V središču / Rumeni karton iz Bruslja

Ko je podmladek nizozemske skrajno desne stranke Forum za demokracijo pred koncem minulega leta na družbenem omrežju Instagram delil novoletno čestitko, jo je pospremil s skladbo L’Amour Toujours Gigija D’Agostina. Velikodušno bi lahko ocenili, da so v stranki pač veliki ljubitelji italijanskega eurodancea s preloma tisočletja, a v resnici je bila izbira precej manj nedolžna: klubska uspešnica se je v zadnjih letih namreč prelevila v zvočno spremljavo evropske skrajne desnice, predvsem v Nemčiji pa so jo začeli povezovati z rasističnimi predelavami refrena, med drugim z vzkliki Ausländer raus (Tujci ven) in Deutschland den Deutschen (Nemčija Nemcem). Na prvi pogled je podobno nedolžna delovala tudi božična zabava, ki jo vsako leto pripravijo v podmladku, minulo leto na dvorcu Salentein v Nijkerku. Svečane obleke in žvenket kozarcev – vse je bilo zastavljeno kot povsem normalen, uglajen gala večer mladih konservativcev. Toda za grajsko kuliso se je skrival precej drugačen politični dogodek.

Pred razgreto dvorano je kozarec dvignila predsednica podmladka Iem Al Biyati in nazdravila: »2026 bo leto re-mi-gra-ci-je!« Ta izraz, remigracija, se je v besednjaku evropske skrajne desnice že prijel kot nadomestek za množično izseljevanje migrantov in tudi tujih državljanov, ki jih označujejo za »neasimilirane«. Gre pravzaprav za olepševalni izraz za etnično in kulturno prečiščevanje družbe. Sodobna skrajna desnica se je namreč naučila, da ji odkrito korakanje v škornjih in dviganje desnice bolj škodita kot koristita, zato danes raje nosi suknjiče, svoje najbrutalnejše ideje pa zavija v nove, na videz neškodljive izraze ali celo šale, meme in popkulturne reference, kot je D’Agostinova superuspešnica.

Podobno zgovoren je bil seznam gostov. Kot je razkril nizozemski časnik de Volkskrant, je bil ta poln predstavnikov domačih ter tujih organizacij in političnih strank, ki propagirajo nacionalistična, protimigrantska stališča. Med izbranimi tujimi gosti so bili med drugim Severin Köhler iz Alternative za Nemčijo, John McLoughlin iz irske Nacionalne stranke – pa tudi Slovenec Žan Žalec iz SDS, ki mu je bilo predlani zaupano mesto asistenta evropskemu poslancu Branku Grimsu. Žalec je bil dolga leta ulični aktivist, na mostove je obešal transparente in motil demonstracije političnih nasprotnikov. Bil je med ustanovitelji slovenske izpostave Generacije identitete – gre za mednarodno združenje skrajnih desničarjev, ki je denimo v Franciji prepovedano, v Nemčiji pa razvrščeno kot ekstremistično – in tudi Društva za promocijo tradicionalnih vrednot, ki mu je ministrstvo za kulturo v času tretje vlade Janeza Janše podelilo status nevladne organizacije v javnem interesu.

Evropska ljudska stranka ima težavo z ohranjanjem »požarnega zidu«. V praksi se ta načenja prav tam, kjer je skrajna desnica najmočnejša: pri migracijah.

