Intervju / »Ljubezen ne reši vsega. A brez ljubezni človeštva preprosto ni.«

Aleksandar Hemon (1964, Sarajevo) je bosansko-ameriški pisatelj, esejist in scenarist, ki je po preselitvi v Združene države Amerike leta 1992 začel pisati v angleščini. V sodobno književnost vnaša izkušnjo migracije, vojne in jezikovne razseljenosti. Je prejemnik številnih mednarodnih priznanj, med drugim Guggenheimove in MacArthurjeve štipendije. Zaposlen je kot profesor kreativnega pisanja na elitni ameriški Univerzi Princeton. Sodeloval je pri televizijski seriji Sense8, bil je tudi soscenarist filma Matrica: Obuditev (2021), ki je kot četrti film dopolnil trilogijo Matrica s Keanujem Reevesom v glavni vlogi. Elektronsko glasbo pa ustvarja pod psevdonimom Cielo Hemon.

Med njegova ključna književna dela sodijo Vprašanje Bruna, Nowhere Man, Projekt Lazar, Knjiga mojih življenj, Moji starši in Tole ni zate ter roman Svet in vse v njem, večjezična pripoved o potovanjih in življenju prek celin, vojnah, spominih in izgubljenih svetovih, ljubezni in izgubi, pa tudi ironiji in humorju, ki to delo ves čas razpenjata med liriko in sarkazmom. Prav zaradi tega romana je Aleksandar Hemon ta teden obiskal Slovenijo; spomladi je pri Založbi Goga izšel slovenski prevod, za katerega je poskrbela Irena Duša Draž.

V vašem romanu Svet in vse v njem sobiva več jezikov. Kaj bi se izgubilo, če bi ga napisali v enem samem jeziku?

Izgubil bi se predvsem osrednji lik, Pinto, ki je od začetka večjezičen: govori špansko, kar je njegov domači, materni jezik, nato bosansko oziroma bošnjaško v kontekstu Avstro-Ogrske, ko postane dunajski študent, pa tudi nemško. Pozneje se pojavi še več drugih jezikov. Moj namen je bil ustvariti lik, ki ima večjezično zavest.

Tudi sami ste večjezični, kajne?

Ja, malo lomim tudi francoščino in ukrajinščino, sicer pa moji možgani delujejo v dveh jezikih, v bosanščini in angleščini, in to v obeh hkrati. V lingvistiki obstaja koncept makaronskega jezika: to je vsaka jezikovna izjava, v kateri sta uporabljena dva jezika ali več. Takšen jezik običajno uporabljajo v diasporskih skupnostih in migranti. Starši pridejo iz svoje domovine, otroci odraščajo v drugem jeziku; starši doma govorijo svoj jezik, otroci lokalnega in tako se znajdejo nekje na sredini. Starši ne poznajo angleških besed, otroci ne bosanskih, zato jezika mešajo.

Zanikanje tega, kar se v Ameriki že dogaja, je ena ključnih podobnosti z dogajanjem v nekdanji Jugoslaviji. To neizogibno vodi v katastrofo.

Če pogledamo globlje, zlahka ugotovimo, da so bili skoraj vsi jeziki v nekem trenutku makaronski, razen tistih, ki so bili geografsko izolirani, denimo v amazonski džungli ali na Kavkazu. Med balkanskimi jeziki je bosanščina specifična zaradi več kot štirih stoletij osmanske vladavine: slovanska osnova je nadgrajena s turcizmi, perzijskimi in arabskimi vplivi, madžarskimi in avstro-ogrskimi ter seveda italijanskimi zaradi trgovine z Dubrovnikom in Benetkami, pa tudi zaradi priljubljenosti glasbenega festivala San Remo, kavarn in naprav za espresso. Roman sem pravzaprav napisal na podlagi izkušenj, ki sem jih pridobil, ko sem priseljence poučeval angleščino.

Je v tem, da priseljence jezik države, v katero so se preselili, uči priseljenec, kakšna posebnost?

Eden od načino v je bil, da se m jim pokazal zemljevid sveta, na katerem so bile označene besede, ki so v angleščino prišle iz drugih jezikov – recimo sushi, siesta in milijon drugih. Večinoma so govorili jezike nekdanje Sovjetske zveze, zato smo pregledovali ruske, ukrajinske besede in tiste iz jidiša, ki so postale del angleščine. Sčasoma sem se odločil napisati roman, v katerem je glavni lik večjezičen, glavni jezik pa makaronski.

