Hrvaška / Heni Erceg: Zločin in farsa

Stari papirji, dopisi … Med njimi se najde marsikaj, in ker je na Hrvaškem čas obstal, so nekateri stari dokumenti aktualni še po milijonih let. Na primer dopis, ki sem ga 8. aprila 2009 poslala sodnici Ivanki M. na občinsko sodišče v Splitu in priča o kronologiji dela hrvaškega pravosodja, vključenega v večdesetletno kritje hrbta zloglasnemu vojnemu zločincu. Gre za paradigmatski primer, saj so se morali novinarji Ferala zaradi različnih »domoljubnih« sodnikov vlačiti po sodiščih, ker so vztrajno in ob pomoči prič dokazovali, da je Branimir Glavaš vojni zločinec, ki je ukazal pobijanje srbskih civilistov v Osijeku. Posebej prefinjeno – žrtve so odpeljali na breg Drave in jih ustrelili v zatilje ali pa so jim v usta vlivali solno kislino, dokler niso v mukah umrle.

»Spoštovana gospa M., resnično bizarno je, da se hrvaška sodišča še naprej vztrajno ukvarjajo s tožbami, ki jih Branimir Glavaš ali skupine njegovih odvetnikov vlagajo proti novinarjem ugaslega Ferala Tribuna, ki so – z navajanjem očitnih dejstev o njem kot obtožencu za hude vojne zločine ali njegovih odvetnikih, ki so si, pri čemer niso izbirali sredstev in so pogosto delovali onstran etičnosti svojega poklica, na vso moč prizadevali za obrambo razvpitega vojnega zločinca, čeprav ga ni lahko braniti – med drugim pomagali tudi samemu pravosodju. Že drugič ponavljam, da tožba, ki so jo Glavaševi odvetniki vložili zoper mene, temelji na eklatantni nesramnosti, saj je bilo že 29. februarja 2008 ugodeno njihovemu zahtevku po objavi popravka domnevno netočnih informacij o načinu obrambe Branimirja Glavaša, zato je popolnoma nejasno, na čem so utemeljili tožbo zoper mene, ki sem bila takrat glavna urednica Ferala Tribuna. Med pomembnim procesom zoper Branimirja Glavaša zaradi vojnega zločina so si, kot vam je znano, sodniki in osumljeni za vojni zločin, pa tudi njegovi odvetniki privoščili marsikaj škandaloznega, vse do pogostih groženj pričam ali celo groženj s smrtjo, namenjenih Feralovim novinarjem. Vsekakor je skrajno cinično in moralno resnično sporno omenjanje tako imenovanih ’duševnih bolečin’, ki naj bi jih bila zaradi mojega članka pretrpela skupina Glavaševih odvetnikov. Ti so poleg tega zahtevali še sramotno odškodnino od tistih, ki so opozarjali na njihov nedopustni način obrambe obtoženca za hude vojne zločine. Navsezadnje so o tem, kako so videti prave bolečine, duševne in telesne, brez možnosti, da bi zahtevali gmotno odškodnino, v procesu proti Glavašu pričali maloštevilni preživeli civilisti, in to pred njegovimi odvetniki, ’priznanimi strokovnjaki v svojem poklicu’, kot so se v tej sprevrženi tožbi sami poimenovali.«

Ta dopis, napisan v odziv na tožbo – eno od številnih –, sem sestavila leta 2009, leto po tem, ko je ugasnil Feral, in po številnih romanjih na hrvaška sodišča, na katerih so se sodniki trudili dokazati nedolžnost vojnega zločinca, parlamentarnega poslanca, generala hrvaške vojske, junaka domovinske vojne, ovenčanega s številnimi odlikovanji za prispevek k pobijanju srbskih civilistov leta 1991.

Sedemnajst let kasneje so Glavaša končno spoznali za krivega »kršenja mednarodnega prava z izdajanjem ukazov o pobijanju civilnega prebivalstva, nečloveškim ravnanjem z njim in nezakonitim zapiranjem ljudi«. No, pa je to res zmaga »neodvisnega« hrvaškega pravosodja? Ali sramotna paradigma njegove popolne podrejenosti izvršni, večino časa hadezejevski oblasti? Kako bi bilo sicer mogoče, da je sojenje Glavašu pri vseh očitnih dokazih, pričah, priznanju njegovih tovarišev trajalo več kot 20 let, da je bil v tem času v vrhu državnih in vojaških struktur, parlamentarni poslanec, ovenčan z neštetimi odlikovanji za »prispevek v domovinski vojni«, po prvi nepravnomočni sodbi leta 2009 pa jo je popihal v BiH, saj ima dvojno državljanstvo, in se nastanil v svoji hercegovski hiši. Hrvaška mu je, medtem ko je živel tam, izplačevala poslansko plačo in celo nadomestilo za ločeno življenje. Sprevrženo? Ne, normalno za oblastne institucije HDZ ali ustavno sodišče, ki je sodbo kmalu razveljavilo in mu s tem omogočilo ponoven vstop v parlament.

Težko je opisati kronologijo primera Glavaš, sodnike, ki so težo zločina medvojnega gospodarja Osijeka zmanjševali z besedami o njegovem »prispevku k obrambi Hrvaške« in o tem, da gre za človeka, »ki je imel ob koncu vojne čin generala«, poleg tega so bila kazniva dejanja storjena v Osijeku, »ki je bil v stanju psihoze«. Težko je opisati tudi cinizem obtoženega, ki je celo tako naklonjenim sodnikom govoril, da jih »nabije na k….«. V udobju zapora v BiH je preživel le kratek čas, bil več zunaj kot za rešetkami, potem pa si je na Hrvaškem, kjer prejema bajno pokojnino, čas krajšal s pisanjem sporočil, da je »ubil premalo ljudi«, se fotografiral pod sliko Anteja Pavelića, voditelja NDH, ali od predsednika države Zorana Milanovića ošabno spet prevzel tistih milijon odlikovanj, ki so mu jih bili odvzeli.

Škandalozno dolgo trajajoč sodni postopek se je končal te dni z dokončno, čeprav klavrno sodbo, in medtem ko je vojnemu zločincu isti predsednik države v tišini znova odvzel odlikovanja, se je ta hvalil z odlikovanjem svojega očeta iz časov ustaške NDH. Zato je primer Glavaš podoba revolucionarne države, v kateri vlada brezzakonje, in nevarne mitologije o brezgrešnosti zmagovalcev v vojni. Kajti čas je tukaj, kakor sem rekla, obstal. Ali pa se meri vzvratno.