Naslovna tema / Pasti koalicijske pogodbe

Kaj je storil Trump, ko je prevzel oblast? Pod pretvezo racionalizacije in boja proti birokraciji je začel razgrajevati državo: napadel je neodvisne institucije, nadzorne mehanizme in agencije, jih ukinil ali jim odvzel pristojnosti, začelo se je množično odpuščanje v teh organizacijah, posegel je v sistem financiranja univerz in jim oklestil proračune ter jih s tem utišal, pritisnil je na pravosodni oziroma tožilski aparat ter načel socialne in upravne sisteme, od katerih so odvisni milijoni Američanov.

Ameriški zgodovinar Timothy Snyder je o tem procesu zapisal: »Trump daje vtis močnega voditelja, a je ta moč zgolj zaigrana. Je tudi relativna, ker temelji na slabitvi drugih institucij, uradnikov, agencij, univerz, zaveznikov in pravnih omejitev oblasti. S tem si Trump ustvarja videz nadvlade, toda hkrati razgrajuje prav tiste mehanizme, ki državi dajejo moč.« Podobno bi lahko zapisali o vseh drugih avtoritarcih, po katerih se zgleduje četrta vlada Janeza Janše. Tudi Viktor Orbán je ravnal enako, dajal je vtis odločnega in močnega voditelja, ki je ustrojil javni in državni aparat, a je s svojimi potezami razgradil Madžarsko ter njene javne sisteme in podsisteme, država pa je zato postala ne samo finančno obubožana, ampak tudi intelektualno in socialno šibkejša. Moč tovrstnih voditeljev ni v tem, da krepijo sisteme, ampak nasprotno, temelji na slabitvi institucij, stroke ali socialnih partnerjev.

In prav opisano je mogoče zaznati tudi v konec preteklega tedna razkriti koalicijski pogodbi. Večina ukrepov se vrti okoli rezanja in razgradnje obstoječih in razmeroma avtonomnih in tudi močnih sistemov, pri čemer se vse to izvaja v imenu domnevne racionalizacije, debirokratizacije,

integracije, vstopanja politike v različne družbene podsisteme, kar naj bi vse naredilo Slovenijo vitalnejšo in močnejšo. Tako so tudi predstavljeni posamezni ukrepi: kot »krepitev«, »modernizacija«, »izboljšanje«. Komisija za preprečevanje korupcije se ne ukinja, ampak se »integrira« v močnejši organ. Sodstvo se ne osvaja politično, ampak »krepi z merili uspešnosti«. Javno zdravstvo se ne privatizira, ampak se »odpira pluralizmu«, šola ne postaja ideološko obarvana – postaja »nevtralna«, RTV se ne podreja politiki, ampak postaja »profesionalna«.

Demografski sklad

»Ustanovitev Demografskega sklada, na katerega se prenese celotno državno premoženje, njegovi dobički pa se namenijo dolgoročni stabilnosti in financiranju pravic iz pokojninskega sistema.«

Kaj pomeni ta določba? Da bo koalicija ustanovila popolnoma novo institucijo, ker želi čim prej dobiti nadzor nad državnimi podjetji, kot so Telekom, Dars, Luka Koper, in ne šele v začetku leta 2028, ko trem sedanjim nadzornikom SDH, ki jih imenuje vlada, poteče mandat.

Podoben predlog je tretja vlada Janeza Janše s tem namenom želela sprejeti že oktobra 2020 in že tedaj so mnogi opozorili na zavajajočo utemeljitev: Po projekcijah iz leta 2021 bi namreč takšen sklad lahko v pokojninsko blagajno prinesel le 56 milijonov evrov na leto, kar je kapljica v morje v primerjavi z zneski, ki jih na leto iz proračuna država prenese v pokojninsko blagajno – v tem trenutku se iz proračuna, kjer se seveda sredstva zbirajo iz različnih virov, v pokojninsko blagajno vsako leto prenese že do 1,6 milijarde evrov.

Večina ukrepov se vrti okoli rezanja in razgradnje, okoli vitke države in napadov na različne družbene podsisteme – kar vse naj bi naredilo Slovenijo močnejšo. A dejansko jo šibi.

Razlogi za ustanovitev demografskega sklada tičijo drugje, velike besede pa želijo zakriti dejanske razloge za ta veliki organizacijski paket, imenovan »ustanovitev Demografskega sklada«. Dejansko bo to pomenilo prenos premoženja Slovenskega državnega holdinga (SDH), prenos Modre zavarovalnice (delež državnega 2. pokojninskega stebra) in prenos Kapitalske družbe (KAD) z naložbenimi premoženji v skupni vrednosti okoli (več) 14 milijard evrov pod enotno streho. Ker bi s tem nastala nova organizacijska enota, bi namreč nova koalicija tako na enostaven način dobila nadzor in možnost kadrovanja v velikem številu družb in podjetij. Vlada namreč po trenutnem sistemu ne more enostransko razrešiti uprave SDH in začeti kadrovati na primer v Telekomu in drugih družbah, ki so v večinski državni lasti. Lahko sicer predlaga zamenjavo nadzornikov SDH, kar mora potrditi državni zbor, a tudi novi nadzorniki ne morejo razrešiti uprave SDH brez zakonskih razlogov.

