisto nekaj malega učinkovitih pravnih sredstev, ki so jih v podobi ustavnega sodišča doslej imeli. In hkrati daje (koalicijskim) poslancem možnost, da preiskujejo karkoli in kogarkoli, opozicijo, nevladno organizacijo, medij, zasebno podjetje, mene, tebe …

Razmere bi zares lahko primerjali z ameriškimi parlamentarnimi preiskavami Josepha McCarthyja v času protikomunistične histerije v 50. letih prejšnjega stoletja, ki so bile sporne že tedaj in se še danes omenjajo kot svarilo pred neutemeljenimi obtožbami ter političnimi pregoni. Priče in preiskovanci tedaj niso imeli nobenih pravic, samo upali so, da bo po zaslišanju pred komisijo od njihovega ( javnega in tudi zasebnega) življenja še kaj ostalo. Kako je to danes, veliko let kasneje, v državi članici EU sploh mogoče?

Formalno se res uvaja (novo) sodno varstvo. Po novem preiskovanec lahko »vloži tožbo v upravnem sporu«. A vloži jo lahko šele »po vročitvi končnega poročila parlamentarne preiskovalne komisije«. To v praksi pomeni, da preiskovanec nima več nikakršnega pravnega varstva. In sicer zato, ker ga nima tedaj, ko bi ga potreboval – torej ob začetku in med preiskavo. In pogosto tudi ne po koncu preiskave, saj številne preiskovalne komisije svoje delo zaključijo brez poročila, ki je po novem prvi pogoj za vložitev tožbe na upravnem sodišču. V mandatu 2018–2022, ko sta vlado vodila Marjan Šarec in Janez Janša, je bilo uvedenih sedem parlamentarnih preiskav, preiskovalne komisije pa so na svojih sejah sprejele zgolj dve končni poročili, pri čemer nobenega od teh ni potrdil državni zbor. Pa tudi v primeru, da končno poročilo je sprejeto in bi preiskovancu s tožbo dejansko uspelo dokazati, da so se mu več let med preiskavo kršile pravice, je bila v tem času že storjena nepopravljiva škoda.

Ukinitev sodnega nadzora

Hkrati se ukinja dosedanje sodno varstvo. Doslej je zakon ob ustanovitvi preiskovalne komisije namreč predvideval možnost, da o skladnosti predmeta, preiskovancev in namena preiskave z ustavo odloči ustavno sodišče. In kar je najpomembneje – da to sodišče odloči, ali gre za preiskavo »o zadevah javnega pomena«, saj o drugih rečeh poslanci po ustavi ne smejo preiskovati. V roku meseca dni od ustanovitve komisije so takšno pobudo na ustavno sodišče lahko vložili preiskovanec, priča in pa tretjina poslancev. In tudi varuh človekovih pravic, računsko sodišče, Banka Slovenije, sodni svet in državnotožilski svet ter lokalna skupnost, če je šlo za poseg komisije v njihovo avtonomijo. Po novem bosta to lahko storila le še sodni svet in generalni državni tožilec in le, če bosta mnenja, da parlamentarna komisija pomeni poseg v samostojnost in neodvisnost sodstva oziroma tožilstva.

Doslej je zakon predvideval možnost, da ustavno sodišče odloči, ali gre za preiskavo »o zadevah javnega pomena«, saj o drugih rečeh poslanci po ustavi ne smejo preiskovati. Te varovalke zdaj ni več.

V praksi to pomeni, da bodo parlamentarne preiskovalne komisije po novem lahko nemoteno preiskovale karkoli in kogarkoli v politiki in zunaj nje. Novo pravno sredstvo bo namreč v nasprotju s starim prepozno in zato neučinkovito, včasih (kadar komisija ne izdela poročila) celo neobstoječe. Bistvo preiskovalnih komisij je pogosto vsaj toliko v preiskovanju samem – mesecih in letih zasliševanja prič in preiskovancev, tiskovnih konferenc in vmesnih poročil –, kot je potem v morebitnem končnem poročilu.

