Film / Sirota

za

Sin Savlovega sina.

Andorju (Bojtorján Barabas), madžarskemu fantiču judovskega rodu, je starša vzela II. svetovna vojna – oče se še vedno ni vrnil, mama Klara (Andrea Waskovics) pač. Pričakal jo je v sirotišnici. Toda zdaj, leta 1957, leto po spodleteli protisovjetski vstaji, se še vedno počuti kot sirota – zdaj je namreč še brez domovine, ki so jo okupirali in ugrabili mrki, togi, mračni Sovjeti. Veliko pomanjkanje njegovo osirotelost še dodatno stopnjuje.

Dneve preživlja s prijateljico Sári (Elíz Szabó), nenehno – zvito in jezno in pragmatično – bega sem ter tja, nikjer se zares ne ustavi, kot da bi bil v stalnem boju za preživetje, s čimer postane dobro zrcalo hladnovojne paranoje (in dobe, v kateri se nič ne razreši, v kateri vse deluje travmatično in v kateri te ne odreši noben kompromis), življenje pa mu zakomplicira prihod surovega, brutalnega, grotesknega, dickensovskega mesarja Berenda (Grégory Gadebois), ki trdi, da je njegov pravi oče, in ki se hoče poročiti z njegovo mamo. Pošastni parazitski mesar postane metafora pošastne parazitske Sovjetske zveze, sepijasto, klavstrofobično kanaliziranje italijanskega neorealizma pa dobi hamletovski spin, a glede na to, da je Siroto posnel László Nemes, avtor Savlovega sina, je povsem mogoče, da je frantični, hektični Andor dejansko sin Savlovega sina, onega frantičnega, hektičnega »kurjača« iz Savlovega sina, ki nikomur ne pogleda v oči. Kot Andor. (Kinodvor)