Upravo SDH namreč varuje dosedanja sodna praksa. Vlada Roberta Goloba je junija 2022 prav tako menila, da lahko nova večina v državnem zboru razreši nadzornike. Zato so državnemu zboru predlagali odpoklic dveh članov nadzornega sveta SDH, Boža Emeršiča in Leona Cizlja, z argumentom, da ne izpolnjujeta pogojev za člana nadzornega sveta, saj jima primanjkuje deset let vodstvenih izkušenj. A Cizelj, ki je menil, da je priča »brutalnemu političnemu kadrovanju nove vlade«, se je na odločitev državnega zbora pritožil. Postopek pred različnimi sodišči je trajal več kot dve leti. Zadeva je na koncu prišla pred upravno sodišče, ki je odločilo v njegov prid.

Moč bodoče vlade naj bi izhajala iz slabitve institucij, stroke ali socialnih partnerjev.

Pravna podlaga pri ugotavljanju pravilnosti menjav nadzornikov SDH po novem tako obstaja. Kar pa pomeni, da bi nova vlada lahko nadzor nad SDH dobila šele v začetku leta 2028, ko bo mandat potekel trem od petih nadzornikov. Z ustanovitvijo nove institucije, ki so ji nadeli ozaljšano ime »Demografski sklad«, čeprav nima nobene zveze z demografijo, pa bi se to zgodilo takoj, saj bi z zakonom vsi obstoječi mandati uprave in nadzornega sveta SDH prenehali. Z ustanovitvijo demografskega sklada bi torej nova vlada dobila nadzor nad Darsom, Luko Koper, Slovenskimi železnicami, HSE, Elesom, SID Banko, Loterijo Slovenije, Zavarovalnico Triglav, Telekomom Slovenije in vsemi drugimi družbami, v katerih ima država prevladujoč položaj. Po neuradnih informacijah je zakon o demografskem skladu že pripravljen.

Profesionalizacija medijev

»Noveliranje Zakona o RTV z namenom oblikovanja sodobnega, profesionalnega in nepristranskega javnega zavoda … Prenova zakona o medijih z namenom zagotavljanja svobode izražanja državljanov. Revizija transparentnosti lastništva medijev in učinkovito sankcioniranje kršiteljev.«

Kaj se skriva za temi visokoletečimi besedami? RTV Slovenija bodo preoblikovali tako, da bodo lahko ukinili sedanje varovalke, neodvisne medije pa disciplinirali z regulacijo, nadzorom lastništva in visokimi sankcijami.

RTV Slovenija in Slovenska tiskovna agencija (STA) sta z zakonodajo zaščiteni pred neposrednim vpletanjem politike, svet RTV, ki imenuje tudi upravo RTV Slovenija, pa ima 17 članov, od katerih jih šest imenujejo zaposleni, 11 pa različne neodvisne institucije, od Olimpijskega komiteja do informacijskega pooblaščenca. Podobno je zavarovana tudi tiskovna agencija STA, s tem da štirim članom nadzornega sveta STA mandati potečejo šele leta 2028. A vsem tem nadzornikom ali svetnikom bi mandati prenehali avtomatsko oziroma s prehodnimi določbami novega zakona, če bi nova koalicija oblikovala »nov, sodoben zavod«, v katerega naj bi združila javne medije.

Medijsko zakonodajo bodo preoblikovali tako, da bodo lahko ukinili sedanje varovalke, neodvisne medije pa disciplinirali z regulacijo, nadzorom lastništva in visokimi sankcijami.

Ne gre za novost na področju avtokratske politike. Tako je naredil tudi madžarski premier Viktor Orbán po zmagi leta 2010. Namesto da bi se zapletel v dolge pravne bitke s posameznimi institucijami, je njegova vlada sprejela medijski zakon, s katerim so javne medije – televizijo, radio in tiskovno agencijo MTI – z namenom večje »ekonomske učinkovitosti« enostavno združili v enotni sklad MTVA. Tiskovna agencija MTI je ob tem dobila celo ekskluzivno pravico priprave poročil za vse javne medije. Tako je vlada z enim zamahom dobila neposreden nadzor nad javnimi mediji. A tu se ni končalo. Po podobnem vzorcu so leta 2018 vse ostale medije, skupaj skoraj 500, »kupili« in združili pod državno fundacijo KESMA, vse preostale pa so začeli disciplinirati z visokimi kaznimi. Ustanovili so medijski svet, ki z drakonskimi vsotami kaznuje neodvisne medije zaradi tako imenovanega neuravnoteženega programa ali če ti recimo »žalijo javno moralo«. Ena od prvih kazni je doletela neodvisno radijsko postajo, ker je predvajala pesem It’s on ameriškega raperja Ice-T-ja, saj naj bi ta pesem škodovala mladim. V SDS so s podobnim manevrom leta 2021 želeli podrediti STA. Tedaj so agencijo želeli priključiti – kako nepresenetljivo – bodočemu Demografskemu skladu.

Pregon korupcije

»Ustanovitev specializirane tožilske enote SKOK s pripadajočo specializirano policijsko podporo za pregon najzahtevnejših oblik korupcije in gospodarskega kriminala, integriranje obstoječe Komisije za preprečevanje korupcije ter vzpostavitev enotnega modela pregona korupcije in organiziranega kriminala. Ustanovitev specializiranih oddelkov sodišč na vseh stopnjah za sojenje v zadevah, kjer obtožnice vloži SKOK.«

Bo Slovenija res s tem dobila boljši pregon kriminala in korupcije? Nova koalicija bo poskušala oblikovati represivni organ, SKOK, ki bo po novem podrejen izvršilni veji oblasti, torej njim.

