Kultura / Popolna blokada

Četrta Janševa vlada je na oblasti šele mesec dni in že smo dočakali njen prvi resni obračun s kulturo in mediji. Z ministrstva za kulturo so v torek vsem prejemnikom razpisnih sredstev razposlali obvestila, da zaustavljajo vsa izplačila za javno sofinanciranje izjemno širokega spektra kulturnih in medijskih projektov, ki jih je ministrstvo pred tem sicer že odobrilo. Sporočilo so dobili tako tisti, ki imajo zakonito sklenjene pogodbe, kot tisti, ki imajo projekte odobrene in na podpis pogodb še čakajo. Izplačil uradno ne bo do septembrskega rebalansa proračuna. A povsem mogoče je, da jih tudi potem ne bo. Če bodo, pa bo ministrstvo, kot je že napovedalo, njihovo višino z aneksom znižalo.

Sporočilo o enem samem skupinskem in obenem drastičnem rezu v kulturo, ki močno spominja na popolno blokado izplačil na področju filma pod ministrom SDS Vaskom Simonitijem leta 2021, in to celo sredi leta, ko projekti že potekajo, ko so bila dela že naročena, ko je bilo veliko dela tudi že opravljenega, ko so zunaj napovedi kulturnih dogodkov in so se nekateri že odvili, je bilo za marsikoga popoln šok. A že nekaj časa ga je bilo slutiti.

Pred tremi tedni je ministrstvo za kulturo »zablokiralo« javni razpis, s katerim je nameravalo podpreti letošnje kulturne projekte pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije. Strokovna komisija je projekte, ki so se potegovali za skupno 250.000 evrov proračunskega denarja, sicer že ocenila in točkovala. Odločbe so bile pripravljene. Le vabil na podpisovanje pogodb ni in ni bilo in tako tudi izplačila niso bila mogoča. Nenadoma pa je bil razpis zaustavljen.

Je bilo to naključje ali so namenoma najprej udarili po kulturni ustvarjalnosti priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik in njihovih potomcev? Tako kot so na samem začetku mandata, s snetjem mavrične zastave, ki je pred ministrstvom za kulturo plapolala ob mesecu ponosa, simbolno udarili po neki drugi skupnosti?

Medtem je vse jasneje postajalo, da ta razpis ni bil izjema in da na že odobreno sofinanciranje zaman čakajo tudi številni drugi, od splošnoinformativnih medijev in medijev s statusom posebnega pomena do ogromne množice nevladnih organizacij, delujočih na področju kulture.

Slednje so se med drugim potegovale za sofinanciranje enoletnih projektov, ki jih je treba v tekočem letu potem tudi izvesti. Ti razpisi so bili objavljeni že lani, nekatere odločbe so sicer zamujale, a so bile izdane najpozneje sredi maja. Slediti bi moral le še podpis pogodb, vendar vabil niso dočakali. Ker pa so bile odločbe že izdane in ker se je termin projektov približeval, obenem pa se je tudi leto prevešalo v drugo polovico in je bilo odmerjenega časa vse manj, so se v dobri veri lotili projektov, s sredstvi, ki so jih pač imeli, kar je v mali Sloveniji – kjer mecenov iz vrst kapitala, kakršne na področju kulture poznajo v tujini, praktično ni, zato velja družbeni dogovor, da je kultura javno dobro in s tem sofinancirana s proračunskimi sredstvi – lahko izjemno zahteven izziv. Ne pozabimo, da je v slovenskem prostoru kulturni sektor izrazito prekariziran, da so prihodki kulturnih delavcev v primerjavi z delavci v drugih sektorjih podpovprečni, da zaradi specifičnosti izjemno raznolikih poklicev in raznolikih možnosti za delovanje v njih mnogi – tudi vrhunski umetniki – živijo na robu preživetja. Tako je nekdo, ki je leta neizpodbitno dokazal svojo izjemnost, za letošnjo izvedbo festivala, ki je bil lani eden najvidnejših in najtehtnejših v državi, z bogatim programom in velikim obiskom, denimo vzel hipoteko na hišo, svoj dom. Ustvarjalci so se projektov lotili brez plačil sodelavcem, s potrpljenjem in pričakovanjem vseh, da bodo v skladu z obljubo, ki jo je dalo ministrstvo, poplačani kasneje.

Kdor napoveduje reze v kulturi, napoveduje reze v sredstva, predvidena za nevladnike, medije in samostojne ustvarjalce.

