Rasistična Slovenija

“Mladi sprinter izboljšal slovenski mladinski rekord. Ljudstvo nezadovoljno, ker je temnopolt.” To je besedilo pod naslovom prispevka, ki obravnava kruto in močno zastrašujočo resnico naše države.

Kdo so državljani, ki si na FB profilu Atletske zveze Slovenije vzamejo pravico pisati komentarje, polne “ksenofobije, rasizma in nasploh sovraštva”? “Atletska zveza je sicer na prigovarjanje drugih komentatorjev pobrisala najbolj ogabne zapise …” Torej imamo v Sloveniji, moji domovini, eno ljudstvo, ki piše rasistične komentarje, in drugo ljudstvo, ki te komentarje

obsoja. A kdo sploh je ljudstvo? Katero ljudstvo sem jaz in katero ljudstvo želim biti? Zahtevno vprašanje, na katero lahko posameznik odgovori le sam zase, pač v skladu s svojo integriteto in s svojo resnico, kakršnikoli že sta.

Misel me pelje v parlament. Tja, kjer sedijo predstavniki ljudstva. Če prav raumem, predstavniki dveh zgoraj opisanih ljudstev. Veliko nelagodje

Mladina, št. 27 Spet sprevračanje dejstev Podatki, objavljeni v mojem članku z naslovom Spet sprevračanje dejstev (Mladina, 10. 7. 2026) so povzeti iz članka, ki sva ga z Marto Rendlo objavili v Delu, 4. 5. 2024, z naslovom Sto tisoč žrtev medvojnega in povojnega nasilja: druga svetovna vojna, žrtve, in temeljijo na takratnih podatkih o smrtnih žrtvah. Vsi podatki o žrtvah so sedaj dostopni na portalu Sistory. Ker se le ti še vedno dopolnjujejo, je sedanje stanje nekoliko drugačno od tistega iz maja 2024. Ker pa gre le za posamezne maloštevilne dopolnitve, to ne vpliva na okvirno število in medsebojna razmerja žrtev.

In še naslednje. Ob koncu vojne se je na območju Slovenije, ki je geografsko najbližja ozemlju, kamor so želeli priti tako okupatorski vojaki (Nemci) kot pripadniki kolaborantskih vojaških enot, skoncentriralo veliko število vojaštva in tudi civilistov iz drugih jugoslovanskih območij, ki so se umikali ali bežali pred Jugoslovansko armado, ko je ta osvobajala ozemlje jugoslovanske države in nazadnje tudi Slovenijo. Mnogi so uspeli zapustiti ozemlje jugoslovanske države in se predati zavezniškim vojaškim enotam (ameriškim in britanskim), a so jih zavezniki v skladu z odločitvijo, da se jih vrne v t. i. matične države, predali jugoslovanskim oblastem. V primeru pripadnikov vojaških enot NDH (ustaši, domobrani) je to pomenilo, da so jih (tako kot pripadnike Slovenskega domobranstva) iz avstrijske Koroške vrnili na ozemlje Slovenije.

Tu so bili v veliki večini primerov prepuščeni obravnavi vojaških enot Jugoslovanske armade, veliko je bilo nato pobitih in zagrebenih v razna zasilna grobišča. Za te ukrepe slovenske oblasti niso bile pristojne, o usodi teh ljudi niso odločale in pri njihovih usmrtitvah praviloma slovenske enote niso sodelovale, zato zanje ne morejo nositi krivde. Ker pa ostanki teh žrtev ležijo na njenem ozemlju, je Republika Slovenija seveda dolžna ta dolgo prikrita grobišča in grobove vseh žrtev, tako slovenskih kot drugih, ustrezno urediti.

Ocene o številu neslovenskih žrtev so različne, verjetno več kot nekaj deset tisoč. Med njimi je največ ustašev in hrvaških domobranov. Vendar števila teh žrtev jugoslovanskih oblasti ne moremo primerjati s številom tistih, ki so jih na ozemlju Slovenije zakrivili okupatorji, saj so ti šele ob koncu vojne prišli na območje Slovenije, prej pa so delovali na drugih jugoslovanskih območjih. Njihovo število zato lahko primerjamo (če že hočemo delati takšne primerjave) s številom žrtev okupatorja, pa tudi oblasti NDH, na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni, Hercegovini … In če je premier Janša z izjavo, da je bilo po maju 1945 v Sloveniji pobitih »na desetine tisočev« političnih nasprotnikov, s čimer naj bi komunisti med vojno in po njej »očistili najbolj produktiven, najbolj vitalen del družbe«, mislil tudi na te žrtve z ozemlja celotne Jugoslavije, bi to moral pojasniti. — Nevenka Troha, Ljubljana