Da bi razumeli, kaj se skriva za tem skrbno zapisanim stavkom, moramo pogledati v preteklost. Po letu 2009 je Slovenija padla v globoko finančno in nato moralno krizo. Drugemu valu privatizacije, nastanku domačih oligarhov in menedžerskim prevzemom, sta sledila finančna kriza in ponižanje države, nekoč čislane kot zgodbe o uspehu v mednarodni skupnosti. Ta slaba vest je botrovala tudi reformi boja proti korupciji. Že leta prej so nas druge države, združene pod imenom Skupina držav proti korupciji pri Svetu Evrope (GRECO), opozarjale, da smo pri pregonu najtežjih oblik kriminala neučinkoviti, da se v sodni praksi zahteva zelo visoka stopnja dokazov, zaradi česar je osumljence pri nas tako rekoč nemogoče obsoditi. V Sloveniji naj bi obstajala celo »nepripravljenost sklepati iz dejstev in okoliščin«, so opozarjali, predvsem pa naj najpomembnejši organi pregona v Sloveniji ne bi bili neodvisni.

Tako je z letom 2010 prišlo do premika. V času Pahorjeve vlade smo dobili neodvisni Nacionalni preiskovalni urad (NPU) in Specializirano državno tožilstvo (SDT), dvojček institucij, namenjen pregonu hujših oblik organiziranega kriminala. A to še ni vse: pod omenjeno vlado smo leta 2009 dobili nova določila zakona o policiji, na podlagi katerih je bilo mogoče generalnega direktorja policije izbrati le s pomočjo posebne komisije, ki ga je lahko v izjemnih primerih tudi razrešila. Komisijo so sestavljali predsednik uradniškega sveta, predstavnik državnotožilskega sveta in neodvisni strokovnjak, ki ga je imenoval predsednik države. Del tega sistema neodvisnosti in avtonomije policije pa je bil tudi NPU. Generalni direktor policije je lahko tudi direktorja NPU razrešil le v soglasju z omenjeno posebno strokovno komisijo, SDT pa je nastalo kot organizacijska in finančna okrepitev tožilske organizacije. Po vzoru NPU je kasneje nastala tudi hrvaška policijska enota za podporo Uskok. Zadeva je bila dobra in je tudi delovala: število finančnih preiskav se je v letih po ustanovitvi NPU in SDT povečalo za 500 odstotkov.

Nato pa je prišla druga vlada Janeza Janše. Leta 2012 je ta vlada generalnega direktorja policije izenačila z drugimi direktorji, kar pomeni, da ta ni več zaščiten in ga lahko vsakokratni novi minister razreši v letu dni brez posebnih razlogov. Degradirali so tudi NPU. Tedanji notranji minister SDS Vinko Gorenak je za začetek zaukazal spremembo zakona o organiziranosti in delu policije, s katero je tudi funkcijo direktorja NPU izenačil z ostalimi javnimi uslužbenci. A ni ostalo le pri tem: v tretji vladi Janeza Janše sta napad na NPU in njena politizacija postala že povsem frontalna. Tedanja direktorica NPU Petra Grah Lazar, ki je imela zelo piškave izkušnje, je recimo na razgovor za službo morala sprva kar k Janši osebno. NPU je Janševa tretja vlada s političnim kadrovanjem in notranjo reorganizacijo popolnoma ošibila in marginalizirala. Tudi zadnja vlada Roberta Goloba na tem področju zakonodaje ni naredila nič in ni vrnila moči ne policiji ne NPU.

Bo na podlagi te predzgodovine nova vlada Janeza Janše torej res ustanovila neodvisni organ, ki bo politično neodvisen in strokovno podrejen le tožilstvu? Ali je to napoved česa bolj zloveščega? Prva Janševa vlada je tožilstvo že poskušala podrediti ministrstvu za notranje zadeve, ustavno sodišče pa je tudi že razsodilo, da je tožilstvo dejansko del izvršilne veje oblasti. Verjetnost, da bomo pod pretvezo ustanovitve nove organizacije Skok v Sloveniji po vzoru ZDA celotno tožilstvo povsem podredili vladi, je precejšnja. In naj še enkrat ponovimo: hrvaški Uskok je dejansko kopija slovenske organizacije policije in tožilstva iz leta 2010, slovenskega neodvisnega NPU, ki ga je v tej obliki razpustila prav Janševa vlada.

Novo zdravstveno zavarovanje

»Preko načela, da mora denar iz javne zdravstvene blagajne slediti pacientu, bomo zagotavljali dostopno, kakovostno in učinkovito zdravstveno varstvo za vse državljane … Prenova sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja z jasno opredelitvijo pravic zavarovancev, večjo preglednostjo financiranja, učinkovitejšim upravljanjem sredstev ter modernizacijo organizacije in delovanja ZZZS, ob preučitvi možnosti večje izbire zavarovancev in ohranitvi univerzalne dostopnosti zdravstvenih pravic.«

Nova koalicija ne skriva, da želi več javnega denarja ponovno preusmeriti v zasebni del zdravstva. Ker to tudi avtomatično pomeni, da bo denarja za javno zdravstvo avtomatično manj, pa želijo pravice ločiti na tiste, ki bi jih bili deležni vsi, in tiste, za katere bo treba po novem doplačati. To pomeni, da naj bi se po novem pacienti delili ne zgolj po starosti, spolu, boleznih, ampak najprej po tem, kakšno zdravstveno zavarovanje imajo.