Medtem so pristojne na ministrstvu seveda še naprej spraševali, kdaj bo podpis pogodb. In v ponedeljek, ko je ministrstvo rdečo luč prižgalo še enemu javnemu razpisu – javnemu razpisu za sofinanciranje bivanja v umetniških rezidencah v Berlinu, Londonu, New Yorku in na Dunaju v letu 2027, ki je prepotrebno okno v svet za umetnike iz Slovenije –, je že postalo jasno, da takšen odgovor najverjetneje lahko pričakujejo tudi sami. Dan kasneje se je slutnja uresničila: ministrstvo jih je pisno obvestilo, da so vsi razpisi in vsa izplačila za sofinanciranje kulture in medijev do septembrskega rebalansa proračuna zaustavljeni, zamrznjeni in da naj ministrstvu do takrat ne pošiljajo zahtevkov za izplačila.

Krovna mreža slovenskih nevladnih organizacij CNVOS je nevladnike sicer kmalu zatem opozorila, naj slednjega nikar ne upoštevajo, saj bi se jim v pravnih sporih to lahko maščevalo. »Pogodbe izvajajte naprej, zahtevke izdajajte v roku,« so zapisali. Sporočilo ministrstva namreč nima pravne teže.

A čemu sploh ta izjemno drastični ukrep, čemu ta socialna bomba, ki bo najbolj prizadela vitalni, a obenem izrazito prekarni in zato ranljiv del kulturnega sektorja, samostojne kulturne delavce in nevladne organizacije, delujoče v kulturi? V sporočilu je bila kot razlog za blokado navedena velika proračunska luknja, na katero naj bi bilo novo vodstvo ministrstva naletelo po primopredaji poslov.

O tej domnevni proračunski luknji – ministrstvo je šele to sredo popoldne, ko je bilo izzvano s strani kulturnega sektorja, javnost obvestilo, da naj bi bila »globoka« 9,6 milijona evrov – je ministrica Ignacija Fridl Jarc prvič javno spregovorila v nedavnem intervjuju za časnik Delo. Številk ni navedla, dodala pa je, da je primanjkljaj celo tako velik, da denarja ni dovolj niti za poplačilo nujnih obveznosti, denimo za delovanje javnih zavodov v kulturi, katerih ustanoviteljica je država. Tako naj bi bilo, kot je posebej poudarila, premalo sredstev tudi za delovanje Javnega zavoda za razvoj sodobne plesne umetnosti, ki ga je prejšnja vlada vzpostavila ob koncu mandata in do katerega ima SDS že od samega začetka – pravzaprav že najmanj od leta 2012, ko je podoben javni zavod že ukinila – še posebej veliko averzijo.

Prejšnja ministrica Asta Vrečko, danes poslanka Levice in sokoordinatorica stranke, je trditve svoje naslednice v Mladini že prejšnji teden odločno zavrnila, češ da primanjkljaja ni, saj je letošnji proračun ministrstva za kulturo še posebej visok, rekorden. Tudi sredstva za Javni zavod za razvoj sodobne plesne umetnosti so v proračunu, tako za letošnje kot naslednje leto, za obe leti skupaj je bilo predvidenih več kot milijon evrov. Sredstva zanj sta zagotovili še obe občini soustanoviteljici, tu pa so tudi štirje milijoni iz kohezijskih sredstev, ki bi jih bilo treba le še počrpati. Razen, seveda, če bi ministrstvo novi javni zavod namerno želelo izčrpati in sredstva, kot se je vprašala Asta Vrečko, prerazporediti nedavno ponovno ustanovljenemu samostojnemu Muzeju slovenske osamosvojitve, katerega vodenje so zaupali Jožetu Dežmanu, preverjenemu kadru, ki se vrne z vsako vlado Janeza Janše. Tokrat so ga vpoklicali iz upokojitve.

Prejšnja ministrica zdaj, po napovedi popolne blokade izplačil upravičencem do sredstev ministrstva za kulturo, očitke o proračunski luknji ponovno odločno zavrača. »Ministrstvo za kulturo smo predali z najvišjim proračunom doslej, tako za leto 2026 (282,3 milijona evrov, op. p.) kot za leto 2027 (297, 8 milijona evrov, op. p.), z uspešno pripravljenimi kohezijskimi projekti in z dodatnimi sredstvi iz podnebnega sklada. Letos maja smo celo še pridobili dodatna sredstva s prerazporeditvijo sredstev z drugega ministrstva,« pravi Asta Vrečko.

A noben drugi minister ni uvedel blokade izplačil. Uvedla jo je le ministrica za kulturo.