Podobna identitarna, nacionalistična gibanja so pred približno desetimi leti, po začetku tako imenovane migrantske krize, začela vznikati povsod po Evropi. Kaj je bil pravzaprav namen takšnih združenj, je pred dvema letoma v intervjuju za »domoljubni« YouTubov kanal Utrip tradicije razkril Žalec sam. »Naš glavni namen je bil določene izraze oziroma besedne zveze vplesti v slovenski politični prostor. Na primer leta 2015 ali pa 2016, če si v Google vpisal ’kulturni marksizem’, v Sloveniji praktično nihče ni poznal tega izraza,« je povedal. »Takšni izrazi so še ’velika zamenjava’, ’metapolitika’, ’etnopluralizem’, ’multipolarnost’ ... To so izrazi, ki smo jih sistematično širili preko naših propagandnih kanalov. Kot kaže, več kot uspešno.« Pri slovenski Generaciji identitete so, po vzoru norveškega krščanskega fundamentalista Andersa Behringa Breivika, ki je leta 2011 zakrivil množičen pokol na otoku Utøya, denimo izdali Manifest za domovino. Ta je v slovensko razpravo res med prvimi ponesel skovanki »kulturni marksizem«, idejo, da si levica predvsem z vzvodi v kulturi želi razgraditi na krščanstvu utemeljen vrednotni sistem zahodne civilizacije, in »velika zamenjava«, izvorno francosko teorijo zarote o tem, da evropske elite načrtno izvajajo uvoz muslimanskih migrantov z namenom zamenjave avtohtonega prebivalstva. A to ne bi bilo mogoče, če v združenju ob tem ne bi uživali podpore SDS. Rasistični pamflet je bil namreč izdan pri strankini hišni založbi Nova obzorja, teze iz knjige pa so postale malodane njen politični program in osnova kulturnega boja, ki ga danes netijo najvidnejši predstavniki SDS, od Žana Mahniča in Branka Grimsa do Janeza Janše.

Tega jezika so se po Evropi polastile predvsem najskrajnejše desne politične stranke, ki so prav na protimigrantski paniki v zadnjih letih gradile svoj vzpon. Najočitnejši primer je Nemčija, kjer Alternativa za Nemčijo ni več zgolj protestna stranka z vzhodnonemškega roba, temveč politična sila, ki v anketah že prehiteva konservativno CDU/CSU. Evropska ljudska stranka (EPP) ima tako vse večjo težavo z ohranjanjem »požarnega zidu«, ki naj bi evropsko sredino ločeval od skrajne desnice. V praksi se ta načenja prav tam, kjer je skrajna desnica najmočnejša: pri migracijah. O tem med drugim priča tudi junijsko izglasovanje nove migrantske zakonodaje v evropskem parlamentu, pri katerem so se v največji evropski politični skupini za podporo naslonili na glasove skrajne desnice. To so storili že prej, ob rahljanju ukrepov za zaščito okolja. A v EPP, ki jo vodi Manfred Weber in iz katere prihaja tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, se kljub temu ves čas trudijo ustvarjati vsaj vtis, da zid še zmeraj stoji.

Ob tem se v skupini soočajo še s težavo, da ga od znotraj pomagajo načenjati tudi najbolj skrajni člani iz lastnih vrst. Med te zagotovo spadajo poslanci SDS, do nedavnega z Brankom Grimsom na čelu, ki je bil zaradi svojih premnogih eskapad minuli teden izključen iz EPP. Grims je s tem postal prvi poslanec, ki ga je v skupini konservativcev doletela tako huda kazen. Izključitev je v preteklosti sicer grozila tudi stranki bivšega premiera Viktorja Orbána, a so člani Fidesza raje izstopili kar sami.

Grimsu so v skupini med drugim očitali pomanjkljivo delovno etiko, v dveh letih naj bi se od več kot stotih namreč udeležil le dveh sestankov poslanske skupine, in spodkopavanje lastne politične družine.

Poslanec je v preteklosti res večkrat prišel v navzkriž z vodstvom EPP. Lani je denimo kot edini iz skupine prispeval podpis za predlog nezaupnice Ursuli von der Leyen, ki ga je pripravila skrajna desnica, a ga je nato, neuradno zaradi posredovanja Janeza Janše, umaknil.

Januarja je bil nato med poslanci, ki so jih zaradi neupoštevanja smernic skupine pri glasovanju o nezaupnici evropski komisiji doletele (simbolične) sankcije. Vodstvo EPP mu je takrat začasno prepovedalo nastope na plenarnih zasedanjih v imenu skupine in mu omejilo nekatere poslanske naloge. Kapljo čez rob pa je očitno pomenila njegova udeležba na konferenci Za desno večino v evropskem parlamentu, na kateri je maja nastopil skupaj s predstavniki skrajne desnice in pozval k rušenju požarnega zidu.

