V središču / Psihedeliki za zdravo psiho

Sodobna družba zahteva veliko in pritiski na posameznika so ogromni. Vsak dan smo tudi obveščeni o grozotah, ki se dogajajo po svetu, o neizogibnosti globalnega segrevanja in političnih krizah v lastni državi. Vsebine na družbenih omrežjih nam ves čas kažejo ljudi, ki so na videz veliko uspešnejši, bolj zdravi in celo srečnejši od nas. Razvoj duševnih motenj je ekstremen odziv na stresne situacije, vendar ne tako redek. Nacionalni inštitut za javno zdravje ocenjuje, da približno 3,5 odstotka prebivalcev Slovenije trpi zaradi depresivne motnje, depresijo kot tako pa je zelo težko zdraviti. Ob tem pa še pri približno tretjini pacientov standardne metode zdravljenja ne delujejo. Tovrstna depresija je tako pogosta, da se celo diagnosticira kot rezistentna.

In podobno razširjena naj bi bila tudi anksioznost. Na srečo so preostale vrste duševnih težav manj razširjene. Razširjene pa so odvisnosti. 6,9 odstotka Slovencev vsak dan pije alkohol; v Sloveniji spijemo več alkohola kot večina držav v Evropi. Približno 4200 Slovencev trpi zaradi hude odvisnosti od opiatov. Tudi po zdravljenju jih približno polovica čez leto dni spet zapade v staro odvisnost.

Je morda sodobna medicina »odkrila« novo metodo zdravljenja teh težav? To je bilo vprašanje, ki so ga obravnavali mnogi strokovnjaki na konferenci Terapije s psihedeliki: družbeni in pravni izzivi, ki je potekala na Pravni fakulteti v Ljubljani. Mnogi predavatelji so optimistično predstavili psilocibin, psihoaktivno substanco, ki je prisotna v več kot 200 vrstah gob. Raziskave so razkrile, da lahko pomaga pacientom z rezistentno depresijo, poleg tega pa nima tako hudih stranskih učinkov kot klasični antidepresivi. Pomaga lahko še pri zdravljenju odvisnosti, saj naj ne bi bil tako zasvajajoč kot na primer metadon.

Možgani so sestavljeni iz omrežij, ki so medsebojno povezana, da tvorijo celoto in omogočajo normalno fizično in psihično delovanje. Pri pacientih z depresijo so omrežja slabše povezana in zato ti nenormalno čustvujejo. Psilocibin možgane dobesedno »pregnete« in jih naredi plastične ter dovzetne za spremembe; to imenujemo nevroplastičnost. To obdobje plastičnosti traja približno dva tedna in v tem času je mogoče s terapijo in drugimi vodenimi posegi pacientu okrepiti povezave med možganskimi omrežji.

Podobno delujejo tudi klasični antidepresivi, vendar pa je njihov vpliv šibkejši. »Klasični antidepresivi verjetno (to so vse predvsem znanstvene hipoteze, za katere pa je veliko dokazov) počasneje in manj vplivajo na nevroplastičnost, saj potrebujejo več tednov za opazen klinični učinek, in tudi delujejo na manj možganskih omrežij,« pojasnjuje Jurij Bon, psihiater in strokovni direktor psihiatrične klinike v Ljubljani. Dodaja še: »Nedavna zelo pomembna raziskava je prvič na velikem vzorcu ljudi, ki so jemali različne psihedelike, ugotovila, da verjetno vsi delujejo prek povečanega povezovanja glavnih možganskih omrežij, česar klasični antidepresivi ne počnejo.«

Civilna družba je do neke mere prehitela stroko s spoznanjem o zdravstvenih koristih psihedelikov. To dokazuje tudi evropska Psychedelicare.eu, ki je (sicer neuspešno) zbrala več kot 74.000 podpisov za legalizacijo terapije s psihedeliki v Evropi. Ker pa so te terapije nedostopne v uradnem zdravstvenem sistemu, so jih začeli ponujati izvajalci v civilni družbi. »Na Inštitutu Zajčja luknja opažamo, da zanimanje za psihedelike v Sloveniji v zadnjih letih narašča. Pri tem bi rada poudarila, da gre za opažanja in ne podatek, ki bi temeljil na študiji,« iz izkušenj govori psihologinja Anja Cehnar. Dodaja, da povpraševalcem predlagajo, naj pomoč pri zdravljenju najprej poiščejo v okviru obstoječega zdravstvenega sistema.

Psihedeliki verjetno delujejo prek povečanega povezovanja glavnih možganskih omrežij, česar klasični antidepresivi ne počnejo.