Ker imamo v Sloveniji omejeno število zdravstvenega kadra, vsako dodatno angažiranje zasebnikov nikoli ne prinese večjega števila storitev in krajšanja čakalnih dob, ampak predvsem selitev zdravstvenega kadra k podjetjem, privatizacijo in posledično draženje zdravstvenih storitev. Dosedanja vlada je zato z zdravstveno reformo poskušala čim natančneje določiti, s katerimi kadri lahko z javnim denarjem delujejo koncesionarji in koliko ter kakšne storitve lahko opravljajo. Nova vlada pa želi to področje spet sprostiti – celo z vključitvijo čistih zasebnikov, torej zdravnikov, ki tudi koncesije nimajo. Ta »eksperiment« smo že večkrat videli. Posledica je krepitev zasebništva, selitev zdravnikov k zasebnikom, ki nenadoma razpolagajo z več denarja, nato pa vedno sledi kriza bolnišnic, v katerih pride do pomanjkanja zdravnikov za najbolj kritične posege.

Koalicija ustanavlja demografski sklad, ker želi čim prej dobiti nadzor nad državnimi podjetji, kot so Telekom, Dars, Luka Koper in drugi.

In kaj potem? Rešitev, ki jo danes že slišimo predvsem iz zdravniških organizacij, je ločitev pravic. V Sloveniji ta debata nastopa pod frazo »določitve košarice pravic« in »ločitvi pravic na košarico A in košarico B«. A če to prevedemo v dejanske spremembe, gre pri tem za zmanjšanje pravic pacientom iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja in prenos dela storitev k zasebnikom, za katere bi oblikovali dodatno zavarovanje. Paradoksalno je argument za to tudi dober slovenski zdravstveni sistem, ki ima na podlagi mednarodnih primerjav zelo visoke pravice za paciente. Katere pravice bi lahko v tem primeru torej izgubili oziroma katere pravice bi si po novem lahko plačali le premožnejši? Odgovor na to vprašanje je lahko precej enostaven. Dejansko je mogoče v takšno dodatno zavarovanje prenesti vse tiste pravice, za katere so danes čakalne dobe dolge.

V zadnjih 10, 15 letih so se v debati o košarici B pojavljale te pravice: nenujni reševalni prevozi, sanitetni prevozi, zdravila z vmesne liste, zdravila nad najvišjo priznano vrednostjo, zobna protetika, zunajbolnišnično zobozdravstvo, osnovno zobozdravstvo, zdraviliško zdravljenje, zlasti če ni nadaljevanje bolnišničnega, medicinsko-tehnični pripomočki, farmacevtski proizvodi zunaj urgentnega/bolnišničnega zdravljenja, medicinski pripomočki zunaj urgentnega/bolnišničnega zdravljenja, specialistični pregledi brez napotitve iz bolnišničnega varstva, vsa diagnostika zunaj urgentnega in bolnišničnega zdravljenja, rehabilitacije, ki niso posledica bolezni, babiška nega, nadstandardna hospitalna obravnava, nadstandardni material, spremstvo pri porodu, dražje metode zdravljenja, kot je bila robotska kirurgija. Za vse našteto bi bilo treba spet skleniti dodatno zdravstveno zavarovanje.

Dejansko nova koalicija napoveduje, da bomo imeli večnivojsko zdravstveno zavarovanje. Danes imamo vsi pacienti dostop do vseh storitev, dostop v prihodnosti pa naj bi bil odvisen od izbranega zavarovanja.

Leta 2014 je skupina ekonomistov, ki jih je vodil dr. Maks Tajnikar, na pobudo gospodarskih družb in zdravniških organizacij izdelala študijo z naslovom Prenova gospodarskih vidikov slovenskega

zdravstva. V skladu z njihovim predlogom bi z osnovnim zdravstvenim zavarovanjem financirali okoli 80 odstotkov vseh današnjih storitev, 20 odstotkov pa prek dodatnega zavarovanja. V tem sklopu pa bi bila celotna osnovna zdravstvena oskrba, torej primarno zdravstvo brez urgence (družinski zdravniki), osnovne diagnostične storitve, del ambulantne dejavnosti, zdravila in medicinski pripomočki, zdraviliška dejavnost in zdravljenje v tujini ter v določenem delu tudi bolnišnična in specialistično dejavnost.

Strašne nevladne organizacije

»Uvaja se financiranje nevladnih organizacij preko odstotka dohodnine, ki jo nevladnim organizacijam lahko prostovoljno namenijo davkoplačevalci.«

Kaj se skriva za tem stavkom, ki ustvarja vtis, da bodo ljudje sami odločali, kateri organizaciji želijo nameniti denar? Zapisano pomeni, da nameravajo v novi koaliciji ukiniti sklad za nevladne organizacije in prek njega utišati do vlade kritične nevladne organizacije, ki so večinoma zagovornice človekovih pravic. Te so namreč tiste, ki so moteče.

Sklad za nevladne organizacije, ki ga imamo od leta 2018, je proračunski sklad, v katerega se steka denar od dohodnine tistih, ki namena jasno ne določijo, nato pa ga strokovne komisije, sestavljene iz uradnikov ministrstva za javno upravo, na podlagi zakona o nevladnih organizacijah razdelijo prek razpisov. Omenjeni sklad je že tretja vlada Janeza Janše želela ukiniti zaradi nevladnih organizacij, kot so Mirovni inštitut, Amnesty International, inštitut Danes je nov dan ali Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – vsem je skupno, da opozarjajo na kršenje človekovih pravic. Kritični so do vsake vlade, a le desne vlade jih hočejo vedno znova ukiniti. Leta 2020 je tretja Janševa vlada sklad poskušala ukiniti kar trikrat. Prvič z zakonom o izvrševanju proračunov, drugič s protikoronskim zakonom PKP6 in nato z zakonom PKP7.