Propaganda identitarcev, ki se pogosto ponaša celo z (neo)nacistično ikonografijo, je že pred leti našla pot naravnost v strankarsko infrastrukturo SDS.

To sicer ni bil edini takšen primer Grimsovega sodelovanja s skrajno desnico. Med drugim je kot edini poslanec EPP javno podprl evropsko državljansko pobudo Save Europe Act (Rešimo Evropo), ki od evropske komisije zahteva, da bistveno omeji migracije v EU in poskrbi za »remigracijo neevropskih migrantov, ki niso integrirani ali predstavljajo resno kulturno ali finančno breme za države članice«, s čimer naj bi zagotovila »dolgoročno preživetje evropske civilizacije«.

Za pobudo stoji Martin Sellner, eden ključnih ideologov evropske skrajne desnice in vodja avstrijskega identitarnega gibanja, po katerem se je zgledovala tudi slovenska Generacija identitete. Sellner je znan predvsem po svojih rasističnih, nacionalističnih in antisemitskih stališčih, zaradi katerih so mu bile v zadnjih letih izrečene številne prepovedi vstopa v državo. Nemške oblasti so mu na primer leta 2024 izrekle triletno prepoved vstopa zaradi udeležbe na srečanju skrajne desnice v Potsdamu, kjer so pripadniki identitarnega gibanja skupaj s člani Alternative za Nemčijo razpravljali o načrtu za množični izgon migrantov iz Nemčije, ki bi vključeval tudi nemške državljane (sodišče je prepoved nato odpravilo), podobno je bilo v Švici, kjer mu je bila izrečena 18-dnevna prepoved vstopa v državo zaradi nastopa z ekstremistično skupino Junge Tat (sodišče je kasneje odločilo, da prepoved ni bila utemeljena). V Združeno kraljestvo ima medtem trajno prepovedan vstop od leta 2019 zaradi ogrožanja javnega interesa in nacionalne varnosti.

Sellnerjevo ime se je istega leta znašlo tudi v preiskavi povezav evropske skrajne desnice z Brentonom Tarrantom, napadalcem iz novozelandskega Christchurcha, ki je v terorističnem napadu na dve mošeji ubil 51 ljudi. Tarrant je pred napadom Sellnerjevi identitarni organizaciji namreč nakazal donacijo 1500 evrov, s Sellnerjem pa naj bi se tudi prijateljsko pomenkovala. Sellner je obtožbe o neposredni povezavi s Tarrantom zanikal.

V EPP se poskušajo ob takšnih povezavah svojih članov seveda čim bolj distancirati. Toda v Grimsovem primeru bi bilo zavajajoče sklepati, da gre zgolj za eksces enega poslanca ali njegove ideološke muhe. Propaganda identitarcev, alt-right ali alternativne desnice, ki propagira najbolj grobe nacionalistične, rasistične in protimigrantske ideje, ob tem pa se pogosto ponaša celo z (neo)nacistično ikonografijo, je že pred leti našla pot naravnost v strankarsko infrastrukturo SDS. Če so se evropski konservativci dolgo vsaj na videz otepali takšnih gibanj in njihovega jezika, je bila pri Janezu Janši ta meja precej bolj porozna. Besednjak in zamisli identitarcev je Janša odkrito prevzemal, delil njihove objave, njihove teorije o »kulturnem marksizmu« in »veliki zamenjavi« pa pomagal potiskati v ospredje politične razprave. Kar je drugod po Evropi za konservativne stranke vsaj na videz pomenilo zadrego, je Janša pograbil z obema rokama.

