V središču / Molk je najnevarnejši ubijalec zveze

Haller se je rodil leta 1951 v Bregenzerwaldu, je psihiater, psihoterapevt in sodni izvedenec. Pripravil je na primer mnenje o avstrijskem spolnem prestopniku in serijskem morilcu Jacku Unterwegerju (ta je v Avstriji, Zahodni Nemčiji, na Češkoslovaškem in v ZDA od leta 1950 do 1994 umoril najmanj 12 ljudi, op. ur.) in o mladoletnem strelcu, ki je zagrešil množični pokol v Winnendnu (leta 2009 je na srednji šoli postrelil 15 ljudi, op. ur.), med drugim je bil tudi izvedenec na procesu proti Josefu Fritzlu. V ordinaciji v avstrijskem Feldkirchu zdravi paciente in sestavlja izvedenska mnenja o storilcih kaznivih dejanj, za katere ne veljajo posebni varnostni ukrepi. Med njegovimi pacienti so pretepaški mladi nacisti iz Nemčije in nesrečni pari. Čeprav so njihove zgodbe na prvi pogled zelo različne, imajo po Hallerjevem mnenju skoraj vsi skupno težavo: molk. Redkobesednost zagotavlja premoč, ohromi izražanje čustev, prizadene ljudi in jih lahko uniči.

Gospod profesor Haller, kot sodni izvedenec in pisatelj ste se veliko ukvarjali z močjo molka in o tem napisali knjigo Toxisches Schweigen. Die psychologische Waffe erkennen und entschärfen (Toksični molk: Prepoznavanje in onemogočanje psihološkega orožja). Se je tudi vam kdaj zgodilo, da ste molčali, ko bi bilo primerneje, da bi spregovorili? > Da. Sem precej zadržan in plašen. Tudi iz osebnih izkušenj vem, o čem pišem v knjigi. Ne bi se rad podrobneje spuščal v to, ker je preveč osebno. Naj povem le, da sem si izkušnje s toksičnim molkom pridobil kot storilec in kot žrtev.

Kdaj molk postane težava?

Molk načeloma  vidimo kot nekaj dobrega, zdi se nam premišljen, takten in moder. Lahko se ga celo naučimo na nešteto načinov, recimo z meditacijo. Presenetljivo malo pa vemo o tem, kako hladen je in da človeka potisne v osamo.

Ste se zato začeli ubadati z njim?

Po svoje. K temu pa so me spodbudili tudi zločini. Prepričan sem, da se s tem, kar se z njimi odrazi v zgoščeni, potencirani obliki – zavist, sovraštvo, huda zagrenjenost – nenehno spoprijemamo tudi v vsakdanjem življenju. Enako velja za molk. Pogosto igra pomembno vlogo pri povodih za kazniva dejanja, sploh v partnerskih zvezah. Včasih v zvezi s tem slišim na prvi pogled šepavo pojasnilo, da se par preprosto ni več pogovarjal.

Se spomnite kakšnega primera?

Starejši par z dobrim finančnim zaledjem in odraslimi otroki sedi pred televizorjem. Ne prepira se, a žena na lepem vstane, v kuhinji vzame nož in ga zarine možu v vrat. Izkrvavel je. Ko sem se o tem pogovarjal z njo, je rekla: »Ni me varal, nisem bila ljubosumna.« Sledil je grozen stavek: »Ni več govoril z mano, pa da ga ubiješ.«

Kaj se zgodi s človekom, če se nihče ne zmeni zanj?

Najprej se zbudi občutek krivde. Človek domneva, da je prizadel druge. Sledi nemoč, saj ne more ničesar storiti proti temu. In kdor se dolgo počuti nemočnega, ker mu drugi ne namenijo niti besede, nazadnje občuti le še eno: sovraštvo. V takšnih primerih molk deluje kot strup. Je neviden, deluje počasi, posledice pa segajo od samomora do celo umora. Zato molk opisujem kot toksičen, čeprav tega izraza ne maram preveč, ker ga je doletela prava inflacija rabe.

Vsak molk se ne konča s tako skrajnimi dejanji.

Ne, seveda ne. Obstaja tudi molk, ki ga ne bi označil za toksičnega. To je taktični molk, ki se ga je mogoče naučiti na seminarjih za vodstvene delavce, da ti delujejo kot najbolj sproščena oseba v prostoru. Potem je tu patološki molk kot eden od znakov depresije in po možganski kapi. Lahko pa je tudi zavestno napadalen in uporabljen kot kazen.

Kako nekdo postane molčečnež?

Zagotovo k temu pripomorejo vplivi iz otroštva in mladosti. Če sistematično zatiramo otroško radovednost, se otrok nauči, da komunikacija očitno ne prinese učinka. Če doživi, da se molk uporablja kot orožje, tudi sam pozneje poseže po njem. Ko odraste, se bo v stiski in pod pritiskom nezavedno zatekal v molk. Ta tako imenovani regresivni molk je pravzaprav trma.

Pravite, da narcisi pogosto zavračajo pogovor in obmolknejo. Zakaj to počnejo?

Narcis tako doseže vzvišeno nedostopnost in pokaže, da drugi osebi ne privošči niti besedice. Hkrati s tem izda tudi svojo zagrenjenost in globoko užaljenost. Številni, ki imajo opravka z narcisi, pravijo, da jih spominjajo na srečanje s srno v gozdu: samo en napačen gib in že zbeži.

Kako naj ravnamo s takšnimi ljudmi?

Narcis se ima za zelo pomembnega in pametnega, vendar je hkrati izredno občutljiv za kritiko. Najprej ga moramo pohvaliti, drugače nimamo niti najmanjše možnosti, da bi se ga naše besede dotaknile. Ko ne kaže več popolnoma odklonilnega odnosa, lahko poskusimo začeti pogovor, vendar mirno in omejeno na najnujnejše.

