V središču / Tisoč dni vojne

Od začetka vojne 7. oktobra se je življenje okrog mene spremenilo. Začelo se je grozovito trpljenje, ki mu ni videti konca. Prepričana sem bila, da se bo ta vojna končala v tednu ali dveh. Mislila sem, da bo podobna prejšnjim vojnam, a sem vsak dan doživela nov pretres. Vsak trenutek je prinesel le nov plaz gorja zaradi nenehnega bombardiranja in preganjanja.

Zmotno sem verjela, da bo prekinitev ognja prekinila tudi naše muke. Nadaljujejo se. Ne mine minuta, ne da bi spremljala, kaj se dogaja v Gazi. Prijateljica Šaima iz Egipta, ki mi med zdravljenjem pomaga skrbeti za mamo, mi prigovarja: »Nenehno si na telefonu in to je razlog, da si v vse hujši stiski.« Odgovarjam ji: »Moje telo je v Egiptu, glava in srce pa sta z družino.« Vsak dan pokličem očeta. Povedal mi je, da ni našel taksija, da bi se z njim odpeljal v zahodni Han Junis ali osrednjo Gazo. Dolgo pot je prehodil, zaradi ruševin na cesti in prahu, ki mu je silil v pljuča in ga dušil, se je zelo namučil. Vedno mu govorim, naj se ne odpravlja na tako dolge poti, saj ima zdrs medvretenčne ploščice v vratu in zadnje čase ga boli tudi stopalo. Bojim se, da se bodo zdaj, ko me ni ob njem, težave poslabšale, v Gazi pa ni zdravnikov.

Povedal je tudi, da se je zbudil zgodaj zaradi prihoda cisterne s pitno vodo. Če ne bi bil pravočasen, vode ne bi dobil nikjer drugje. Vrsta je bila zelo dolga, vročina neznosna, a je vztrajal in čakal, da je lahko napolnil posode in se odžejal. Kadar je zelo vroče, je prisiljen piti vročo vodo, čeprav bi si želel spiti kaj mrzlega, da bi se vsaj malo ohladil. Na koncu pogovora je dodal, da je vesel, ker ima neoporečno vodo in mu ni treba piti tiste iz pipe ali trpeti žeje.

A trpljenja s tem še ni konec. Preden sem odpotovala v Egipt, smo vodne zaloge dopolnjevali na določene dneve. Stanovanjski predel je bil poln ljudi, ki so jih pregnali z domov, in vsi so čakali, da bi si lahko napolnili posode z vodo. Slišala sem njihovo kričanje in prepiranje, kdo je naslednji na vrsti. Tako je ostalo tudi po mojem odhodu, mesece po prekinitvi ognja. Brat Mohamed je povedal, da ves dan čaka na vodo. Oseba, odgovorna za delitev, mu je dala na voljo le pet minut, nato je vodo zaprla. Nenehno živijo v strahu, da je bo zdaj zdaj zmanjkalo. Potožil mi je zaradi težav z brezdomci in njihovega kričanja, ko čakajo nanjo. Ta hrup ga zgodaj zjutraj prebudi. Na območju se gnete veliko ljudi in težave s pregnanci se samo še stopnjujejo, saj je tudi njihova beda vsak dan hujša.

Na začetku vojne sta bila nečaka, sestrina otroka Rital in Adam, stara štiri oziroma tri leta. Šele učila sta se govoriti, bala sta se zvokov raket, nejevoljna sta bila, ker so morali zapustiti dom, pogrešala sta prejšnje življenje. Tisoč dni vojne je povzročilo, da otroci odraščajo v strahu in pomanjkanju, njihova prihodnost je negotova. Oboževala sta dedkovo hišo, naš dom. Med vojno in pregonom je Adam pogosto prišel k meni, da bi me potolažil z besedami, da naša hiša še stoji, izmišljeval si je zgodbice in me skušal razvedriti. Ponoči, ko smo spali, se je s Spidermanom vrnil v hišo in preveril, ali je vse v redu; govoril mi je, da je niso porušili. Njegove zgodbice so mi vlivale upanje, da se bomo nekoč lahko vrnili domov. Po prekinitvi ognja pa smo ugotovili, da je hiša porušena in da ne moremo več tja, ker stoji na rumenem območju.

V teh tisočih dneh vojne sta nečaka zrasla. Svojci mi vsak dan pošiljajo glasovna sporočila o svojem trpljenju. Nečaka pripovedujeta, da se lahko igrata samo na ulici, tožita o umazaniji in zagnojenih ranah. Povesta tudi, da zaradi komarjev in muh ne moreta spati, da vsak dan hlepita po hladni pijači, ker ne prenašata več vročine. Razveselita pa me z besedami, da se učita, hodita v šolo in počneta koristne stvari, čeprav ne vsak dan – le tri dni na teden.

Adam me vsak dan pokliče in prosi, naj mu kupim večji avtomobil. Misli, da se bo z njim lahko odpeljal v Gazo. Čaka, da se vrnemo, sprašuje o tem. Ko hodim po ulici in vidim velike avtomobile, se zjočem, ker si ne moremo privoščiti, da bi osrečili tega otroka. Tako kot Adam si tudi jaz sebe predstavljam kot superjunakinjo, kot Spidermana, ki bi lahko rešil otroke. Nečaka sanjata o igračah, a jim jih ne moremo kupiti, ker vojna traja že tisoč dni.