Dejansko pa so te nevladne organizacije razmeroma nepomembne v skupnem seštevku razdeljenih sredstev. V zadnjih sedmih letih je Slovenija prek tega sklada razdelila 68,9 milijona evrov ali v povprečju 9,9 milijona evrov na leto. Največ denarja, 14 milijonov evrov, je bilo namenjeno področju kulture, 12 milijonov evrov podpori nevladnim organizacijam – osrednja organizacija tukaj je Center nevladnih organizacij (CNVOS), 10 milijonov evrov področju humanitarnosti in socialnega varstva in tako naprej. Mirovni inštitut je iz tega sklada v zadnjih šestih letih na primer prejel le 316 tisoč evrov, Amnesty International 140 tisoč, Inštitut Danes je nov dan 260 tisoč, PIC pa 207 tisoč. Slovenska filantropija je prejela 1,3 milijona evrov – kar je seveda prav in dobro, številko navajamo zgolj kot primerjavo.

Številne nevladne organizacije so že leta 2020 svarile, da bo škoda v primeru ukinitve sklada ogromna. Generalna sekretarka Rdečega križa Slovenije Cvetka Tomin je tedaj posvarila, da sklad med drugim financira profesionalizacijo in s tem krepitev kakovosti nevladniških storitev ter razvoj novih, ki jih ljudje potrebujejo. »Nevladnim organizacijam pomaga pridobivati tudi evropska sredstva, saj jim krije delež, ki ga morajo pri evropskih projektih zagotavljati iz domačih virov. Preden smo imeli sklad, je bil to za mnoge nevladne organizacije velik problem, zato se je z uvedbo sklada povečalo tudi kandidiranje za sredstva evropske komisije in tudi količina sredstev, ki jih iz tega evropskega vira v Slovenijo dobimo.« V Karitasu pa so tedaj opozorili, da zelo verjetno ljudje svoje dohodnine ne bodo sami usmerjali k določenim potrebnim, a nepopularnim projektom, kot je na primer pomoč odvisnikom od težkih drog.

A namen, ki se skriva za temi potezami, je jasen: s tem, ko bodo javno sankcionirane točno določene nevladne organizacije, želi koalicija predvsem doseči, da bi tudi vse ostale postale preventivno previdnejše in manj družbeno aktivne. Gre torej za utišanje in oslabitev civilne družbe – denar, ki ga dobijo te organizacije, je namreč z vidika države drobiž.

Neideološka šola

»Umik ideoloških vsebin iz vrtcev in šol … Kurikularna skupina bo sestavljena iz področnih strokovnjakov ter kritičnih opazovalcev drugih strok … Učni načrti ne smejo po disciplini presegati pet strani.«

Kaj pomeni ta citat? Vse drugo, kot piše. Dejansko želi nova koalicija povečati politični vpliv na šolo, vanjo vrniti tako imenovane tradicionalne vrednote, iz nje izriniti kritične strokovnjake, iz šolstva tudi ustvariti tržno dejavnost.

V novi koaliciji želijo povečati politični vpliv na šolo, vanjo vrniti tako imenovane tradicionalne vrednote, iz nje pa tako ali drugače izriniti kritične strokovnjake.

Stavek o umiku ideoloških vsebin iz šol, s katerim se začne peto poglavje koalicijske pogodbe – kar pomeni, da je področje »izobraževanja, znanosti in mladine« za novo koalicijo pomembno – sicer zveni smiselno. Šole morajo biti v moderni družbi brez ideološke navlake, politične stranke in konfesionalna dejavnost pa vanje ne smejo imeti vstopa. Šole bi morale biti avtonomne ustanove. A šol brez ideologije ni. Že koalicijska pogodba sama ima ideološko vsebino, saj uokvirja družbo po svojem prepričanju. Če želi nova vlada res uveljaviti politiko nevtralne šole, to pomeni, da šola danes ni nevtralna. Kar res ni, šole sicer niso več najmočnejši ideološki aparat države, a vendar imajo pri odraščanju in socializaciji otrok pomembno vlogo. V šolah se otroci učijo o pomenu ustavne demokracije in o človekovih pravicah, učijo se o pomenu kritičnega mišljenja, o modernosti, vključevanju različnosti, o avtonomiji duha.

Desni politiki šole – to ne velja samo za Slovenijo, pač pa tudi za EU in predvsem za ZDA – napadajo zaradi širjenja »teorije spola«, zaradi prebujenske kulture in podobno. Očitajo jim širjenje kulturne vojne, četudi jo širijo prav oni. Šola bi morala biti odprt prostor različnosti, desnica in Janševa četrta vlada pa ga želita zapreti. Kar je pričakovano, progresivne šole so za desnico nevarnejše od tistih, kjer učenci soglasno ponavljajo gesla tipa »Bog, družina, domovina«.

Kako ideja o »ideološko nevtralnih šolah« deluje v praksi, smo lahko videli na Madžarskem, kjer je vlada Viktorja Orbána najprej prevzela univerze, nato spisala nov šolski kurikul, kjer so bile poudarjene krščansko-nacionalne vrednote, v šolah pa so prepovedali tudi vsebine, povezane s temami LGBTQ+, prepovedane so bile tudi knjige, filmi, ki vključujejo vprašanja spolne identitete. Enake napovedi slišimo v Sloveniji. Letos 21. aprila je sicer Sodišče EU presodilo, da je Madžarska s prepovedjo kršila Pogodbo o EU.