Zanimiva beseda, makaronski. Kaj pravzaprav pomeni?

Nacionalistični, dominantni kul -turni model temelji na ideji, da je bil jezik nekoč »čist«, da so ga tujci pokvarili in da mu je treba vrniti prvotno čistost, vzporedno z vrnitvijo h genski, rasni in spolni čistosti. Ime izvira iz besede »makaroni« in se povezuje s pojmom »macaronic literature«, ki se najprej pojavi ob koncu 15. stoletja pri Tifiju dagli Odasiju, nato pa ga v 16. stoletju močno zaznamuje

Teofilo Folengo, avtor satirične knjige Baldus, kjer se v istih stavkih brez prevoda prepletata latinščina in italijanski vernakular. Ta jezikovni hibrid je bil pozneje metaforično opisan kot »polna pest makaronov«.

V eni od knjig pišete, da je »vojna pripovedno polje«. V vaših romanih se vojne pojavljajo kot dogodki, ki se formalno končajo, a njihove posledice ostajajo desetletja in vstopajo v dinamiko odnosov, jezika in spomina. Imate občutek, da se vojna kdaj konča ali samo spreminja obliko?

Mi, Bosanci, se ne šalimo, ko rečemo, da vedno živimo pred vojno in po vojni. Vse od vojne travme v Bosni, trideset let po začetku vojne, kar je pravzaprav več kot polovica mojega življenja, nenehno živim z občutkom, da lahko tudi tukaj v Ameriki vsak trenutek izbruhne vojna. Vojna se je na neki način že začela: razmišljati moramo, koliko vode imamo doma in kakšne so zaloge. To je ena od posledic travme.

Ded, ki se je rodil v današnji Ukrajini, v nekdanji Galiciji v Avstro-Ogrski, in se je, ko je bil še otrok, priselil v severozahodno Bosno, nam je govoril, mi pa se temu nismo niti smejali niti tega nismo jemali do konca resno, da življenja ne moreš preživeti brez vojne. Vsak v življenju doživi vsaj eno vojno, on je doživel dve. Če v mojem primeru v ta izračun vštejemo še »ameriške vojne«, dobimo fascinantno število.

Ob spremljanju razdejanja in vojn po svetu, zlasti tistih v Palestini in Ukrajini, se zdi, da smo se navadili na krutost in brutalnost. Kaj se dogaja z družbo, ki vsak dan gleda tujo bolečino, hkrati pa normalno živi naprej?

To je zelo zapleteno vprašanje. Mislim, da je resničnost kot koncept danes na udaru, najprej zaradi spleta in vseprisotnosti podob ter digitalnih predstavitev resničnosti, zdaj pa še zaradi umetne inteligence. V bistvu je to filozofsko vprašanje, kaj je sploh resnično, in nato še etično vprašanje, koliko je trpljenje drugih resnično in koliko lahko sploh kaj storimo v zvezi s tem.

Kaj pa lahko storimo?

V Ameriki, pa tudi drugje, je priljubljen koncept empatije. To so čustva, meni pa ta koncept povzroča težave, ker izhaja iz predpostavke, da je empatija nujna za moralno akcijo, za neko dobro, etično delovanje. To lahko kritiziram naslednjih trideset minut: recimo zato, ker so bili tudi nacisti empatični, ampak znotraj lastnih fantazij. Empatični so bili do devic, ko so sebe in druge prepričevali, da te device posiljujejo Judje z velikimi nosovi. Tudi v Ameriki so trumpovci empatični do belskih družin, v katerih soseske se priseljujejo črnci itd. Empatija ima torej nevtralno vrednost, saj so empatični lahko tudi fašisti in številni drugi. S tega vidika bi bila empatija kot moralna kategorija uporabna le, če bi zajemala vse človeštvo. A potem smo že v domeni svetnikov, ko bi morali razumeti tudi Radovana Karadžića in Benjamina Netanjahuja in z njima sočustvovati. Ampak jaz tega nisem sposoben. Niti ne mislim, da bi moral biti. Sta zločinca in soditi jima je treba kot zločincema. Empatija je v tem smislu nekoristna. Je pa zanimiva kot indikator, kot simptom težav, ki jih imamo pri čustvenem in vsakršnem drugem navezovanju na druge ljudi.