Žal izobraževanje ni več tako kot prej. Šolanje je moteno, izobraževanja ni več, šole so porušene. Ostanki učilnic so postali zatočišče za brezdomce. Tja se je zateklo tudi na tisoče otrok in vsi sovražijo takšne razmere. Ker ni več šolskih zgradb, v katerih bi moralo teči življenje, doživljajo hude travme, pogrešajo šolo, kamor so vsak dan hodili po znanje, jaz pa pogrešam svoje učence. Štiri leta sem dan za dnem prihajala v šolo, pozdravila učence in z njimi prebila dolge ure – učili smo se, čas smo preživljali pri različnih dejavnostih, smejali smo se, igrali in pogovarjali. Minilo je tisoč dni, ko nisem počela ničesar od naštetega. Spomnim se teh trenutkov z njimi in zajočem. Pogrešam skupne fotografije, ki so dokument čudovitega obdobja. Kot bi minilo sto let, odkar sem stala v učilnici in razlagala nekaj o naravi, odkar so mi pripovedovali o svojem vsakdanjiku in odkar niso dočakali zadnjega dneva šole in proslavili začetka počitnic, odkar ne hodimo več na šolske izlete in si ne zaupamo načrtov za počitniške tedne.

Bom kdaj spala brez mor o tem, da sem zakopana pod ruševinami, da bežim pred izstrelki in streli izraelskega ostrostrelca?

Tisoč dni je minilo, sestra pa na tržnici še vedno težko pride do hrane. Še vedno se pritožuje nad visokimi cenami in vse večjim finančnim bremenom, ki ga stroški za hrano pomenijo za nas. Že tisoč dni govori, kaj vse pogrešata otroka, a jima tega ne more kupiti. Na tržnico gre dvakrat ali trikrat na dan, da bi skuhala kaj primernega za otroka in druge svojce. Odkar je mama odšla, skrbi tudi za očeta in brata. Mlajša sestra je pred kratkim prišla iz Gaze in mi pripovedovala, kaj vse se je zgodilo, odkar smo odšli, kot da mi ni povedala že skoraj vsega, ko je še živela tam. Trpljenje se nadaljuje, podrobnosti so po prekinitvi ognja enake kot prej, nič se ni spremenilo.

Jaz pa vseh teh tisoč dni žalujem. Ne morem se več veseliti preprostih življenjskih radosti, izgubila sem ljubljene, od kolegov do učencev, in vsak dan žalujem za njimi. Izgubila sem službo, ki sem se je tako lepo navadila in zaradi katere sem bila najsrečnejši človek na svetu, ko sem vsak dan stala pred učenci. Izgubila sem dom, svoje svetišče, sanje, ki sem si jih uresničila po desetletju težkega dela. Privarčevala sem denar, da bi starši lahko živeli udobno in varno, kajti dom pomeni trdnost. Oče je ljubil našo hišo in z vsem srcem molil zanjo, saj sem izpolnila obljubo in iz nje naredila tako lep dom, kot si ga je želel. Ne morem verjeti, da je ta hiša zdaj samo kup ruševin. Razum se ne more sprijazniti s tem, v srcu pa vem, da se je to res zgodilo, zato me vsak dan boli.

Tisoč dni sem priča vedno enako hudemu trpljenju svojcev, prijateljev in vseh ljudi. Tisoč dni brez predaha poročam in govorim o Gazi. Želim, da bi svet slišal moj glas. Če bi lahko kričala in svetu tako povedala, kaj preživlja Gaza, bi to počela popolnoma vsak dan. Tisoč dni to trpljenje načenja moje zdravje in moč. Šibka sem zaradi vojne, ne zmorem prenašati otroških solz, krikov mater in bolečine očetov. Vsak trenutek sem z mislimi pri svojih domačih in njihovem dolgotrajnem trpljenju v Gazi in zunaj nje. Postala sem anemična. Ne bom ozdravela, dokler v Gazi ne bo bolje in dokler ne bo tam zavladal mir, dokler ne bom prepričana, da je moja družina na varnem in ne trpi. Očetove pritožbe zaradi grozovitih razmer in bolečina nečakov globlje režejo v mojo dušo kot v telo.

Se bosta tragedija in žalost po tisoč dnevih končali ali bomo svetu pripovedovali o nadaljnjih tisoč dnevih? Bom kdaj spala brez mor o tem, da sem zakopana pod ruševinami, da bežim pred izstrelki in streli izraelskega ostrostrelca? Ne morem niti izraziti svojih želja, ker so sanje in upanje zdaj za vse Palestince bolj boleči od resničnosti v Gazi. Tisoč dni zaradi teže skrbi, ki dušijo naša srca in se samo še večajo, občutimo kot tisoč let, in lasje ne sivijo zaradi starosti, temveč zaradi bremena muk, ki smo jih preživeli in jih še preživljamo.

Ruvaida Amer je palestinska novinarka, učiteljica in filmska ustvarjalka iz osrednje Gaze.