Vsi ostali koalicijski stavki pritrjujejo tezi o tem, da se za gesli o ideološki nevtralnosti skriva želja po vzpostavitvi »ideologije zdravega razuma«. Kaj v resnici pomeni, kot je zapisano v koalicijski pogodbi, oblikovanje kurikularnih skupin, sestavljenih s pomočjo strokovnjakov in kritičnih opazovalcev drugih strok? To pomeni, da bodo kurikul oblikovali ljudje, ki o šolstvu ne vedo ničesar, imeli pa bodo politične cilje in podporo. Kaj pomeni, da se bo sestava svetov zavodov šol vrnila na formulo 3-3-3? To pomeni, da se bo zmanjšal vpliv zaposlenih na delovanje šolskega zavoda, večji vpliv naj pa bo imela politika. Kaj pomeni združevanje strokovnih zavodov s področja izobraževalnih strok? Dr. Damijan Štefanc, profesor na ljubljanski filozofski fakulteti, je bil glede tega v zapisu na Facebooku zelo oster. Trdi, da gre pri ukrepu, ki je na prvi pogled videti kot racionalizacija, za »nevtraliziranje kritične stroke«. Kaj pomeni vzpostavitev pravilnega financiranja zasebnih šol in vrtcev? To pomeni, da bodo zasebne vzgojne institucije dobile več proračunskega denarja, kar pomeni manj denarja za javno šolstvo. In kaj na koncu pomeni decentralizacija slovenskega univerzitetnega prostora? Še več manjših fakultet ali celo univerz, kar bo nujno vplivalo na padec kakovosti.

Vsebina koalicijske pogodbe razkriva tudi, da njeni sestavljavci o šolstvu ne vedo veliko. Poznajo gesla in parole, poznajo način, kako vladati, a nova vlada sama od sebe pač ne bo, kot obljublja, »vrnila učiteljeve avtoritete«. V demokratičnih družbah si lahko avtoriteto povrnejo le učitelji sami.

Rdeča zvezda

»Ureditev prekrška poveličevanja totalitarnih simbolov na enoten način za vse totalitarne sisteme z namenom celovitega varovanja ustavnih vrednot.«

Pred koliko leti je postala Slovenija demokratična država? Pred več kot 36 leti. O čem torej govori koalicijska pogodba? Za idejo o prepovedi simbolov vseh »treh totalitarnih sistemov« se skriva želja, da se zgodovina napiše na novo. Ne gre za zaščito slovenske demokratične ureditve, temveč za revizijo zgodovine. V ozadju je prepričanje, da se Slovenija kot samostojna država ni začela oblikovati med drugo svetovno vojno ali pa pred njo, temveč tistega slavnega leta, ko je Demos osamosvajal Slovenijo.

V času vlade Roberta Goloba, decembra 2024, je parlament ob nasprotovanju tedanje opozicije prepovedal poveličevanje nacizma in fašizma. Prepovedani so bili uporaba nacističnih in fašističnih znamenj, salutiranje Hitlerju, paradiranje z nacističnimi zastavami, znaki, parolami, kadar se to dogaja na javnem kraju in koga vznemirja, razburja ali ogroža. Prepoved velja tudi za simbole, povezane s kolaborantskimi organizacijami iz časa druge svetovne vojne. Pri čemer so te v zakonu natančno navedene: vaške straže, Legija smrti, Slovensko domobranstvo, Gorenjska samozaščita, Slovenski narodni varnostni zbor, četniki, Vermani, Raztrganci, Črna roka, Madžarska stranka suličastega križa, Koroška ljudska zveza, Štajerska domovinska zveza, Srbski prostovoljni korpus, ustaši. Razlog za prepoved je jasen, novela zakona naj bi, kot je tedaj dejal poslanec Svobode Martin Premk, omejila »širjenje sovražnosti in zlorabe zgodovine v politično manipuliranje«. Kazni za te prekrške so razmeroma visoke, globa za kršitelje znaša od 500 do 1000 evrov. SDS je takrat glasovanje bojkotirala, NSi pa je glasovala proti.

Zdaj bo očitno prišlo do popravka zakona. Med omenjenim postopkom je poslance obeh strank motilo, da med prepovedanimi simboli ni znakov, kot so dejali, »tretjega totalitarizma«, torej komunističnih simbolov, posredno pa tudi simbolov partizanskega gibanja. Z novo koalicijsko pogodbo nameravajo to spremeniti – radi bi prepovedali uporabo simbola srpa in kladiva, radi bi prepovedali rdečo zvezdo, kdo ve, morda bi radi prepovedali tudi uporabo rdečih zastav in petje Internacionale. A rdeča zvezda danes seveda ni le simbol komunizma, ampak je tudi moralni simbol boja za osvoboditev, emancipacijo, pravičnost, simbol svobode. Janez Janša ima z rdečo zvezdo očitne težave, s proslav je naganjal borčevske praporščake, vse skupaj pa je šlo tako daleč, da so na eni izmed obletnic postroja Teritorialne obrambe s fotografije slovenskih teritorialcev izginile zvezde na njihovih kapah.

Ko bodo javno sankcionirane točno določene nevladne organizacije, želi koalicija predvsem doseči, da bi tudi vse ostale postale preventivno previdnejše in manj družbeno aktivne.