Je pa empatija verjetno vseeno potrebna?

Eno je pomagati sosedu, ki mu gori hiša. Nekaj povsem drugega je na TikToku gledati, kako nekomu gori hiša, in si misliti: »Joj, kako jim je hudo.« Potem se ti prikaže reklama za bitcoin, pa gledaš nogomet, pa se sprašuješ, zakaj ga sploh gledaš, pa ti algoritem vrže žensko z velikimi prsmi itd. To je koreografija, fantazija človeške povezanosti. To nas hkrati povezuje in ločuje.

Kako lahko to presežemo?

Alternativa temu bi bila, da podob z družbenih omrežij sploh ne bi bilo. Da ne bi vedeli, kaj se dogaja v Gazi, ali da bi, kot nekoč, za dogajanje vedeli le na podlagi pričevanj in časopisov. Mislim, da moramo premislek o tem, v kakšni družbi želimo živeti in po katerih načelih, začeti znova, od začetka. Potem pa iti od tam. Od etike in politike; šele tema sledi estetika. Za to si je treba prizadevati. Ne da se šele, ko vidimo utopljenega otroka na plaži, začnemo spraševati, kako živijo begunci in migranti. Takrat je že prepozno.

Pišete o ljudeh, ki po migraciji poskušajo znova sestaviti življenje ali njegovo repliko s hrano, glasbo, prijateljstvi in pripovedovanjem. Je mogoče idejo doma zgraditi znova ali pa jo presaditi?

Mi v Bosni, tako pa je tudi na Hrvaškem in v Srbiji, rečemo, da gremo »kući« – hiša je dom. To pomeni, da mora obstajati fizični prostor, na katerem ta ideja temelji. Dom je fizični prostor, v katerem lahko opravljamo čustvena dejanja in se navezujemo na druge ljudi. A ko se to loči, kakor se loči pri beguncih, priseljencih ali ob selitvi, dom ali hiša postane ideja. Ta ideja je prenosljiva, vendar tudi nestabilna, ker nima materialnega ustreznika. To je posledica doživljanja, pri katerem je bil fizični prostor izgubljen. Tako je verjetneje, da bomo ljudje, ki smo razseljeni, obsedeni s konceptom doma. Podobno je v ljubezni – tudi ljubezen je ideja, a potreben je nekdo, ki ga imaš rad, človeško bitje s telesom, ki se ga je mogoče dotakniti, ga zaščititi, nahraniti, ljubiti, v kakršnikoli obliki te ljubezni.

Vaš pogled na Jugoslavijo je pogosto topel in živ, a nikoli idealiziran. Zakaj preteklost še vedno tako močno upravlja politično sedanjost na območju nekdanje Jugoslavije?

Sam nisem bil kakšen velik Jugoslovan. Moji starši pa so bili in še vedno so, ker je Jugoslavija njihovi generaciji omogočila stvari, ki so bile tisti pred njo in tudi tistim za njo iz različnih razlogov nedosegljive. Dokler so tam živeli, so probleme v Jugoslaviji tudi nekoliko zanemarjali, ker jim je tako ustrezalo. Tega ne mislim v slabem pomenu besede; prihajajo s podeželja, lahko so končali fakulteto, postali pripadniki srednjega sloja z otroki, ki so bili, da tako rečem, neotesani. (Smeh) Pri nekdanji Jugoslaviji, če jo primerjam z nacionalnimi državami, ki so na Balkanu nastale po njenem razpadu, cenim to, da jugoslovanska identiteta ni bila etnično organizirana. To pomeni tudi, da je morala imeti neki skupni družbeni projekt – to je bilo samoupravljanje. Moji starši so verjeli v Jugoslavijo, hodili so na delovne akcije, mislili so: če to samoupravljanje zaživi, nam bo vsem bolje. Ta vrsta idealizma ni temeljila na mitih o preteklosti, kraljih in kraljicah, pokolih, sovražnikih in okupacijah, ampak je bila obrnjena v prihodnost, v projekt, ki je bil v nekem smislu utopičen. Toda prav to je bila seveda tudi njegova slabost.

Ste že takrat vsaj malo slutili, da bi razpadu Jugoslavije lahko sledile vojne, da bo tudi po koncu teh vojn ostala napetost ...