Zakaj torej Ignacija Fridl Jarc govori o proračunski luknji, zakaj je ministrstvo pod njenim vodstvom zaustavilo vsa izplačila? »Brez zagotovljenih sredstev v proračunu ne more biti objavljen niti javni razpis, kaj šele sklenjene pogodbe. To je že dovoljšen dokaz, da sredstva so. Edini razlog, zakaj SDS niža sklenjene zakonite pogodbe in prekinja razpise v tem trenutku, je, ker jim je to priročen izgovor za napad na nevladni sektor, hkrati pa želijo rezervirati sredstva za na hitro ustanovljeni Muzej osamosvojitve in za druge svoje arbitrarno določene politične cilje. Konec koncev so blokade financiranja na kulturi del znanih SDS-ovih političnih manevrov, enako se je dogodilo filmarjem leta 2021, ko jim niso želeli izplačati sredstev dobesedno do konca leta,« je prepričana prejšnja ministrica.

Ministrica Ignacija Fridl Jarc kot nekdanja državna sekretarka – pri ministru Vasku Simonitiju, na kar ne gre pozabiti – ustroj in delovanje javnih financ seveda izjemno dobro pozna. Tako gotovo ve, da v prvi polovici leta, ko so odlivi iz proračuna višji, na postavkah vedno prihaja do primanjkljaja, ki v mesecih do konca leta postopoma upade. Prav tako pozna zakonitosti proračuna, v katerem so prerazporeditve med letom nekaj povsem običajnega. Sredstva se s postavk, kjer ostanejo neporabljena, vedno prerazporejajo na druge postavke znotraj ministrstva, kjer se pokaže primanjkljaj, saj ob še tako dobrem načrtovanju popolnoma natančne dinamike na prav vseh postavkah ni mogoče predvideti. Na ministrstvu so v sredo sicer zagotovili, da so že pregledali »vse možne prerazporeditve po posameznih postavkah znotraj proračuna ministrstva in uvedli vse ustrezne ukrepe najprej znotraj služb ministrstva, in sicer: prekinitev študentskega dela na ministrstvu, učinkovitejša organizacija dela in nova sistemizacija, varčevanje na vseh materialnih stroških ministrstva, odprodaja službenih vozil«.

Te navedbe presenečajo, saj je letos precej sredstev ostalo neporabljenih, denimo, na področju medijev. Ogromno neporabljenih sredstev ostaja na postavki za prenovo ljubljanske Drame, glede katere je ministrica že povedala, da je v predvidenih gabaritih ne bo dovolila uresničiti. Zakaj s temi in drugimi neporabljenimi sredstvi ne zapolnijo morebitnih primanjkljajev na drugih postavkah, če so na te že naleteli? Zakaj so raje ustvarili paniko in uvedli celo blokado vseh izplačil, verjetno pa ob tem napovedali tudi odpuščanja? In to sredi julija, ko končne porabe proračuna niti še ni mogoče napovedati, saj niti še ni znano, denimo, kolikšna bo realizacija pri investicijah. Z drugimi besedami: proračunsko luknjo je v tem trenutku mogoče videti le, če proračuna ne znaš brati pravilno. Ali pa takšno luknjo pač krvavo potrebuješ. Po uradnih podatkih je ministrstvo za kulturo do tega tedna sicer porabilo 130.060.419 evrov oziroma dobrih 46 odstotkov od 282.261.109 evrov proračuna.

Prav tako ministrica dobro ve, da je manevrskega prostora za reze v samem proračunu malo – velika večina proračunskih sredstev je namenjena za poplačilo zakonskih obveznosti, kot so plače zaposlenih v javnih zavodih, in za investicije, denimo v cerkve in gradove. Le majhen delež ostane za mehke vsebine, za programe in projekte, torej za predstave, koncerte ali razstave, sploh za tiste, ki jih ustvarjajo nevladniki in samostojni kulturni delavci. A prav tu se, kadar pride do rezov, praviloma zareže najprej. Kdor napoveduje reze v kulturi, napoveduje reze v ta del proračuna. Boj proti rezom v kulturi je predvsem boj proti rezanju sredstev za nevladnike, medije in samostojne ustvarjalce. Če do rezov na teh postavkah ne pride, je to politična gesta ministra, da za svojim sektorjem trdno stoji.