Uporabo rdeče zvezde so (kot simbola Sovjetske zveze) prepovedale ali drugače omejile baltske države, pa Ukrajina in posredno tudi Češka; tam prepoved velja le v primeru, če se rdeča zvezda povezuje s propagiranjem komunistične ideologije. Njeno uporabo je prepovedala tudi Madžarska, in to že v začetku devetdesetih let, šlo je za absolutno prepoved javne uporabe. Sledili sta pritožbi na Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer so sodniki razsodili, da rdeče zvezde ni mogoče razumeti le kot totalitarni simbol, saj simbolizira tudi delavsko gibanje. Orbánova vlada je potem prepoved natančneje opredelila, uporaba totalitarnih simbolov pa je kazniva predvsem takrat, ko moti javni red ali žali dostojanstvo žrtev totalitarnih režimov.

Zmanjšanje moči zaposlenih

»Krepitev socialnega dialoga.«

Je treba pojasnjevati? Cilj je ošibiti sindikate in s tem seveda zmanjšati moč zaposlenih v podjetjih in javni upravi. Sindikati so profesionalne organizacije, ki dejansko ščitijo pravice zaposlenih. S tem, ko zmanjšaš moč sindikatov, dejansko zmanjšaš moč vsakega zaposlenega – tudi vseh tistih, ki niso člani sindikatov, saj se sindikati dejansko borijo tudi za njihove pravice.

Poslanci in poslanke SDS, Demokrati, NSI-Fokus-SLS in Resnica so 11. maja s 47 glasovi izglasovali »interventni zakon za razvoj Slovenije«. Ker zakon posega v več temeljnih sistemov države, od zdravstvenega, pokojninskega do davčnega, bi pred sprejetjem zahteval najširši socialni dialog in uskladitev. A ga je nova koalicija sprejela popolnoma mimo socialnega dialoga.

Že pred sprejetjem zakona je državnozborska služba za zakonodajo opozorila, da opredelitev zakona kot interventnega, torej kriznega, ni ustrezna: »Iz predlaganih rešitev izhaja ravno nasprotno, in sicer da gre pretežno za sistemske spremembe na področju davkov, dela, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, prispevkov za socialno varnost ter dolgotrajne oskrbe.« Povedala je torej, če poenostavimo, da so predlagani posegi v temeljne družbene sisteme, ki morajo biti usklajeni v okviru Ekonomsko-socialnega sveta, tripartitnega organa delavcev, delodajalcev in vlade, ki ga imamo za vodenje socialnega dialoga, vzpostavljenega od leta 1994, torej zadnjih 32 let.

Nova koalicija pa se ni ustavila le pri ignoranci socialnega dialoga. Sindikatom, ki so vmes s 47.000 podpisi za referendum ustavili uzakonitev interventnega zakona, se sedaj želijo maščevati. S spremembami zakona o delovnih razmerjih nameravajo po skrajšanem postopku delodajalcem ukiniti obveznost, da odtegujejo sindikalne članarine neposredno od plač zaposlenih, kar bo, sodeč po podobnih izkušnjah, korenito zmanjšalo sindikalno članstvo.

Na torkovi seji, kjer so izglasovali sprejem zakona po skrajšanem postopku, je poslanka Resnice Katja Kokot celo dejala, da želijo z ukinitvijo avtomatskega odtegovanja sindikalne članarine v resnici zaščititi delavce: »Z zakonom bi dejansko zaščitili torej neko intimno pravico delavca, da se udeležuje v sindikatih, ne da je šikaniran s strani delodajalca na delovnem mestu.« Med zbornicami kapitala je predlog javno najglasneje podprlo Združenje delodajalcev Slovenije, v predsedstvu katerega sedijo Marjan Trobiš iz Boxmark Leather, Saša Muminović iz AquafilSLO in Marjan Batagelj, ki služi s koncesijo za trženje obiska Postojnske jame.

A očitno se nova koalicija tukaj ne bo ustavila. Naslednja faza, h kateri je na torkovi seji kolegija predsednika državnega zbora pozval poslanec NSi Janez Cigler Kralj, bodo poskusi odvzema reprezentativnosti sindikatom. Po Ciglerju Kralju so po zakonu iz leta 1993 reprezentativni tisti sindikati, ki so neodvisni od delodajalca, sindikat, ki mu delodajalec prek svojega računovodstva odvaja članarino, pa po njegovem mnenju ni neodvisen: »Svetujem, da se potem nadalje tudi to mogoče odpre pa pogleda, kateri sindikati so reprezentativni in kako. Bo pa treba to urediti.«

Proste roke investitorjem

»Poenostavitev in pospešitev postopkov umeščanja v prostor ter pridobivanja gradbenih in drugih dovoljenj … Molk organa po preteku roka pomeni soglasje k podani vlogi.«

Bo odslej lažje priti do gradbenega dovoljenja? Je to ukrep za malega človeka? Ukrep, da zamuda organa avtomatsko pomeni soglasje, koristi investitorjem in odpira vrata za posege, ki so lahko škodljivi in nesprejemljivi za okolje, naravo in zdravje ljudi. Dodatno ukrep s tem na stežaj odpira vrata tudi korupciji, saj od uradnikov terja le, da ne naredijo – nič.