se me loteva ob misli na tiste politične zagnance, ki jim je glavno vodilo nadmoč, do katere se skušajo prigrebsti tudi z lažmi in preko trupel. Za tiste je stanje v današnji politiki idealno. In me znova vznemiri občutek prevaranosti in nemoči, ki jo čutim ob tokratni sestavi parlamenta. Od časa, ko sem v družbi sestre in staršev ponosno prvič stopala proti volišču, je povprečje mojega zaupanja v parlamentarce na najnižji točki prav letos. Da smo v brezno parlamentarnega brezupa dokončno zgrmeli z zahrbtno pozicionirano samopovzpetniško „resnico“, pa je kakor najslabṣ̌a šala tisočletja.

V knjigi Ali vi še kaj pišete? so nedavno objavili pisma Srečka Kosovela in Fanice Obid, katere prvo pesem je Kosovel uvrstil za objavo v dijaški reviji Lepa Vida. Njuno dopisovanje, ki sta ga začela še kot srednješolca, odpira osupljive uvide. Ne le o pesniškem in filozofskem geniju tega pred sto leti odletelega “belega angela”. Osupljiv je tudi uvid v izjemno podobo Fanice, vaškega dekleta iz revne in z nasilnim očetom obremenjene družine s Tolminskih hribov. Bila je najboljša študentka učiteljišča. Kot narodno zavedna in socialno močno čuteča buditeljica kulture pa ni hotela postati učiteljica, čeprav je imela otroke in učiteljski poklic zelo rada. Tako se je uprla politiki italijanskega potujčevanja. Se je pa Srečku izpovedala, kaj bi naredila v šoli, če bi jo imela: “… nato bi obesila na zid par umetniških slik, kjer so visele prej nacionalsocialistične packarije in bi povedala otroku, da je on človek, da je njegov sosed človek, ki govori v njemu neumljivem jeziku, človek in da imamo vsi pravico do življenja, do Lepote, Resnice in Ljubezni, ker smo ob rojstvu vsi enaki. In ko bi odhajali v svet … bi jim še naročila, naj ljubijo, ker življenje je za ljubav in ne za sovraštvo.” Razmišljam, da se iskrena ljubezen zmore roditi samo ob boku drugih moralnih vrednot. Kako pomembna je resnica, beremo že pri Aristotelu, saj naj bi ljudje dajali resnici prednost tudi pred prijateljstvom. Kako v današnji družbi priklicati učinkovite apele za dvig ljudi iz otopelosti in obupa? Ta je mnoge pripeljal do bega iz socialne skupnosti v osamo, predvsem nekatere mlade v naši družbi pa zaradi tradicionalno odsotnega in zato pogrešanega očeta usmeril v lažno-varni objem zlagano ljubečega naročja, ki jim obeta „dom obraniti“. Ja, vsak normalen človek si želi varen in ljubeč dom. Predpogoj zanj je varna in ljubeča domovina, to pa uteleša Parlament. Od ljudstva izbrani predstavniki!?

Kosovel je pred 100 leti zapisal: “Niso vsi ljudje dobri, a vsi bi lahko bili dobri.” O takratnih razmerah pa: “Vzeli so mi vse, razen ene vere. Vere v človečanstvo.” In kje je človečanstvo danes? Kaj počne današnji človek? “Človek, ki ima le razum, mu je sočlovek le številka. V njem ne vidi osebnosti s srcem, dušo in duhom, v njej vidi stroj z razumom, stroj, ki mu producira.” Tako o človeku Kosovel.

Kaj pa stoletje po njem? Do kod bo razum človeka zmogla uničiti umetna inteligenca, ki jo je pred nedavnim nekdo že imenoval kar umetna neumnost? Človek brez razuma je v mojem razumevanju življenja tudi človek brez srca in brez duše. Kosovel je rešitev človečanstva videl v “etični revoluciji”, ki bi “ustvarila novo harmonijo med človekom in okolico. Zato bi bilo treba vzpostaviti enačaj med moralo in politiko, med ekologijo in ekonomijo.” Vsi ti citati so iz izjemno poznavalskega dela prof. Janeza Vrečka z naslovom Čas = Prostor in s podnaslovom Ob stoletnici smrti Srečka Kosovela.

Koliko svetlobnih let smo se z današnjo politiko od tega cilja že oddaljili?