Prvi teden / Česa se bojijo tirani

Tirani obožujejo obupane ljudi. Obožujejo malodušne, prestrašene, izčrpane ljudi, ki se držijo vsak zase. Takšne, ki so izgubili vero, da je sploh še kaj mogoče spremeniti. Obožujejo tiste, ki so se navadili skloniti glavo, še preden jim to kdo sploh ukaže. Tiste, ki vnaprej odnehajo, se sami utišajo, si rečejo, da nima smisla, da so vsi enaki, da je bilo vedno tako in da bo vedno tako tudi ostalo. Samo tako lahko tirani zavladajo in ohranjajo moč. Najraje imajo ljudi, ki se udobno zabubijo v naslanjač in čustva razblinjajo ob zaslonu.

Hkrati tirani ne prenesejo ljudi, ki se povezujejo. Ljudi, ki se pogovarjajo, organizirajo, vztrajajo, hodijo na proteste, podpisujejo peticije in referendumske pobude. Takšnih, ki se nočejo sprijazniti s cinizmom ali molkom. Ne prenesejo ljudi, ki se jim upajo postaviti po robu, ko vedo, da je to treba in je tako prav. Najbolj se bojijo prav takšnih: ljudi, ki še verjamejo, da je mogoče kaj spremeniti.

Slovenska zgodovina je na srečo polna trenutkov, ko so se ljudje znali organizirati zoper režim, ki jim je kratil svobodo. Tako je bilo z Osvobodilno fronto in uporom proti okupatorju. Tako je bilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je civilna družba povezala proti okosteneli partijski oblasti. In tako je bilo med kolesarskimi protesti v času tretje vlade Janeza Janše, ko je oblast epidemijo koronavirusne bolezni razumela kot priložnost za discipliniranje družbe, obračunavanje z mediji in napade na neodvisne institucije. Vse to so bili trenutki, ko so se ljudje zavedali, da svoboda ni nekaj samoumevnega, pač pa nekaj, za kar se je treba in za kar se je vredno boriti.

Pred podobno preizkušnjo je slovenska družba danes: ali naj se, soočena s četrto Janševo vlado in še eno reprizo njegovih avtoritarnih teženj, spet upre ali raje prepusti udobnejšemu malodušju, obupu, prepričanju, da ničesar ni moč spremeniti. Zdi se, da je zadnji mesec vendarle ponudila odgovor. Ponudila ga je z več kot 47 tisoč podpisi za referendum o tako imenovanem interventnem zakonu za razvoj Slovenije. Ponudila ga je tudi v obliki več kot 5000 podpisov, potrebnih za nadaljevanje referendumskega postopka zoper zakon, ki bi v Sloveniji prebivajočim državljanom tretjih držav rad odvzel volilno pravico na lokalnih volitvah ter tako utišal dobrih 100 tisoč glasov. In minuli teden še z več kot 42 tisoč podpisi za referendum o noveli zakona o parlamentarni preiskavi, s katero bi oblast rada parlamentarni nadzor spremenila v orodje političnega obračunavanja in v državi uvedla politično policijo.

Nič od tega ne bi bilo mogoče brez ljudi, ki so bili pripravljeni narediti na videz majhno dejanje: oddati podpis. In nič od tega ne bi bilo mogoče brez ljudi, pripravljenih opraviti tudi najbolj nehvaležno delo v demokraciji: v vročini in dežju stati pred upravnimi enotami in zbirati podpise, prepričevati mimoidoče in jim razlagati zakone. Demokracija ne živi samo v velikih, veličastnih dejanjih, najpogosteje se udejanja v precej manj dramatičnih prizorih. Denimo v vrsti pred upravno enoto, v pogovoru z neznancem, ki bi lahko šel mimo, pa se je vendarle odločil ustaviti, da bi oddal podpis. Demokracija se udejanja v gradnji skupnosti, ta je bistvena infrastruktura odpora.

Zato se vrnimo spet na začetek. Tirani obožujejo predvsem ljudi, ki mislijo, da so sami. Vsaka vrsta pred upravno enoto je zato zanje težava. Vsak oddan podpis je težava. Vsak pogovor, vsaka pobuda, vsaka organizirana skupina ljudi, ki se noče sprijazniti z vnaprej določeno nemočjo – vse to jim povzroča težave. To ljudem daje vedeti, da niso sami in da se je mogoče upreti. Oblast, ki si želi predvsem poslušnih podložnikov, pa lahko tako pred seboj kar naenkrat ugleda skupnost, ki se ni pripravljena ukloniti.