Ko je bil Sellner leta 2019 v policijski preiskavi zaradi suma sodelovanja s teroristično organizacijo, je takratni avstrijski kancler Sebastian Kurz od svojih koalicijskih svobodnjakov (FPÖ) zahteval, naj se jasno in odločno distancirajo od avstrijske Generacije identitete. Toda medtem ko se je na Dunaju celo Kurzeva konservativna stranka trudila pokazati, da je stik z identitarci politično strupen, se Janša od njih ni distanciral. Nasprotno: na družbenem omrežju Twitter (danes X) je celo delil objave slovenskih identitarcev, ki so izražali podporo svojemu avstrijskemu kolegu. Zaradi tega je bil deležen predvsem čudenja avstrijskih medijev, Sellner pa se mu je javno zahvalil za podporo in Janšo označil za »častnega človeka«.

Desnica je zarotniško logiko uporabljala tudi, ko je šlo za izbrisane. Tedaj je liberalni strani očitala, da si želi z urejanjem njihovega statusa zagotoviti nove volivce.

Čeprav je Janša v nastopih pred domačo javnostjo praviloma previdnejši, bolj pretanjen in svoje najostrejše ideje zavija v celofan, se v nastopih na mednarodnih srečanjih nacionalistične desnice in predvsem za tuje desničarske, altright medije rad nekoliko sprosti – tam njegov jezik postane precej bolj neposreden. Leta 2020 je, v družbi Viktorja Orbána in Aleksandra Vučića, na konferenci Europe Uncensored (Necenzurirana Evropa) dejal, da je kulturni marksizem na polju ideologije »največja grožnja za EU«. Gre skoraj za dobeseden citat iz Manifesta za domovino, v katerem je domnevna ideologija »izprijene levice« predstavljena kot sovražnik številka ena pravih »domoljubov«. Leta 2024 pa je na konservativni politični konferenci CPAC na Madžarskem razlagal, da »radikalne, progresivne, levo liberalne, socialistične paradigme zagovarjajo čim bolj liberalen odnos do ilegalnih migracij, ker želijo razgraditi vrednotne temelje zahodne civilizacije«, kar naj bi bilo najlažje storiti z »menjavo prebivalstva«, posledično pa da »računajo tudi neposredno na nove volivce oziroma podpornike«. Tudi tu je Janša zgolj povzemal ključne ideje skrajne desnice: da za migracijami ne stojijo vojne, revščina, podnebne spremembe, temveč domnevni načrt levice, da z »menjavo prebivalstva« ali »veliko zamenjavo« razgradi zahodno civilizacijo in si zagotovi nove volivce.

Tu je treba sicer dodati, da takšno razmišljanje pri SDS ni povsem novo. Še preden je slovenska desnica začela prevzemati besednjak identitarcev, je podobno zarotniško logiko uporabljala tudi, ko je šlo za izbrisane. Tedaj je liberalni strani očitala, da si želi z urejanjem njihovega statusa zagotoviti nove volivce.