Ostra kritika varuhinje človekovih pravic

Varuhinja pravi, da to nikakor ni snov, ki bi se lahko urejala po skrajšanem postopku. Pričakuje tudi, da bo »delež po hitrem ali nujnem zakonodajnem postopku sprejetih zakonov, kot tudi t. i. omnibus zakonov, manjši kot v preteklem mandatu. Gre za slabo zakonodajno prakso, ki zahteva nato številne popravke in spremembe, ker premalo temelji na poglobljenem razmisleku in strokovnih analizah. Tak pristop slabi delovanje pravne države, hkrati pa tudi zmanjšuje demokratičnost zakonodajnega procesa, saj zmanjšuje možnosti za sodelovanje stroke in javnosti v postopku priprave predpisov.« Tako kot pisci zakona trdijo, da uvajajo sodno varstvo, čeprav ga dejansko ukinjajo, se tudi lažno sklicujejo na odločbe ustavnega sodišča, ki naj bi zahtevale novosti, ki jih uvajajo. Na to manipulacijo varuhinja odgovarja z besedami, da ustavnosodne presoje ne gre razumeti v smislu, »da imata lahko le sodstvo in tožilstvo dostop do ustavnosodnega pravnega sredstva zoper akt o odreditvi parlamentarne preiskave. Ustavno sodišče se je doslej neposredno opredelilo le do neodvisnosti sodnikov in državnih tožilcev, ker je bilo le to predmet konkretnih zahtev sodnega sveta in generalnega državnega tožilca.« Zato s sklicevanjem na dosedanjo prakso ustavnega sodišča po njenem mnenju nikakor ni mogoče utemeljiti »zožitve ustavnosodne kontrole – tako glede kroga možnih vlagateljev kot glede dopustnih razlogov za izpodbijanje akta o odreditvi parlamentarne preiskave«.

Simona Drenik Bavdek na koncu povzema, da ukinitev dosedanjega ustavnosodnega nadzora pomeni, da po novem ne bo več mogoče preveriti, ali gre za preiskavo o zadevah javnega pomena, ki jo kot edino možno zapoveduje ustava. Novost vidi kot »znižanje dosedanjega standarda pravnega varstva, hkrati pa je po novem predvideno sodno varstvo neučinkovito in nejasno«. Poleg tega pa ima to sodno varstvo na voljo sedaj samo preiskovanec, ne pa vse druge osebe, ki so vabljene pred komisijo. »Posledično bi lahko preiskovalna komisija z odločitvijo, da določeni osebi ne prizna položaja preiskovanca, tej osebi omejila dostop do sodnega varstva pred upravnim sodiščem«, še opozarja varuhinja človekovih pravic.

Na vse to opozarja tudi Pravna mreža za varstvo demokracije. Pa tudi na to, da imata celo edina preostala organa – tožilstvo in sodstvo, kadar se preiskava tiče njiju – nižjo stopnjo varstva kot doslej. Njuna pobuda ustavnemu sodišču za presojo zakonitosti posamezne parlamentarne preiskave namreč po novem začasno ne zaustavi več imenovanja komisije do končne odločitve sodišča. Ampak lahko v tem času komisija že izvaja svoje (protiustavne) naloge.

Po njihovem mnenju bodo po novem znotraj parlamentarne preiskave mogoči posegi v temeljne človekove pravice in svoboščine, ki jih bo zakonodajna veja oblasti lahko »neomejeno in nenadzorovano izvrševala v razmerju do posameznikov brez vnaprejšnje sodne kontrole in predstavljajo hudo grožnjo za politično obračunavanje zakonodajne večine z opozicijo, političnimi nasprotniki, kritiki, akademiki, novinarji, verskimi uslužbenci in zagovorniki človekovih pravic«.

Civilna družba zahteva referendum

V torek zjutraj je zato pravna mreža poslanke in poslance pozvala, da pri noveliranju zakona ne krčijo obsega obstoječih ustavnih jamstev ter »ostanejo zvesti duhu instituta parlamentarne preiskave, kot ga je v svoji doktrini razvilo ustavno sodišče. Skladno z načelom pravne in demokratične države, delitve oblasti in spoštovanjem človekovih pravic in svoboščin naj državni zbor parlamentarno preiskavo ohranja in utrjuje kot institut nadzora nad potencialnimi zlorabami nosilcev politične, finančne in družbene moči in naj je ne spreminja v svoje nasprotje.« Državni zbor je zakon potrdil nekaj ur kasneje z glasovi SDS, NSi, SLS, Fokusa, Demokratov in Resnice.

Naslednje jutro se je na omenjeni tiskovni konferenci Vlado Miheljak spomnil časov pred 38 leti, ko so aretirali Janeza Janšo: »Tedaj je završalo v krogih, ki sem jim skupaj z ostalimi današnjimi sopodpisniki pripadal, in na hitro se je sestala ad hoc združba v prostorih Mladine. Ni bila pretirana gneča. Vsi smo se stlačili v kakšnih 20 m2 veliko osrednjo sobo uredništva. Bila je prisotna takratna civilna družba v najboljšem pomenu besede. In če bi mi kdo takrat rekel, da bo taista civilna družba, ki je onega nesrečnika vlekla iz zapora, nekoč spet državni sovražnik, ki ga je treba zatreti ali vsaj omejiti, da bo Mladina v očeh takratnih žrtev dobila enak status, kot ga je imela v razmerju do JLA v času procesa, da bodo sindikati nadloga, da bo odprta fronta proti medijem, kulturnim institucijam, univerzi, da bo človek, ki je izplaval iz procesa na valovih civilne družbe, danes videl v njej sovražnika, bi bil prepričan, da je izgubil realitetno kontrolo. In lahko potrdimo. Res jo je izgubil.«

VmCPSpTKHOA