Uvodnik / Grega Repovž: Ljubljanski Mamdani

Ni dvoma, da v Sloveniji že poteka največji družbeni obrat v sodobni zgodovini: državo tako ali drugače grabijo ljudje, ki jih ne vodi nič drugega kot zasebni interes. A pravica do uveljavljanja zasebnih interesov, ko imaš v rokah oblast, je s to vlado postala nekaj tako samoumevnega, da svojega početja niti ne skrivajo več, zdaj so v njem transparentni. Ker jim to pripada. Na primer: Gorazd Perenič, lastnik zasebnih ambulant za družinsko medicino, kjer imajo zdravniki po 4000 in več pacientov (zanimivo, da to ni več problem v trenutku, ko je posel v zasebnih rokah), javno razpravlja, kako si ga drzne protikorupcijska komisija preiskovati, ker je pisal spremembe zakona o pacientovih pravicah – saj je to vendar najbolj normalno na tem svetu.

A prav zato, ker danes poteka ta »revolucija«, se je treba toliko bolj intenzivno posvetiti stanju na levi in liberalni strani spektra. Ta pol je oblast na državni ravni izgubil, ker ni razumel, kaj je za volivce najbolj pomembno: elementarna poštenost, zavezanost pravu in skromnost, ko imaš moč. S tem problemom se bo levoliberalni pol moral soočiti prej ali slej – brez srečanja z ogledalom ga namreč čaka umiranje na obroke. Četudi bi jim dobrodušno radi dali čas, da si najprej zacelijo rane po porazu in se nato lotijo analize, kaj volivcem ni bilo všeč, jim tega časa preprosto ne more dati realnost. To analizo moraš namreč imeti narejeno pred volitvami – ki pa niso čez štiri leta. Ne, volitve so že jeseni, pač lokalne. In spet ne vedo, kaj se bo zgodilo, a še en poraz jih bo še bolj potolkel.

Edina stranka nekdanjega vladajočega trojčka, ki je to dojela, je Levica. Sicer ji je najlažje, saj se zaveda, da je bila možnost sodelovanja v vladi z liberalno Svobodo in Socialdemokrati bolj plod »srečnega naključja«, ker je Sloveniji prej vladala avtokratska Janševa vlada. Biti na državni ravni v opoziciji je v Evropi za prave leve stranke pač normalno stanje. A Levica se je odločila, da se bo soočila kar z osrednjim problemom, ki ga ne Svoboda ne Socialdemokrati ne želijo ne videti ne slišati. To je dolgoletna vladavina ljubljanskega župana Zorana Jankovića, obremenjena tudi z dvajsetimi leti hoje po robu zakonitosti. Za levoliberalne volivce, ki hočejo in zahtevajo, da so politiki najprej pošteni, je toleriranje (SD) ali celo podpiranje (Gibanje Svoboda) Jankovića resen problem. Težko je namreč udrihati čez Janšo, Vrtovca in Logarja, ker vidijo državo kot plen, in mižati pri Jankoviću, ker je pač »naš«. Naporno je. In Levica je zdaj naredila potezo, s katero je povedala, da je Janković problem, ki ga mora tudi politični pol prepoznati, ker ga to sožitje »korumpira«. Dejansko so sporočili, da je cesar gol.

Ali lahko Luka Mesec kot kandidat za župana postane ljubljanski Zohran Mamdani, sijoča zvezda na ameriškem političnem nebu? Najprej je treba razbliniti romantično podobo Mamdanija, ki se tako uveljavlja v levih logih po vsem svetu. Mamdani ni politik brez kilometrine, le v Sloveniji smo zanj izvedeli šele, ko je kandidiral za župana. Je profesionalni politik, ne nekakšen naturščik. Njegova zmaga v New Yorku tudi ni posledica socialističnih idej, kot se rado ponavlja. Ne, to je češnjica na torti, ki jo Evropejci malce preveč poudarjajo. Bistvo je, da je tako drugačen od vseh, svež, da je mlad (da, ima 34 let), da je fizično privlačen, da zna zelo dobro nastopati, je zelo dober retorik, pozitiven, njegov nasmeh je resničen, predvsem pa zna ponuditi upanje. Upanje, da je mogoče v življenju uspeti. In temu so Newyorčani verjeli: da je lahko življenje drugačno.

A če bi moral človek v Sloveniji najti politika, ki je zmagal na tak način kot Mamdani, ga dejansko imamo. To ni nihče drug kot ljubljanski župan Zoran Janković. Kar je Zohran Mamdani ponudil New Yorku (in Ameriki) na volitvah leta 2025, je Zoran Janković Ljubljani (in Sloveniji) ponudil leta 2006: pristnost, upanje, dobro voljo in normalnost – in čisto vseeno je bilo, da je bil pred tem najmočnejši direktor v državi, da je premožen in da je imel že takrat za sabo kar nekaj robnih poslov. Seveda pa danes Janković nima več »Mamdami učinka«. Nasprotno: danes je tisti, ki ga je mogoče premagati.

A vrnimo se k Levici. Odločitev, da Luka Mesec kandidira za župana, je znak zavedanja stranke, da mora tudi na državni ravni razmišljati o spremembah. Dejstvo je, da je Levica v državnem zboru že tri mandate, a se ji ne uspe prebiti med srednje velike stranke. Za njo so tudi večkratne evropske in lokalne volitve, na katerih ni dosegla dobrega rezultata. Ne bomo rekli, da je stranka porazov, vendar ima leta 2026 pred sabo več kot dovolj dokazov, da potrebuje spremembe. In zato je kandidatura Luke Mesca za župana (ob morebitni zmagi seveda) pogumna: stranka ta premik potrebuje, da se okrepi in spremeni tudi na državni ravni. Da ne bo odšla v zgodovino.

Nismo spregledali, da je morebitno kandidaturo za županjo napovedala tudi Urška Klakočar Zupančič. V lokalni politiki se je sicer odločila nastopiti v navezi z bivšim premierjem in predsednikom LDS Tonetom Ropom (2002–2004). Hecno – kako ji vedno uspe prezreti, da je njeno dejansko politično okolje v resnici Levica.