Podoben vzorec Janša nadaljuje tudi danes, nazadnje prejšnji mesec v intervjuju za spletni portal Visegrád 24, v katerem je prst (spet) usmeril zoper komuniste, katerih cilj naj bi bil s pomočjo kulturnega marksizma »uničiti našo civilizacijo«. Njihov načrt naj bi bil v celoti razkrit že pred skoraj 200 leti v Komunističnem manifestu. »Da bi vzpostavili komunistično družbo, je treba najprej razgraditi narod, družino, zasebne šole, religijo – vse, kar oblikuje človekovo zavest. To je zapisano v ’Komunističnem manifestu’,« je razlagal v intervjuju. »Ko je [Antonio Gramsci] obiskal Sovjetsko zvezo v prvih letih po njeni vzpostavitvi, se je vrnil v Italijo in zapisal, da je tam toliko nasilja, da takšna sredstva v zahodnem delu Evrope nikoli ne bodo sprejeta. Zato je treba to doseči z drugimi sredstvi – s prevzemom kulturnih institucij, univerz, šol, vseh tistih delov družbe, v katerih se ustvarja nekaj, kar ni materialno. Potem ne potrebujemo orožja, da bi prevzeli oblast. Sama bo prišla k nam, potreben bo čas.« Pri tem je Janša omenil še eno knjigo: Zajedavski um kanadskega profesorja marketinga in desničarskega podkasterja Gada Saada, nad katerim se navdušujeta denimo Elon Musk in Jordan Peterson. V Zajedavskem umu Saad trdi, da Zahod danes ogrožajo »idejni patogeni«, kot so politična korektnost, postmodernizem, radikalni feminizem, socialni konstruktivizem, identitetne politike in sorodne ideje, ki naj bi se širile predvsem z univerz ter razjedale »zdravo pamet«, svobodo govora, znanost, razum in človekovo dostojanstvo. »Vdor protiznanstvenih, protirazumskih in neliberalnih gibanj poteka počasi in postopoma, ne da bi se veliko ljudi zavedalo, da gre za večjo težavo. Zato Zahod počasi in neizprosno umira s tisoč urezi,« je v knjigi med drugim zapisal Saad. »Če želimo, da naši otroci in vnuki odraščajo v svobodnih družbah, kot smo odraščali mi, moramo biti prepričani o svojih načelih in jih biti pripravljeni braniti.« Janša se s Saadom očitno strinja. Kot je dejal v omenjenem intervjuju, so posledice tega, »kar prihaja iz nekdanjih elitnih univerz po vsem Zahodu«, katastrofalne, boj za to, da bi to ustavili, pa se je »šele začel«. To je skoraj dobesedno nadaljevanje Saadovega poziva v knjigi: »Naprej, vojaki razuma. Skupaj lahko zmagamo v bitki idej.« Po tej logiki politika ni več običajno tekmovanje različnih programov, temveč domnevna obrambna vojna proti notranjemu sovražniku, vojna za ohranitev civilizacije kot take.

V EPP vedo, da so predolgo gledali stran. Fidesz je ostal del njene družine še dolgo po tem, ko je bilo že jasno, da bivši madžarski premier načrtno ruši liberalni red.

Vse to je na Madžarskem minulih 16 let spretno počel tudi Viktor Orbán. Njegov Fidesz se ni čez noč spremenil iz konservativne članice desne sredine v model neliberalne demokracije, ki ga danes poskuša posnemati evropska nacionalistična desnica. Najprej je prišla vojna proti komunističnim elitam, univerzam, medijem, nevladnikom in drugim naprednjaškim silam, nato tudi Bruslju in vsem ostalim domnevnim sovražnikom madžarskega naroda. Vzporedno se je spreminjal tudi jezik: demokratično nazadovanje je postalo »suverenost«, pritisk na neodvisne institucije »volja ljudstva«, izključevanje manjšin pa »obramba evropske civilizacije«. V EPP danes vedo, da so predolgo gledali stran. Fidesz je ostal del njene politične družine še dolgo po tem, ko je bilo že jasno, da bivši madžarski premier načrtno ruši liberalni red.

Tudi v tem smislu je treba razumeti Grimsovo izključitev. Manfred Weber je minuli teden medijem morda res gosposko razlagal, kako veseli so v EPP, da je SDS del njihove politične družine, in kako je Janša »politik z dolgoletnimi izkušnjami«. A hkrati je bila Grimsova izključitev precej več kot le disciplinski ukrep zoper neposlušnega poslanca. Bila je sporočilo Janezu Janši. Sporočilo, da v Bruslju njegove stranke ne spremljajo samo od daleč in z običajno potrpežljivostjo, ki so jo nekoč izkazovali Orbánu. Tokrat so bolj pozorni. Vidijo, kaj se dogaja v Sloveniji, in vidijo, kam se premika jezik SDS, kaj govori Janša, s kom se povezujejo in katere ideje postajajo del njenega političnega arzenala. Rumeni karton iz Bruslja je bil opozorilni znak, da v EPP ne mislijo ponavljati napak iz preteklosti.