Spet sprevračanje dejstev 

Podatki, objavljeni v mojem članku z naslovom Spet sprevračanje dejstev (Mladina, 10. 7. 2026) so povzeti iz članka, ki sva ga z Marto Rendlo objavili v Delu, 4. 5. 2024, z naslovom Sto tisoč žrtev medvojnega in povojnega nasilja: druga svetovna vojna, žrtve, in temeljijo na takratnih podatkih o smrtnih žrtvah. Vsi podatki o žrtvah so sedaj dostopni na portalu Sistory. Ker se le ti še vedno dopolnjujejo, je sedanje stanje nekoliko drugačno od tistega iz maja 2024. Ker pa gre le za posamezne maloštevilne dopolnitve, to ne vpliva na okvirno število in medsebojna razmerja žrtev.

In še naslednje. Ob koncu vojne se je na območju Slovenije, ki je geografsko najbližja ozemlju, kamor so želeli priti tako okupatorski vojaki (Nemci) kot pripadniki kolaborantskih vojaških enot, skoncentriralo veliko število vojaštva in tudi civilistov iz drugih jugoslovanskih območij, ki so se umikali ali bežali pred Jugoslovansko armado, ko je ta osvobajala ozemlje jugoslovanske države in nazadnje tudi Slovenijo. Mnogi so uspeli zapustiti ozemlje jugoslovanske države in se predati zavezniškim vojaškim enotam (ameriškim in britanskim), a so jih zavezniki v skladu z odločitvijo, da se jih vrne v t. i. matične države, predali jugoslovanskim oblastem. V primeru pripadnikov vojaških enot NDH (ustaši, domobrani) je to pomenilo, da so jih (tako kot pripadnike Slovenskega domobranstva) iz avstrijske Koroške vrnili na ozemlje Slovenije.

Tu so bili v veliki večini primerov prepuščeni obravnavi vojaških enot Jugoslovanske armade, veliko je bilo nato pobitih in zagrebenih v razna zasilna grobišča. Za te ukrepe slovenske oblasti niso bile pristojne, o usodi teh ljudi niso odločale in pri njihovih usmrtitvah praviloma slovenske enote niso sodelovale, zato zanje ne morejo nositi krivde. Ker pa ostanki teh žrtev ležijo na njenem ozemlju, je Republika Slovenija seveda dolžna ta dolgo prikrita grobišča in grobove vseh žrtev, tako slovenskih kot drugih, ustrezno urediti.

Ocene o številu neslovenskih žrtev so različne, verjetno več kot nekaj deset tisoč. Med njimi je največ ustašev in hrvaških domobranov. Vendar števila teh žrtev jugoslovanskih oblasti ne moremo primerjati s številom tistih, ki so jih na ozemlju Slovenije zakrivili okupatorji, saj so ti šele ob koncu vojne prišli na območje Slovenije, prej pa so delovali na drugih jugoslovanskih območjih. Njihovo število zato lahko primerjamo (če že hočemo delati takšne primerjave) s številom žrtev okupatorja, pa tudi oblasti NDH, na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni, Hercegovini … In če je premier Janša z izjavo, da je bilo po maju 1945 v Sloveniji pobitih »na desetine tisočev« političnih nasprotnikov, s čimer naj bi komunisti med vojno in po njej »očistili najbolj produktiven, najbolj vitalen del družbe«, mislil tudi na te žrtve z ozemlja celotne Jugoslavije, bi to moral pojasniti.