Pred razpadom Jugoslavije se m si zamišljal, da bi lahko prišlo do prehoda iz takratne ureditve v demokracijo, ki bi še vedno lahko sledil projektu skupne prihodnosti. A izšlo se je zelo drugače. Nacionalizem je po mojem zgrešen iz več razlogov. Ne samo zato, ker vedno zahteva neko vrsto množičnega zločina, ampak je tudi brez prihodnosti. Kaj se danes lahko gradi v teh državah, ki obstajajo na območju nekdanje Jugoslavije, z vsemi temi kostmi, ki ležijo znotraj njihovih meja? Kam se te države premikajo? Pogosto se vračajo nazaj, fizično in simbolno, od tod to nenehno romanje v preteklost.

V tem trenutku se zdi ameriški politični ali intelektualni sceni edina druga možnost vrnitev k tistemu prej. Toda tisto prej je pripeljalo do Trumpa. To je torej slepa ulica.

Seveda je bila Jugoslavija problematična, ker je bila enopartijska država, z enim voditeljem do njegove smrti in tako naprej. Propad je bil, žal, vpisan v njeno zgradbo. Toda kot ideja ni bila samo socialistična, ampak je med južnimi Slovani obstajala tudi že pred komunistično partijo – in je še vedno relevantna. To ni stvar nostalgije, ne osebne ne kolektivne. Ne gre za to, »kako lepo nam je bilo, hodili smo na morje«. Ni bilo idealno, spominjam se tudi zime, smoga, izpadov elektrike in tega, da ni bilo čokolade. (Smeh) A obstajala je ideja prihodnosti. Ta ni bila enaka za vse, za Albance, Slovence, revne in bogate, izobražene in neizobražene. A obstajal je okvir, v katerem si je bilo mogoče zamišljati skupno gibanje proti prihodnosti. Tega danes ni več.

Razpad Jugoslavije je pokazal, kako hitro se politični ekstremizem spremeni v družbeno resničnost. Ali v Evropi in ZDA danes vidite vzorce, ki spominjajo na tiste iz obdobja pred razpadom Jugoslavije?

Nekaj podobnosti je, a seveda tudi pomembnih razlik. Podobna je nezmožnost zamišljanja alternative sedanjim razmeram. Sam sem bil pred začetkom vojne v Bosni novinar, imel sem dostop do informacij, vedel sem, da se prenaša orožje, da Jugoslovanska ljudska armada pošilja orožje teritorialni obrambi v Trebinju, da se kopljejo jarki, vedel sem, kaj se dogaja na Hrvaškem in v Sloveniji, imeli smo poročila, pošiljali smo reporterje. Toda ves čas sem si mislil: morda pa se pri nas ne bo zgodilo. Konec januarja 1992 sem iz Sarajeva odšel v Ameriko. Vrniti bi se moral 1. maja. In sem se hotel. Potem pa sem se konec aprila, le sedem dni pred načrtovanim poletom v Sarajevo, odločil ostati.

Zakaj?

Obstaja psihološki mehanize m, ki onemogoča, da bi si zamislili konec lastnega življenja, trenutek lastne smrti. Lahko si zamislimo umiranje, bolezen, trenutek izginotja pa je nepredstavljiv. Zato si v zgodovinskem kontekstu nihče ne more zamisliti niti konca družbe, v kateri živi, niti konca tega sveta, v katerem so ljudje družbeni akterji. Zato do zadnjega trenutka ponavljamo isto: »Saj ne bo.« Moja zgodba iz Chicaga konec aprila 1992, ki sem jo že večkrat povedal, gre takole: pokliče me mama in v ozadju slišim streljanje. Vprašam: »Kdo strelja, kaj se dogaja?« Ona reče: »Mah, glej, danes v resnici streljajo manj.« Ker je še vedno obstajalo pričakovanje, da se bo vse vrnilo v neko normalnost. Pri bosanskih beguncih obstaja koncept »normalnega življenja«, pri katerem to, kaj je normalno življenje, ni povsem jasno, jasno je le, da je normalno, da se ne strelja. V tem, kar se v Ameriki dogaja zadnjih deset let, zlasti od pojavitve Donalda Trumpa, v resnici pa se je to dogajalo tudi že prej, vidim nekatere podobnosti s takratnim dogajanjem. Spremljal sem že razpadanje držav in družb in jasno mi je, da se ta proces tudi nekje konča.

Kje se lahko konča?

