Portret / Iztok Koren

Prekmurska ravnica ni dala le Vlada Kreslina, Beltinške bande, številnih izvrstnih romskih glasbenikov, kot je cimbalist Miško Baranja, in Vlada Poredoša, frontmena skupine Orleki. Dala je tudi precej tistih malo bolj obrobnih, a zato bolj inovativnih ter naše zvočne pozornosti vsekakor vrednih glasbenih izrazov. In med glasbenike, ki jih več kot uspešno razvijajo, zagotovo spada Iztok Koren, ki ga najbolj poznamo kot člana ene najvidnejših slovenskih glasbenih zasedb v tujini, Širom. Njen peti studijski album je britanski časopis Guardian lani najprej razglasil za folk ploščo meseca, nato pa še za drugi najboljši folk album leta. Poklon, s katerim se pri nas lahko pohvalijo le redki.

Ker Koren prihaja iz Beltincev, bi bila misel, da ga je verjetno najbolj zaznamoval Kreslin s svojo Beltinško bando, čisto umestna. A s Kreslinom je zares zaresoniral šele sedaj, v odrasli dobi. Njegov glasbeni izraz in okus pa so bistveno bolj zaznamovali prekmurski glasbeniki, ki so tudi sami ustvarjali nekoliko zunaj polja popularne glasbe, še zlasti kantavtor Dani Kavaš. »Dani je imel velik vpliv na vse nas. Oba sva bila aktivna v avtonomnem kulturnem prostoru Ambasada ŠKM Beltinci, kar je zaznamovalo moj pristop h glasbi in k samoorganiziranju v kulturi. Zelo me je fasciniral tudi njegov način igranja. Vajen sem bil običajnih struktur pesmi, on pa mi je nekako odprl pot med nalomljene ritme, čudne melodije in nenavadne aranžmaje komadov.« Iztok Koren (letnik 1984) je po izobrazbi sicer socialni delavec, njegova zadnja zaposlitev, preden je šel »na svobodo« in se začel z glasbo tudi preživljati, je bila v nevladni organizaciji, ki se ukvarja s preprečevanjem nasilja v družini. Sicer glasbeni samouk je ustvarjalno pot začel v eksperimentalni postrock zasedbi ŠKM banda, ki jo je ustanovil skupaj z bratom in dvema prijateljema. »Še preden smo znali konkretno igrati na katerikoli inštrument, smo že imeli bend. Mislim, da je to zelo učinkovit način, da se naučiš igranja. Motivacija je precej večja, če igraš skupaj z nekom.« ŠKM banda je izdala kar pet izvrstnih studijskih albumov ter prekoncertirala dobršen del slovenskega pa tudi nekaj evropskega klubovja.

Pri svojem ustvarjanju Koren uporablja celo plejado inštrumentov, od električne in akustične kitare do balafona, bendža, kalimbe, gembrija, bobnov in drugih, ki jih razume predvsem kot različna orodja za izražanje glasbenega jezika. Posebej navdihujoča pri njem pa je morda ravno žanrska raznolikost zasedb, v katerih ustvarja. Namreč, če Širom ustvarja glasbo, ki je žanrsko najbližje (imaginarnemu) folku ter zveni meditativno in kontemplativno, je njegova industrial-noise zasedba Hexenbrutal brutalno manj milozvočna ter veliko bolj glasna in drveča. »Ljudje nismo enoplastni, imamo celo paleto čustev in občutij. In različnim čustvom ustrezajo različni žanri. Zdi se mi zelo naravno, da igram različne žanre, ker imam tudi sam zelo različna občutja, ki bi jih rad kanaliziral.« Čeprav se lahko pohvali z bogatim opusom, glasbe nekje do konca osnovne šole skorajda ni poslušal. Med poslušanjem je namreč občutil močna čustva, celo ganljivost, in tega se je zaradi intenzivnosti sramoval. Pa vendar sta ga verjetno ravno ta ranljivost in pripravljenost soočanja z lastnimi občutji pripeljali do iskanja pristnega in sebi lastnega zvoka, ki ga lahko slišimo v številnih njegovih projektih. Ti ob različnih glasbenih zasedbah med drugim obsegajo tudi ustvarjanje avtorske glasbe za plesne predstave v produkciji zavoda Flota, pa tudi filmsko glasbo za odlična dokumentarna filma Petre Seliškar Gora se ne bo premaknila in Poletne počitnice, posneta v makedonskih planinah in premierno predvajana lani. Letos pa je izdal ploščo z uveljavljenim poljskim kitaristom Raphaelom Roginskim, ki ga je že pred časom spodbudil, da se je odpravil še na samostojno ustvarjalno pot.

A kljub trem solo ploščam se zdi, da ostaja zavezan predvsem ustvarjanju glasbe v zasedbah. »Band je v bistvu skupnost,« pojasni. »Med člani mora obstajati sinergija, neko sodelovanje. Čim začne nekdo solirati, je to podobno, kot če bi igral sam, samo da ima zraven nekaj barve za podlago, in tukaj ni neke magije. Če pa imaš band zato, da igraš nekaj, česar sam ne bi mogel igrati, potem se zgodi ta magija, ko je seštevek članov več kot vsota vseh posameznikov.«