Kaj torej sektorju sporoča ministrica, ki ne le, da je že napovedala reze, temveč je, še preden je do njih prišlo, uvedla tudi blokado izplačil za nevladne organizacije, medije in samostojne kulturne delavce, pri čemer še vedno ni jasno, kakšna je pravzaprav pravna podlaga za ta ukrep? Vse pogodbe o sofinanciranju z ministrstvom za kulturo sicer res vsebujejo člen, da se v primeru rebalansa državnega proračuna višina financiranja lahko spremeni. A ta člen je bil napisan za uporabo v primeru višje sile. Res pa je, da do podobnega preplaha o domnevno nevzdržnih javnih financah prihaja tudi na drugih ministrstvih. Demokrati so nedavno vložili zahtevo za sklic parlamentarne komisije za nadzor javnih financ, kjer naj bi obravnavali proračunski primanjkljaj. A noben drugi minister ni uvedel blokade izplačil. Uvedla jo je le ministrica za kulturo.

Sedanje dogajanje lahko razumemo na dva načina. Prvi je z vidika koalicije. Rebalans proračuna Republike Slovenije za leto 2026, ki je napovedan za septembra, seveda lahko prinese spremembo višine sredstev v proračunu ministrstva za kulturo. Iz besed ministrice Ignacije Fridl Jarc je razumeti, da reze pričakuje in da se je z njimi že sprijaznila. Prejšnja ministrica za kulturo Asta Vrečko ob tem opozarja, da je naloga ministra, »da se za svoj sektor bori in doseže ustrezno financiranje. Rezanje sredstev nevladnim organizacijam in neizplačilo pogodb je zato jasna ideološka, in ne tehnična odločitev. Je napoved obračuna s sodobno in kritično kulturo, poskus discipliniranja in utišanja vseh, ki aktualni vladi niso povšeči. Škoda s tem že nastaja, saj že sama napoved nižanja sredstev pri izvajalcih kulturnih projektov in programov povzroča negotovost in odpoved že načrtovanih aktivnosti.«

In drugi način? Lahko ga seveda razumemo kot orodje stranke SDS, kako s finančnimi pritiski prestrašiti sektor, ki je že večkrat, predvsem pa v mandatu ministra Vaska Simonitija med letoma 2020 in 2022, že dokazal, da se zna poenotiti in biti celo najglasnejši kritik uničujočih kulturnih politik in odločitev vlade tudi zunaj področja kulture. A prav sedanji manevri ministrstva za kulturo ga ponovno povezujejo in aktivirajo.

Prav delujoči v kulturnem sektorju namreč najbolje vedo, da ima področje kulture že od nekdaj enega najmanjših proračunov. Proračun za kulturo se je v zadnjih letih, tako pod Vaskom Simonitijem kot pod Asto Vrečko sicer znatno povečeval, a v primerjavi s proračuni drugih ministrstev še vedno ostaja majhen. Tudi javni razpisi na področju kulture so v primerjavi z javnimi razpisi na drugih področjih, denimo na področju gospodarstva, res majhni, drobiž. Z zamrznitvijo javnih razpisov na področju kulture država ne bo zares prihranila. Lahko pa s tem veliko uniči.

Na to je javno opozorila tudi Teja Reba, predsednica Društva za sodobni ples Slovenije: »Sredstva za programe in projekte nevladnih organizacij pomenijo zanemarljiv delež celotnega državnega proračuna. Finančni učinek takšnega reza bo za državo majhen, posledice za kulturni sektor pa precejšnje. Nesprejemljivo je, da se breme prenaša na organizacije in posameznike_ce, ki so svoje pogodbene obveznosti že začeli ali jih že izpolnjujejo.«

Javni razpisi na področju kulture so v primerjavi z razpisi na drugih področjih res majhni, drobiž. Z zamrznitvijo teh razpisov država ne bo zares prihranila. Lahko pa s tem veliko uniči.

Kot je še dodala Teja Reba, nevladne organizacije, drugače od denimo podjetij, »nimajo kapitalskih rezerv. Delujejo projektno, sredstva pa so namenjena konkretnim javnim programom in plačilu konkretnega dela ljudi. Ko država sredi leta ustavi izplačila ali zmanjša že dogovorjeno financiranje, prizadene ustvarjalce, producente, tehnike, pedagoge in številne druge, ki so svoje delo že opravili ali ga izvajajo na podlagi veljavnih pogodb. Varčevanje, ki prinese zanemarljiv prihranek, hkrati pa ogrozi izvedbo kulturnih programov, delovna mesta in zaupanje v državo kot pogodbeno partnerico, ni odgovorno upravljanje javnih financ.«

Kako bi torej lahko označili trenutno dogajanje? Ali gre za maščevanje? Prejšnji vladi, prejšnji ministrici za kulturo, njeni stranki Levica, nevladnikom s področja kulture, medijem, samostojnim kulturnim ustvarjalcem in nenazadnje tudi občinstvu, saj vseh projektov, ki jih je to pričakovalo po vsej Sloveniji, zaradi blokade gotovo ne bo mogoče izpeljati?