Velik del ameriške kulture, ameriške javnosti o tem ne razmišlja. To je njegova glavna dejavnost – da o tem ne razmišlja in da vzdržuje fantazijo o večni Ameriki, ki temelji na ideji, da obstajajo večna načela, vgrajena v ustavo. To me spravlja ob pamet. Zanikanje tega, kar se že dogaja, je ena ključnih podobnosti z dogajanjem v nekdanji Jugoslaviji. Toda to neizogibno vodi v katastrofo. Posledica vlaganja v reprodukcijo neresničnosti pa je, da si nihče ne zamišlja alternative: nihče ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi Trump izginil iz politične slike. V tem trenutku se zdi ameriški politični ali intelektualni sceni edina druga možnost vrnitev k tistemu prej. Toda tisto prej je pripeljalo do Trumpa. To je torej slepa ulica. Drugo možnost zato vidijo le tisti, ki si dejavno prizadevajo za rušenje družbenega reda, revolucionarji, tisti, ki kopljejo jarke. Oni vidijo prihodnost. Vsi drugi pa se pretvarjajo, da prihodnost pomeni vrnitev v preteklost. Da se bo vse popravilo, če se vrnemo na izhodišče. Tudi v zahodni Evropi je to že prisotno, v Ameriki pa je metastaziralo, gre za neke vrste predvojno stanje.

Je v Ameriki vseeno mogoče videti tudi razlog za upanje?

Razlog za upanje vedno obstaja. A upanje kot psihološko stanje ni nujno koristno. Ne bi bilo, na primer, treba, da je Jugoslavija razpadla v nasilju in vojni. To je bila le ena od možnosti, toda prav ta je zmagala. Tisti, ki se, tako kot jaz, upiramo ideji, da je bila vojna v Jugoslaviji neizogibna, ker naj bi bili Balkanci nekakšne zveri, ki se občasno pobijajo med seboj, to počnemo prav zato, ker so obstajale tudi druge možnosti: progresivne, protivojne in druge sile, ki so delovale v tem prostoru. Vendar se je v nekem trenutku zaradi spleta okoliščin, ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi globalno, zgodilo, kar se je.

Tudi za prihodnost Amerike je več različnih možnosti. Podobno kot pri vprašanju rasizma: v Ameriki je rasizem obstajal od samega začetka in je še vedno prisoten, a hkrati so obstajale tudi antirasistične sile. Če ne bi bilo rasizma, ne bi bilo niti antirasizma. To, čemur smo priča zdaj, se nalaga že petindvajset let. Oziroma se je po terorističnih napadih 11. septembra 2001 in po napadu na Irak leta 2003 pospešilo. Brez Georgea W. Busha Donald Trump ne bi bil mogoč. Brez takratne invazije letošnji napad na Iran ne bi bil mogoč. Prav tako so dogodki, ki so se nalagali v zadnjih desetletjih, ključno zaznamovali sedanji ameriški odnos do Izraela, Ukrajine in Rusije. Katera od možnosti bo v Ameriki zmagala, žal ne vem. Me pa bolj kot to skrbi, da nihče ne razmišlja o prihodnosti po tem.

Zdi se, da živimo v času nenehne negotovosti in »alarmantnih razmer«, v katerih prihodnost ni več obljuba, ampak krhka in negotova ideja, ki jo je treba vedno znova ustvarjati. Je takšno doživljanje postalo trajno stanje sodobnega sveta?

Svet ni monoliten, ni enoten koncept, ljudje živijo različno. Milijarderji, na primer, mislijo, da jim bo dobro, da bodo preživeli. Težava je, da v družbenih konfliktih, tudi v vojnah, pride do fragmentacije. Ljudje začnejo kalkulirati, dobesedno ali filozofsko, simbolično, kako bodo preživeli. Dovolj je razlogov za delitve med ljudmi, ne samo politične, ampak tudi zelo neposredne: kako bom preživel? Ko nam aretirajo soseda, nam je seveda žal. Ko bomo na TikToku pogledali video njegove aretacije, bomo čutili trpljenje. Ampak glavno je, da imamo otroke, službo, avto in vikend.

Se pravi, v bistvu nam je še vedno predobro?

Mnogi, ki so to sami doživeli, so mi pripovedovali, da so ljudje v Sarajevu, medtem ko se je na hribih streljalo, sedeli po kavarnah v središču mesta in si mislili, da vojna do njih ne bo prišla, saj v tisti kavarni vendar sedijo že trideset let. To je pogajanje z resničnostjo: če si ne morem zamisliti prihodnosti, v kateri se moje življenje konča, si bom do zadnjega trenutka zamišljal prihodnost, v kateri je vse tako kot doslej. Misliš si, ah, saj danes streljajo že malo manj.

