Kolumna / Janko Lorenci: Vojne kot nujnost?

Rusija je tretja največja proizvajalka nafte na svetu, številni Rusi pa ne morejo do bencina. Vzrok: od desetih največjih ruskih rafinerij jih je menda poškodovanih že osem. To je posledica sistematičnih napadov ukrajinskih letalnikov na rusko energetsko infrastrukturo.

Vojna v Ukrajini je v svojem petem letu in v negotovem stanju. Rusi v Donbasu tu in tam z velikimi žrtvami še napredujejo, a kopenska fronta se komaj kaj spreminja. Spreminja pa se vojskovanje na nebu. Tu Ukrajina počasi pridobiva prednost. Skupaj s članicami EU je postavila na noge močno industrijo letalnikov, z njimi in s kopensko obrambno linijo zadržuje napredovanje ruskih čet v Donbasu, hkrati pa je vojno razširila na rusko ozemlje. Tarča letalnikov je zlasti energetska in vojaška infrastruktura, napadi segajo vedno globlje v Rusijo in čutijo jih tudi prebivalci Moskve. To je vojaško in psihološko nov položaj.

Hkrati je še naprej jasno, da na hitro ne more zmagati nobena stran. In obe sta v težavah.

Ukrajini je huje, saj strašno krvavi in je razdejana. Nekaj milijonov ljudi se je izselilo, rodnost je porazno nizka, vojna uničuje tudi okolje. Država je brezupno odvisna od ameriško-evropske pomoči, za povojno obnovo pa bo potrebnih na stotine milijard evrov. Prihodnost države bo izjemno težka tudi, ko bo sovražnosti konec.

Putin, nekoč prepričan, da bo Ukrajino bliskovito pregazil, se je z agresijo grdo uštel. Ukrajina se uspešno brani, Rusija je res preživela sankcije in preusmerila prodajo nafte in plina, a spopadi jo gospodarsko postopoma izčrpavajo. Veča se tudi nasprotovanje vojni. Razlogov za to je dovolj; vojna zaostruje diktaturo, pritiska na socialo, zahteva vedno več ruskih življenj (po ocenah bistveno več kot ukrajinskih), obljubljene hitre zmage pa od nikoder. Predvsem pa so tu sovražni letalniki nad ruskimi mesti; tako prebivalstvo, ki dolgo ni čutilo surove realnosti vojne, izgublja občutek varnosti.

To pa je nevarno stanje. Že dolgo velja maksima, da se bo položaj dramatično zaostril, če bo ena stran začela izgubljati ali zašla v skrajno stisko. Ukrajina je že dolgo v hudih težavah, a osupljivo žilava. Za Rusijo pa je šele v zadnjih mesecih mogoče reči, da se vojna, upoštevaje ekonomsko-socialne težave, stagnacijo na bojiščih in ukrajinske napade z letalniki, obrača proti Putinu. Mrzli samodržec v Kremlju izgublja avreolo velikega stratega, ki vedno obvladuje dogajanje, v takem položaju pa postajajo zlovešči in resna grožnja pozivi ruskih trdorokcev, ki zahtevajo, da Putin v Ukrajini uporabi taktično jedrsko orožje. Če se bo vojna sreča na kopenski fronti obrnila ali če bodo jate ukrajinskih letalnikov nad Rusijo še učinkovitejše, se to lahko zgodi in potem bo res nevarno. Svetovne jedrske vojne najbrž ne bi bilo, a padel bi še en tabu.

Vse v vojno najbolj vpletene strani (Ukrajina, Rusija, Amerika, Evropska unija) imajo v osnovi živ interes, da naposled zavlada mir. Ukrajina bi nehala krvaveti na bojiščih in prihodnost bi bila znosnejša. Putin bi si utrdil deloma omajano oblast, Trump bi si po blamaži z iransko vojno lahko pripisal zasluge za mir v Ukrajini. Ta je bil morda najbliže, ko je Trump ostro pritiskal na Zelenskega, naj sprejme večino ruskih zahtev (nečlanstvo v Natu, prepustitev zasedenega ozemlja), Ukrajini pa je vojaško še slabo kazalo. Zdaj je vzpostavila zasilno vojaško ravnotežje, Trump še naprej preferira Putina, a se za ukrajinsko vojno po debaklu z Iranom bolj malo meni. Kijev in Moskva od časa do časa omenita mirovna pogajanja, a vojna se nadaljuje.

Nič za njen konec ne stori niti EU, velika posredna žrtev vojne. Tudi zaradi nje se je prepustila pospešenemu oboroževanju, tudi zato trpita gospodarstvo in socialnost, to krepi skrajno desnico in nacionalizem, oba pa vedno bolj razžirata Unijo. EU, ki ji tudi Vatikan očita, da ima za ukrajinsko vojno in izraelsko genocidno ravnanje v Palestini dvojna merila, namenja Ukrajini velike denarje, na razpletanje vojne pa nima nobenega vpliva. Zdaj se že mesece jalovo prička, ali naj se začne pogajati s Putinom. Večina članic to podpira, druge (Nemčija, Francija …) pa, kot da bolj stavijo na izčrpanost ali celo poraz Rusije. Tako edini resen potencialni mirovni posrednik ostaja Trump, tisti, ki Putina obravnava v rokavicah, Unijo pa izsiljuje in bi si prisvojil Grenlandijo.

In krvava vojna se vali naprej.

Ukrajinska tragedija nazorno kaže, kako lahko je vojno začeti in kako težko jo je končati. Zdaj že vsi vanjo vpleteni govorijo o miru, a Rusi in Ukrajinci umirajo naprej, vojna tveganja pa rastejo. Hkrati nam ta vojna, v kateri ni nedolžnih, posredno govori tisto, česar nočemo slišati: trden, dolgotrajen, za vse blagodejen mir, ki bi ga svet obupno potreboval že zaradi podnebne krize, morda sploh ni mogoč, ker ni združljiv z dominantnim sistemom (kapitalizmom brez nadzora), saj brutalizira družbe in države, te pa se potem spopadajo med seboj. Ena vojna upravičuje in neti druge vojne, vsaka vojna je okrutna in zaradi nje je bolj okrutno tudi življenje v miru, kadar po naključju sledi.