Knjiga / Alenka Vreček: Naj se vrti

+ + + +

S kolesom k sebi, domov

Potopis v Kranju rojene in v Radovljici odraščajoče vsestranske športnice, smučarke, trenerke Alenke Vreček (1964), ki je s kolesom sama prepedalirala več kot 4000 kilometrov in pri tem premagala skoraj 50 kilometrov višinske razlike, se začne s težavami: med potjo od doma ob jezeru Tahoe v Združenih državah Amerike do počitniške kolibe v zalivu La Ventana ob Korteškem morju na južni konici Baje v Mehiki, že blizu cilja, se znajde pod svojim obloženim gorskim kolesom, brez volje in moči, da bi nadaljevala. Potem stežka in v bolečinah nadaljuje pot, kot vedno, ko doživi krizo in bi se rada vdala.

Potopis gladko prehaja med fascinacijo s pokrajino, popisom vzponov na gorske prelaze, porivanja kolesa navzgor z zaviranjem ob vsakem koraku, da ne bi zdrsnilo navzdol s pičlo hrano in tekočino. Zapis je tudi življenjepis in popis notranje poti, išče in osmišlja vzroke za pot in pripoveduje predzgodbo, ki je Alenko Vreček pognala na mukotrpno pot; ko se je ločevala od prvega moža, si je v zvezek zapisala, da potrebuje dogodek, ki bi povezal vse stvari v življenju v smiselno celoto. Ko jo intenzivno zdravijo zaradi raka dojke in je izid pravzaprav še negotov, ko ji grozi odstranitev črevesja in jo muči poškodba kolena, pri zdravljenju katere so ji poškodovali živec, ko zve za moževo diagnozo in se hči komaj pobira in shodi po prometni nesreči, se opremi. Z navigacijo, branjem predhodnikov, nasveti športnih kolegov. Odpravi se od enega doma do drugega, provizoričnega, vmes pa ugotavlja, spoznavajoč modrost tistih ob poti, ki se sploh ne ali komaj kaj premikajo, da je sreča v domu, družini, drobnih stvareh, vonju toplega kruha.

Njeno vodilo je tisto iz Poti Nejca Zaplotnika, da ni pomemben cilj, temveč pot. Za nazaj se spominja ne le naporov, piša tovornjakov, ki vozijo hitro in preblizu za vzdržljivo, vendar utrujeno, pogosto do konca izmučeno kolesarko, temveč sprijaznjenosti in lucidnosti v najbolj izpostavljeni samoti. Njeni največji sovražniki so, poleg atmosferilij in dolgih razdalj med obljudenimi kraji, kjer končno lahko obnovi zaloge vode in poje kaj konkretnega, hrupni kampi z žurerji in lovci in bajkerji, toda v najtežjih trenutkih vedno pridejo tudi pomočniki na poti. Ljudje skoraj brez vsega, ki so pripravljeni to deliti, prijazni radovedneži, ki ji dajejo praktične nasvete, jo prenočijo ali celo potegnejo kos poti – tega potem odkolesari v podaljšku, sicer bi se ji zdelo, da zadeve ni opravila do konca. Vedno znova se izkaže, da so bili strahovi pred ljudmi, tudi ker je Mehika na slabem glasu zaradi tolp in kriminala, neutemeljeni, in strahove, vse po vrsti, ta knjiga prav po Kekčevo užene v kozji rog. Divja avantura in popis ženske, ki kolesari proti sami sebi in domu.