Pojav nenadne prekinitve stikov, tako imenovano ghostanje, poznamo predvsem zaradi spletnih zmenkarij. Sogovornik nepričakovano in brez pojasnila ne odgovarja več na klice in sporočila. Kaj tiči za tem?

To je sodobna oblika toksičnega molka, značilna za začetek spletnih odnosov, pa tudi za prijateljstva, ki se na videz zdijo čisto v redu. Osebno menim, da se za prekinitvijo stikov večinoma skriva strahopetnost. Tisti, ki prekine stike, se hoče izogniti sporu, ne upa si povedati neprijetne resnice. Ko izgine kot duh, se izogne odgovornosti.

Kako naj se odzove prizadeti?

Čisto človeško je, če ignoranta v pogovoru prek spleta povpraša, kaj se dogaja, mora pa se upreti skušnjavi, da bi predolgo vztrajal pri zahtevi po odgovoru. Kajti ignorant je svoje zanimanje in čustva očitno le hlinil in se preprosto ni sprijaznil, da tega nismo opazili. A v resnici bi morali biti veseli, da nismo več na milost in nemilost prepuščeni takšnemu strahopetcu.

Je toksični molk vedno nekoliko povezan z nadvlado?

Večinoma. Veliko molčečnežev takšno vedenje zavestno izkorišča kot taktiko za dokazovanje premoči. Sogovornik lahko samo nemočno opazuje. Ta tako imenovani agresivni molk je namenjen nadzoru in postane izrazito sporen, če tudi sogovornik začne uporabljati takšne metode in se potem z molkom medsebojno spravljata ob živce.

Zakaj točno človek zaradi tega izgubi živce?

Niso toliko pomembne zamolčane besede, bolj čustva, ki bi jih morala spremljati. Navsezadnje lahko partnerja družno molčita, a se vseeno čutita povezana.

Toksični molk pa zbuja občutek odrinjenosti. Celo najvplivnejši direktor se počuti nemočnega, če se žena ne pogovarja z njim. Človek potrebuje čustveno hrano: pozornost, empatijo, naklonjenost. Če tega ne dobi, ga zgrabi panika in ga preveva občutek manjvrednosti – a sproži se lahko tudi napadalnost.

Kako pogosto se to dogaja v partnerskih zvezah?

Ignoriranje vprašanj in čustve na odmaknjenost sta po mojem mnenju najpogostejša načina, kako prizadeti drugega. Molk je najhujši ubijalec zveze. Te stvari povzročajo majhne travme in užaljenost, ki pa se lahko seštevajo in imajo neslutene posledice.

Ali poleg narcisa obstaja še drugi tip osebnosti, ki je izrazito nagnjen k molku?

Pri tako imenovanih pasivno agresivnih osebnostnih tipih je molk nepogrešljiv del značaja. V njih nenehno vre, le redko pa pride kaj na plano, pa še to večinoma kot cinična ali sarkastična pripomba.

Kako bi molčečneži lahko dosegli, da bi nadaljevali pogovor in se ne bi umaknili?

Morda tako, da si priznajo, da zaradi molka niso močnejši, temveč šibkejši. In da njihovo vedenje škodi zvezi.

Kaj svetujete tistim, ki morajo prenašati molk?

Najprej se morajo osvoboditi občutka krivde. Sliši se protislovno, a nenehno imajo občutek, da so krivi za molk. Sprašujejo, prosijo, moledujejo, naletijo na zid in so še bolj obupani. A kriv je izključno tisti, ki molči. In drugič, naj ne začnejo vojne z molkom, saj bodo v njej poraženi. Molčečnež je navsezadnje mojster svojega početja. Prizadeti naj raje čisto normalno govori o vsem, kar je treba.

Zveni lažje, kot je najbrž v resnici.

Drži, da ni preprosto. Včasih pomaga, če se vživimo v molčečneža in ga ne vidimo več kot odmaknjenega zlobneža, temveč prej kot nemočnega vreščečega otroka. Morda bo naredil korak iz svojega bunkerja, če ga vprašamo, kaj ga je nemara prizadelo, saj s tem pokažemo sočutje. Lahko pa se domislimo tudi česa izvirnega.

Česa, na primer?

Nekoč sem obravnaval pacientko, ki je zelo trpela zaradi moževega molka. Pojasnil sem ji morebitne razloge za njegovo vedenje, ji razložil, kaj je regresivni molk iz trme in agresivni molk kot izraz premoči. Ko je njen partner spet popolnoma obmolknil, ga je vprašala: »Ali danes molčiš regresivno ali agresivno?«

Kako se je odzval mož?

Žena mi je povedala, da se je kar zdrznil. Vprašanje ga je očitno spodbudilo k razmišljanju, od kod pozna te izraze, in razmerje moči med njima se je prevesilo. Nato jo je vprašal: »Kaj želiš povedati s tem?« In molk je bil prekinjen. Obstajajo pa še druge izvirne metode, ena je opisana celo v šali.

Povejte jo.

Mož ženi ni privoščil niti besedice več, obveščal jo je le o najnujnejšem – na lističih. Ko bi nekega jutra moral na letališče, ji je zvečer napisal: »Zbudi me ob pol šestih!« Naslednje jutro se je mož zbudil ob osmih. Na nočni omarici je našel listič z besedami: »Ura je pol šestih!« Ta primer ponazarja, da se morajo tisti, za katere se partner ne meni, sprostiti. Vendar to ne pomeni, da postanejo brezbrižni, kajti to je kontraproduktivno. 

© 2026 Der Spiegel