»Kako sploh lahko razmišljajo o čem tako škodljivem?« je bil prvi odziv pravnice, ki vrsto let dela na enem od ministrstev, ki vodi številne upravne postopke. »To bo še dodaten motiv za investitorja, da reče nekemu uslužbencu, recimo načelniku upravne enote, ’dajte mojo zadevo na stran’ ali ’ne rešite je v šestdeset dneh, kot zahteva zakon o upravnem postopku’, in bo s tem dobil soglasje!? Se bodo z zamudo povozili recimo naravovarstveni predpisi? Ploskajo lahko le investitorji, škoda pa bo narejena državi, javnemu interesu, okolju, naravi, ljudem, zdravju ...« Sogovornica dodaja: »Naj Janševi princip ’molk organa po preteku roka pomeni soglasje’ uvedejo pri izdajah potnih listov in dovoljenj ljudem za bivanje, ne pa za investitorje in projekte.« Dobrohotno bi sicer lahko rekli, da želi nova vlada s takim načelom verjetno »pritisniti« na uslužbence, da bi delali učinkoviteje in v rokih. »A to se ne bo zgodilo. Tudi če bi uslužbencu zaradi zamud post festum grozil disciplinski postopek, to ni pravi način reševanja zamud. Hkrati lahko naši uslužbenci na sodiščih brez večjih zapletov dokažejo, da ni normiranih delovnih procesov in da niso odgovorni za zamude. Namesto teh škodljivih obljub za investitorje bi morala ta in že vse prejšnje vlade zamude po področjih reševati koordinirano in z natančnimi plani.« 

Tudi drugi sogovornik, pravnik, specializiran za okoljske zadeve, meni, da je precej jasno, kam cilja napovedana »razumna politika varovanja okolja«. Opozarja, da je zdaj v slovenski pravni praksi (z nekaj izjemami) uveljavljena negativna fikcija molka, da torej molk organa šteje kot zavrnitev zahtev. Uvedba načela »molk pomeni soglasje« pa lahko vodi do situacij, kjer druge vpletene stranke v proces ne bi mogle učinkovito uveljavljati svojih pravic, kar pomeni zlorabe in zmanjšanje pravne varnosti vseh ostalih vključenih in morda prizadetih, še zlasti v kompleksnejših primerih na okoljsko-naravovarstvenem področju ter pri upravljanju prostora.

Pozitivni ukrepi

Brezplačni vrtci, regionalizacija, cenejše bančne storitve

Brezplačni vrtec

Ideja o brezplačnih vrtcih za vse otroke ni nova. Tako ali drugače je nastopala v različnih koalicijskih pogodbah, tudi v tisti, ki jo je s partnerji pred štirimi leti podpisal Robert Golob. Napoved v prejšnjem mandatu ni bila uresničena zaradi finančnih razlogov. Uvedba brezplačnih vrtcev namreč na leto stane okoli 170 milijonov evrov, morda še več. Idejo prihajajoče Janševe vlade je sicer prehitela poslanska skupina Levica in Vesna, ki je prejšnji teden v parlament vložila svoj predlog o sistemski spremembi financiranja predšolske vzgoje.

Cenejše bančne storitve

»Zagotovitev brezplačnega paketa osnovnih bančnih storitev za vse, ki prejemajo plače, pokojnine in druge redne dohodke.« Gre za ukrep, ki so ga kot edini v EU lani sprejeli na Hrvaškem. Na Hrvaškem so potrošniki imeli dovolj najrazličnejših podražitev po uvedbi evra, zato so nekatere civilnodružbene skupine zahtevale spremembe. Idejo je podprla hrvaška centralna banka, vlada pa jo je nadgradila. Od januarja letos imajo tako hrvaški državljani pravico do brezplačnega tekočega računa z osnovnimi storitvami: brezplačno je spletno ali mobilno bančništvo, brezplačni so dvigi gotovine, izdaja debetne kartice, plačevanje s karticami v trgovinah, od predvidoma začetka leta 2027 pa bo mogoče brezplačno dvigniti denar dvakrat na mesec na bankomatih drugih bank.

A stroški bančnih storitev so v Sloveniji še višji kot na Hrvaškem, poleg tega ti v Sloveniji rastejo tudi mnogo hitreje od inflacije. Za slovenske banke so tako imenovane neto opravninske marže, torej stroški bančnega poslovanja, vse pomembnejši vir dobičkov, zato

se bodo takšnemu ukrepu lastniki bank in banke same brez dvoma srdito postavili po robu, zato bo ta predlog verjetno ostal le predlog.

Regionalizacija

Uvedba pokrajin, ki naj bi prevzele nekatere naloge države, je zapisana v slovenski ustavi. Nobena vlada doslej je še ni uresničila, le druga Janševa vlada je na to temo sklicala referendum, ki ni imel nikakršnih političnih posledic. Premislek o pokrajinah je smiseln, iz razvojne in ekološke perspektive, a sama decentralizacija bi morala potekati tudi od spodaj navzgor. V Sloveniji imamo preveliko število občin, ki so majhne, ki nimajo finančne in gospodarske moči, imajo pa zato župane, svetnike, uradnike in veliko korupcijskih tveganj.

Kulturni bon za mlade

Kulturni boni za mlade niso evropska novost, poznajo jih v Franciji, Španiji, Italiji, v Nemčiji se je »kulturpass« shema ravno iztekla. Pri nas bi ta ukrep tako čez prst na leto stal okoli štiri milijone evrov (če bi mladim v povprečju res pripadel bon v višini 200 evrov na leto). A temeljno vprašanje je, katere kulturne prireditve in dogodki bi bili v to vključeni. Obisk gledališča, galerije, kinopredstave? Bodo vključeni tudi koncerti in veselice? Stroški za pretočne storitve? Bo namenjen sofinanciranju nakupa glasbenih inštrumentov in knjig slovenskih avtorjev, ali tudi šolskih knjig, knjig za kuhanje in samopomoč? Včasih se dobri nameni sfižijo. V tretji Janševi vladi je tako minister Mark Boris Andrijanič z namenom spodbujanja digitalnega razvoja uvedel bone za mlade. Vse skupaj je stalo 29 milijonov evrov, denar pa je bil dejansko v glavnini porabljen za nakup brezžičnih slušalk.