V večini držav EU je terapija s psihedeliki, kljub široki ponudbi, še vedno ilegalna. Raziskovalci evropske agencije za droge so ugotovili, da ima le 26 odstotkov izvajalcev izobrazbo o psihedelični terapiji, le 14 odstotkov pa kakršnokoli terapevtsko ali medicinsko izobrazbo. Seveda zato izkušnje pogosto niso blesteče. Anja Cehnar radovednežem predlaga, da »se vključijo v zakonito psihedelično zdravljenje ali raziskavo. Lahko jih usmerimo k informacijam o kliničnih študijah v tujini, kjer takšne oblike zdravljenja že potekajo pod nadzorom ustrezno usposobljenih strokovnjakov.« Jurij Bon še opozarja, da mora biti pri terapiji s psihedeliki zagotovljen strokovni nadzor, saj »nevroplastičnost ni samo dobra, njene spremembe lahko pomenijo obdobje nestabilnosti v možganih, mogoče so večje spremembe strukture omrežij, ki pa gredo lahko tudi v negativno smer«.

Zakaj pa te substance niso že dlje časa uporabljene v terapevtiki glede na to, da obstajajo v naravi? Težava je v farmacevtski industriji. Ker so to naravne snovi, jih ni mogoče patentirati, kar pomeni, da se z njimi ne da služiti. Patenti in pravice pa so velik del prihodkov te industrije. Zato dolgo časa raziskave o uporabnosti psihedeličnih substanc za terapevtiko preprosto ni bilo.

Primer tega je ketamin. Ketamin se lahko uporablja kot orodje terapevtskega zdravljenja. Ketamin je disociativ, ki posamezniku da občutek, da njegovo telo ni njemu lastno. Prvotni občutek evforije se sčasoma poleže in se umakne čustvenemu ravnotežju. Terapevt lahko to ravnotežje izkoristi, saj so takrat defenzivni mehanizmi pacienta ošibljeni in je pacient bolj odprt za pogovor o travmi, strahovih, podobnih težkih temah. V tem stanju pacient lahko o neki temi govori kot zunanji opazovalec in pride do spoznanj, ki sicer ne bi bila mogoča. Kljub temu ketamin ni pogosto orodje terapevtov, saj je generična substanca, ki se ne da patentirati.

Leta 2019 je podjetje Johnson & Johnson patentiralo kemikalijo esketamin. »Standardni ketamin, ki ga v medicini uporabljamo že od 60. let prejšnjega stoletja, je zmes dveh molekul v razmerju 50 : 50, in sicer S-ketamina in R-ketamina. Esketamin pa je zgolj izolirana ena izmed teh dveh molekul, torej S-ketamin,« pojasnjuje psihoterapevt Matija Pajer.

Snovi, obstoječih v naravi, ni mogoče patentirati, kar pomeni, da se z njimi ne da služiti. Zato farmacevtska industrija ne kaže interesa za proizvodnjo tovrstnih preparatov.

Esketamin, ki je disociativ kot ketamin, pri pacientu povzroči oslabitev občutka sebstva in čustveno ravnotežje. Ker je podjetje Johnson & Johnson v tej substanci videlo možnost zaslužka, je z raziskavami dokazalo, da je esketamin varen in uporaben za terapije. Danes je esketamin legalen za zdravstveno uporabo v Evropi, ZDA in še kje drugje. »V slovenskem javnem zdravstvu se standardni ketamin za zdravljenje depresije ne uporablja,« opozarja Pajer.

Nova spoznanja o psilocibinu pa so že dosegla tudi evropske in ameriške zdravstvene inštitucije (FDA in EMA), ki predpisujejo legalnost zdravil. Leta 2021 so se začele izvajati klinične raziskave. »Take raziskave so zlati standard za začetek postopka priznanja klinične indikacije pri vsakem zdravilu s strani regulatornih agencij (FDA, EMA). Če bo psilocibin prestal vse te formalne postopke, bo registriran kot zdravilo, kar pomeni, da se avtomatsko tudi legalizira, seveda z določenimi omejitvami, kakor se v medicini predpisuje, da ne pride do zlorab,« pojasnjuje Jurij Bon. Psilocibin se bo začel uporabljati v slovenskem javnem zdravstvu morda že leta 2027.

Druge psihedelične substance ne bodo deležne enake obravnave kot psilocibin, je prepričan Bon: »Drugi psihedeliki so manj varni, kar so ugotovili empirično ob spremljanju zapletov pri uporabi. Ibogain ima na primer potencialno nevarne učinke na srčni ritem.« Legalizacija uporabe psilocibina za terapevtske namene pomeni več kot le uvedbo novega zdravila za zdravljenje nekaterih motenj. To je velik premik pri razblinjanju stereotipov na dveh poljih, kjer je stigmatizacija pogosta: pri duševnih motnjah in zdravljenju s psihedeliki. Psihedelike številni še vedno razumejo le kot rekreativne droge, temu slovesu pa ne pomagajo različne terapije in rituali, ki jih ponujajo posamezniki. Ti morda celo želijo svojim strankam le najbolje, a preprosto nimajo strokovne izobrazbe, da bi lahko sploh izvajali take terapije. Institucionalizacija novih metod terapije bi pomagala predvsem pacientom, ki jim druge metode zdravljenja niso mogle.