Nacionalistični model darvinizma, v katerem zmagajo najmočnejši, je popolnoma napačno razumevanje evolucije. Čudež evolucije je pravzaprav v tem, da preživijo najšibkejši.

Eden od razlogov, zakaj se plenjenje in družbeni konflikt stopnjujeta, je prav to, da si tisti na oblasti mislijo, da bodo lahko preživeli, če se znebijo tistih drugih, če jih ustavijo, če jih maltretirajo. Če zamenjajo to »drhal«, s katero se morajo pogajati, na primer sindikate, ki zahtevajo pravice, ki zahtevajo, da jih obravnavajo kot ljudi. V takšnih razmerah začnejo ljudje kalkulirati v vse smeri, horizontalno in vertikalno. Začne se fragmentacija družbe, ki je pravzaprav simptom razpada. Tako deluje družbeni razpad.

Delate s študenti. Ali današnje mlajše generacije vidijo jasneje kot generacije, ki so odraščale v 20. stoletju?

Moja študentska populacija ni tipična, ker predavam na Princetonu, ki je elitna visokošolska ustanova. A hkrati je tipična, saj so to otroci, ki so odrasli v Ameriki, in niso vsi iz bogatih družin. Lahko jih opišem kot veliko bolj ozaveščene od prejšnjih generacij in to mi daje upanje. Mislim, da so že zdaj boljši od nas, starejših generacij. Vedno se prepiram s tistimi, ki govorijo, da so ti otroci ves čas na telefonu in da to ni dobro. Mi smo bili domnevno generacija, ki je vedela, kako se živi, kako se organizira družba – pa nas poglej zdaj. Mladi se veliko bolj zavedajo kontinuitete človeške identitete in njenega obstoja v smislu spolne, rasne, etnične identitete, veliko bolj se zavedajo ideje, da ima vsak na tem kontinuumu svojo točko, ob kateri so tudi drugi ljudje. In da se vse to medsebojno ne izključuje.

Pa vendar je med mladimi opaziti tudi vedno večji konservatizem in celo skrajno nazadnjaška prepričanja, sploh med mladimi fanti.

Ampak binarne delitve so pravzaprav stvar fašistov in starejših ljudi. Otroci, ki z binarnimi delitvami niso obremenjeni, se zavedajo kompleksnosti človeškega obstoja in identitetnih situacij in vedo, da je vsak vesolje zase. Seveda tudi sam svojim otrokom težim, da preveč časa preživijo s telefonom v roki, na Instagramu in TikToku, a delno imajo prav zaradi teh platform dostop do ogromnega razpona človeškosti. Starejša hči recimo bosanski športni dres nosi tudi zato, ker s prijatelji poleg vsega drugega spremlja bosanske in balkanske profile na TikToku in Instagramu. Res pa je, da mlade, ki razmišljajo in delujejo drugače, to hkrati dela krhke, ker so nenehno tarča napadov. Pravzaprav se ameriški fašisti, trumpisti, borijo proti tem otrokom. V to je vpisanega veliko sovraštva do mladosti, kar je posebna zgodba. Mladi po svoje tudi še vedno nimajo resničnega dostopa do političnih struktur, razen kot volivci, toda celo tu jih zaradi mladosti pogosto ne jemljejo resno. A če si kdo lahko zamisli prihodnost po vsem tem, so to oni.

Mladim ste se še nekoliko bolj približali s svojim glasbenim alter egom. Cielo Hemon je besedna igra, s katero ste združili »ćelavca« (plešca) in italijansko in špansko besedo za nebo. Je Cielo Hemon način, da se izmaknete nadzoru, ki ga imate kot pisatelj nad lastnim literarnim likom?

