Zoran Stevanović / Predsednik vseh resnic

Zavedam se, da mora RTV Slovenija vabiti politike. To je njena naloga. Javnost mora slišati njihove argumente. Tudi ali še posebej predsednika državnega zbora, saj zaseda eno najpomembnejših funkcij v državi.

Priznam pa, da Zorana Stevanovića težko poslušam. Zato, ker ima odgovor na vse. Ne mnenja. Odgovore. Dokončne. Nesporne. Neomajne.

Ko govori, nimaš občutka, da razpravlja. Imaš občutek, da razglaša.

V studiu ni gost. Je voditelj. Tanja Gobec ga vpraša, zakaj je glasoval proti dnevnemu redu, ki bi omogočil odločanje o opozicijskih preiskovalnih komisijah. On začne predavanje o Gen-I, prejšnjem mandatu, demokraciji, politični policiji in ustavi. Ko ga skuša vrniti k vprašanju, jo pouči, naj se pomiri.

Ne vem, kdo je vodil oddajo. Še bolj zgovoren je njegov odnos do ustave.

Pravniki opozarjajo, da je ustavna pravica opozicije do parlamentarne preiskave nekaj, česar večina ne sme izničiti z glasovanjem o dnevnem redu. Stevanović pa to odpravi z zamahom roke. Ustava? Po njegovem je ustavno predvsem to, da poslanci glasujejo po svoji vesti. Torej lahko večina ustavno pravico manjšine preprosto povozi, če to stori po svoji vesti? Po tej logiki bi lahko jutri večina odločila skoraj karkoli. Samo vest bi morala imeti čisto.

Najbolj fascinantna pa je njegova gotovost. Ustavni pravniki se motijo. Voditeljica se moti. Opozicija se moti. Tisti, ki opozarjajo na ustavne zadržke, se motijo. Prav ima on. Človek se začne spraševati, zakaj sploh potrebujemo ustavno sodišče. Dovolj bi bilo vprašati predsednika državnega zbora.

To je isti Zoran Stevanović, ki razlaga, kako izjemen učenec je bil, kako dobro pozna poslovnik, kako ničesar ne skriva iz svoje preteklosti. Ki je zgradil politično identiteto na besedi resnica. In ki danes brez zadrege razlaga, da preprečiti odločanje o ustavni pravici opozicije pravzaprav pomeni braniti demokracijo. Besede imajo očitno zelo raztegljiv pomen.

Enako velja za politično odgovornost. Ko gre za druge, morajo odstopati. Ko gre za njihovega poslanca Mijića, je dovolj obljuba, da bo dolgove nekoč poravnal. Ko gre za njegove lastne izjave pred volitvami, se vedno najde nova razlaga. Ko gre za ustavo, pa je razlagalec kar sam.

Vse to bi bilo skoraj zabavno, če ne bi šlo za predsednika državnega zbora. Ta funkcija namreč zahteva človeka, ki razume, da parlament ni njegovo podjetje, poslovnik ni njegova lastnina in ustava ni besedilo, ki ga vsak petek razlaga po trenutnem političnem navdihu. Najbolj nevarni so tisti, ki so prepričani, da jim ni treba nikogar več poslušati. Ker so sami postali merilo za vse.