Rasistična Slovenija

“Mladi sprinter izboljšal slovenski mladinski rekord. Ljudstvo nezadovoljno, ker je temnopolt.” To je besedilo pod naslovom prispevka, ki obravnava kruto in močno zastrašujočo resnico naše države.

Kdo so državljani, ki si na FB profilu Atletske zveze Slovenije vzamejo pravico pisati komentarje, polne “ksenofobije, rasizma in nasploh sovraštva”? “Atletska zveza je sicer na prigovarjanje drugih komentatorjev pobrisala najbolj ogabne zapise …” Torej imamo v Sloveniji, moji domovini, eno ljudstvo, ki piše rasistične komentarje, in drugo ljudstvo, ki te komentarje

obsoja. A kdo sploh je ljudstvo? Katero ljudstvo sem jaz in katero ljudstvo želim biti? Zahtevno vprašanje, na katero lahko posameznik odgovori le sam zase, pač v skladu s svojo integriteto in s svojo resnico, kakršnikoli že sta.

Misel me pelje v parlament. Tja, kjer sedijo predstavniki ljudstva. Če prav raumem, predstavniki dveh zgoraj opisanih ljudstev. Veliko nelagodje

se me loteva ob misli na tiste politične zagnance, ki jim je glavno vodilo nadmoč, do katere se skušajo prigrebsti tudi z lažmi in preko trupel. Za tiste je stanje v današnji politiki idealno. In me znova vznemiri občutek prevaranosti in nemoči, ki jo čutim ob tokratni sestavi parlamenta. Od časa, ko sem v družbi sestre in staršev ponosno prvič stopala proti volišču, je povprečje mojega zaupanja v parlamentarce na najnižji točki prav letos. Da smo v brezno parlamentarnega brezupa dokončno zgrmeli z zahrbtno pozicionirano samopovzpetniško „resnico“, pa je kakor najslabṣ̌a šala tisočletja.

V knjigi Ali vi še kaj pišete? so nedavno objavili pisma Srečka Kosovela in Fanice Obid, katere prvo pesem je Kosovel uvrstil za objavo v dijaški reviji Lepa Vida. Njuno dopisovanje, ki sta ga začela še kot srednješolca, odpira osupljive uvide. Ne le o pesniškem in filozofskem geniju tega pred sto leti odletelega “belega angela”. Osupljiv je tudi uvid v izjemno podobo Fanice, vaškega dekleta iz revne in z nasilnim očetom obremenjene družine s Tolminskih hribov. Bila je najboljša študentka učiteljišča. Kot narodno zavedna in socialno močno čuteča buditeljica kulture pa ni hotela postati učiteljica, čeprav je imela otroke in učiteljski poklic zelo rada. Tako se je uprla politiki italijanskega potujčevanja. Se je pa Srečku izpovedala, kaj bi naredila v šoli, če bi jo imela: “… nato bi obesila na zid par umetniških slik, kjer so visele prej nacionalsocialistične packarije in bi povedala otroku, da je on človek, da je njegov sosed človek, ki govori v njemu neumljivem jeziku, človek in da imamo vsi pravico do življenja, do Lepote, Resnice in Ljubezni, ker smo ob rojstvu vsi enaki. In ko bi odhajali v svet … bi jim še naročila, naj ljubijo, ker življenje je za ljubav in ne za sovraštvo.” Razmišljam, da se iskrena ljubezen zmore roditi samo ob boku drugih moralnih vrednot. Kako pomembna je resnica, beremo že pri Aristotelu, saj naj bi ljudje dajali resnici prednost tudi pred prijateljstvom. Kako v današnji družbi priklicati učinkovite apele za dvig ljudi iz otopelosti in obupa? Ta je mnoge pripeljal do bega iz socialne skupnosti v osamo, predvsem nekatere mlade v naši družbi pa zaradi tradicionalno odsotnega in zato pogrešanega očeta usmeril v lažno-varni objem zlagano ljubečega naročja, ki jim obeta „dom obraniti“. Ja, vsak normalen človek si želi varen in ljubeč dom. Predpogoj zanj je varna in ljubeča domovina, to pa uteleša Parlament. Od ljudstva izbrani predstavniki!?

Kosovel je pred 100 leti zapisal: “Niso vsi ljudje dobri, a vsi bi lahko bili dobri.” O takratnih razmerah pa: “Vzeli so mi vse, razen ene vere. Vere v človečanstvo.” In kje je človečanstvo danes? Kaj počne današnji človek? “Človek, ki ima le razum, mu je sočlovek le številka. V njem ne vidi osebnosti s srcem, dušo in duhom, v njej vidi stroj z razumom, stroj, ki mu producira.” Tako o človeku Kosovel.

Kaj pa stoletje po njem? Do kod bo razum človeka zmogla uničiti umetna inteligenca, ki jo je pred nedavnim nekdo že imenoval kar umetna neumnost? Človek brez razuma je v mojem razumevanju življenja tudi človek brez srca in brez duše. Kosovel je rešitev človečanstva videl v “etični revoluciji”, ki bi “ustvarila novo harmonijo med človekom in okolico. Zato bi bilo treba vzpostaviti enačaj med moralo in politiko, med ekologijo in ekonomijo.” Vsi ti citati so iz izjemno poznavalskega dela prof. Janeza Vrečka z naslovom Čas = Prostor in s podnaslovom Ob stoletnici smrti Srečka Kosovela.

Koliko svetlobnih let smo se z današnjo politiko od tega cilja že oddaljili?