Ajda Kadunc / Vizualna umetnica, ki verjame, da motnje in napake omogočajo nove povezave

Maja letos je prejela nagrado skupine OHO, osrednjo nacionalno nagrado za mlade vizualne umetnike. Žirijo je prepričala z delom Proximity attempt – instalacijo in videoprenosom v živo –, razvitim v sodelovanju s čebeljo družino. S projektom je poskušala raziskati, kaj se zgodi, ko poskušamo vzpostaviti odnos z drugimi živimi sistemi. In to takšnega, ki ne bi temeljil na izkoriščanju, temveč na možnosti izmenjave v nepredvidljivih okoliščinah.

Vizualna umetnica Ajda Kadunc (1995) se namreč približno pet let ljubiteljsko ukvarja s čebelarstvom. Od nekdaj jo je fasciniralo, kako čebele kot kolektiv sprejemajo odločitve, organizirajo prostor, se nenehno obnavljajo in odzivajo na spremembe v okolju. Tako je v čebelji panj postavila manjši objekt iz čebeljega voska – in vedela, da pri tem obstaja velika verjetnost, da ga bodo čebele reciklirale ali uporabile kot izhodišče za nadaljnjo gradnjo. Želela je, da delo ostane živo in nepredvidljivo, in v galerijo vključila prenos dogajanja iz panja. »Zanimalo me je, kako lahko ustvarim možnosti, v katerih lahko njihovo delovanje postane del umetniškega procesa. Ta nepredvidljivost odziva – čebel in tudi samega ekosistema – je bila zame ključni del projekta,« pravi umetnica.

Med razstavo se je čebelja družina znašla v obdobju menjave matice, zato njihova aktivnost ni bila usmerjena v gradnjo, ampak predvsem v reorganizacijo gnezda in shranjevanje medu. Zato se je na prvi pogled zdelo, da se z objektom ni zgodilo veliko. »A prav ta navidezna odsotnost spremembe se mi je zdela pomemben del projekta. Pokazala je, da odnos ne nastaja po mojem scenariju, ampak v ritmu in pogojih drugega organizma,« razmišlja Ajda Kadunc. Del produkcijskih sredstev je namenila tudi nakupu medonosnih sadik, ki jih je v času razstave zasadila v bližini panjev. Če umetniško delo temelji na sodelovanju z živimi sistemi, se ji namreč zdi smiselno razmišljati tudi o tem, kaj lahko v to razmerje prispeva.

Njena umetniška pot se je v otroštvu začela z risbo, ki je bila zanjo, kot pravi, predvsem način opazovanja sveta in ne toliko cilj sam po sebi. »Mislim, da sem zgodaj razvila navado, da se dolgo zadržim pri stvareh, ki jih drugi hitro spregledajo,« pravi. Odločila se je za študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pomembno jo je zaznamovala tudi študijska izmenjava v Helsinkih, kjer je začela intenzivno delati z rabljenimi in najdenimi materiali, ki jih je sprva uporabljala kot slikarske podlage. To ji je odprlo drug pogled na sliko kot na nekaj, kar lahko nastaja iz že obstoječih stvari, iz sledi in materialov z zgodovino.

Slikarstvo je tako postalo izhodišče njenega ustvarjanja, a ga danes razume precej široko. Pogosto vključuje najdene, lokalne ali odpadne materiale, ker jo zanima, kaj že sami nosijo s sabo – kakšno preteklost, teksturo, odnos do prostora. Ne zanima je zgolj slika kot končni objekt, temveč proces; stvari, ki niso povsem nadzorovane ali zaključene, pač pa se lahko še spreminjajo, rastejo, razpadajo. V svoje delo vse bolj vključuje tudi hojo in zvok.

Njeno ustvarjanje je prav tako močno zaznamovalo njeno okolje. Prihaja iz samotnega kraja ob gozdu v okolici Šentvida pri Stični. Obdelovanje zemlje in skrb za živali zanjo ni bila romantična izkušnja narave, temveč način življenja, ki ji je dal zelo neposreden odnos do letnih časov, samooskrbe s hrano, živih bitij in odvisnosti od različnih procesov. To je oblikovalo tudi njen način dela in miselnost, da prostor nikoli ni samo ozadje, ampak nekaj, kar ves čas vpliva na nas. Delo z drugimi organizmi jo zato uči predvsem drugačnih načinov delovanja – počasnejših procesov, drugačnih ritmov in sprejemanja, da ne moremo vsega razumeti ali nadzorovati skozi človeško logiko.

Umetnost pa razume tudi kot način, kako ostati v stiku z negotovostjo. Kako sprejeti, da sveta ne moremo popolnoma razložiti, ga pa lahko vedno znova opazujemo in se učimo drugače videti. »Zanimajo me trenutki, ko stvari malo zaidejo s svoje predvidene poti, ker se prav tam pogosto pokažejo možnosti, ki jih prej nismo videli. Včasih ravno napaka, motnja, neskladje razkrijejo omejitve nekega sistema in hkrati ustvarijo prostor za nove povezave ter drugačne načine zaznavanja in razmišljanja.«

* V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Katja Goljat (1982) bo z nami do 31. julija.