To je ena možnost, a tisto, v čemer zares uživam, je sodelovanje. Nekoč sem že imel bend. Zelo me zanima tudi zgodovina glasbe, lotil sem se je prav enciklopedično, od Monteverdija pa do, recimo, skupine Ezra Collective. Kar sem kdaj napisal, sem ob poslušanju glasbe. Ko pa se je med pandemijo Princeton izpraznil, ko so študenti odšli, sem hrepenel po drugih ljudeh in takrat sem začel producirati glasbo, ki ima plesno razsežnost. Zamišljal sem si prihodnost, v kateri bomo vsi skupaj plesali. Potem sem se s produkcijo začel povezovati s prijatelji in ljudmi, ki jih nisem poznal, in zdaj imam mrežo, njene veje pa segajo v Kalifornijo, Barcelono, Sarajevo in drugam. Pozneje sem to razširil še na videoprodukcijo, večinoma z bosanskimi videoumetniki, pa tudi s sodelavcem iz Japonske. Tu ni dobička, glasbeno delovanje večinoma financiram iz svojih raziskovalnih štipendij na Princetonu. Je pa to nekaj, kar mi omogoča, da vzpostavim vez z ljudmi po vsem svetu, ki nas povezuje ljubezen do glasbe. To mi je omogočilo nekaj, česar pisanje ne more: pri pisanju sem jaz poveljnik, o vsem odločam in sem odgovoren za vse. Tukaj, čeprav naziv »producent« zveni pretenciozno, je moja glavna vloga, da povezujem stvari in ljudi, da najdem ljudi, ki so pametnejši od mene, in jih vprašam, kako naprej.

Omenili ste ljubezen v kontekstu glasbe. Kaj pa je z njo, z ljubeznijo – ima v svetu, v katerem živimo, še vedno moč, da kaj spremeni?

Brez ljubezni ni ničesar, svet je brez ljubezni nepredstavljiv. V vsakem danem trenutku nekdo nekoga ljubi. Celo najhujši med nami ljubijo koga. Josef Mengele je imel denimo zelo vdanega sina. Ta je odraščal v Braziliji in je povedal, da je bil Mengele dober oče. V oči Romov ali Judov je vbrizgaval kislino, potem pa je šel domov, pobožal sina po glavi in ga poljubil na čelo. Tako da ljubezen ne reši vsega. Grozljivosti Mengelejevih zločinov niti najmanj ne zmanjšuje to, da ga je sin ljubil in da je on ljubil sina. Toda brez ljubezni človeštva preprosto ni. Ne samo v etičnem in filozofskem smislu, ampak v evolucijskem smislu.

Zakaj menite, da je ljubezen ključna tudi z evolucijskega vidika?

V Španiji, in to ni edini primer, so na arheološkem najdišču odkopali okostja skupine, družine neandertalcev. V kupčku kosti v neki jami so našli del otrokovega notranjega ušesa. Iz oblike tega je mogoče sklepati, da je imel otrok Downov sindrom. Star je bil šest let. To pomeni, da so neandertalci zanj skrbeli šest let. Če bi bili ljudje v najslabšem pomenu darvinistične teorije usmerjeni zgolj v preživetje, v to, da skačejo drug čez drugega, se to verjetno ne bi bilo zgodilo. Iz tega očitno sledi, da obstaja vez med neandertalci in nami. Vsak od nas ima nekaj neandertalskih genov, menda pa se je to dogajalo tudi v skupnostih homo sapiensa. Ta ljubeča skrb za druge je nepogrešljiva v evolucijskem razvoju. Brez ljubezni torej ne moremo preživeti. Ne samo zaradi seksa in reprodukcije, ampak zaradi družbene koherentnosti, skupnosti in vseh stvari, ki nam omogočajo, da lažje preživimo skupaj in da skrbimo za svoje otroke. Z evolucijskega vidika se človeški dojenčki rodijo približno dva do tri mesece prej, kot bi bilo optimalno v primerjavi z drugimi primati. To je povezano z ožjo medenico, ki omogoča pokončno hojo in gibanje, in prav ta pokončnost je naša evolucijska prednost. Žrebe se skoti in takoj steče, primati znajo poskrbeti za svoje mladiče, a ti niso tako nemočni kot človeški mladiči. Mi smo na ravni anatomije in razvoja narejeni tako, da moramo skrbeti za otroke in drug za drugega.

Da bi omogočili preživetje tudi najšibkejšim?

Tako je. Nacistični, fašistični, nacionalistični model darvinizma, v katerem zmagajo najmočnejši, je popolnoma napačno razumevanje evolucije. Čudež evolucije je pravzaprav v tem, da preživijo najšibkejši. Da so neandertalci v nepredstavljivih razmerah temu otroku omogočili, da je preživel šest let. V tem smislu je ljubezen temelj.